POGLAVJE II PREPREČEVANJE

Člen 7

Omejitve

1.  Invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, ni dovoljeno namerno:

2.  Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečitev nenamernega vnosa ali širjenja, vključno iz hude malomarnosti, kjer je to primerno, invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo.

Člen 8

Dovoljenja

1.  Države članice z odstopanjem od omejitev iz točk (a), (b), (c), (d), (f) in (g) člena 7(1) in ob upoštevanju odstavka 2 tega člena uvedejo sistem dovoljenj, ki ustanovam omogoča raziskave o invazivnih tujerodnih vrstah, ki zadevajo Unijo, ali njihovo ohranjanje ex-situ. Kadar se pri varstvu človekovega zdravja ni mogoče izogniti uporabi proizvodov, pridobljenih iz invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, lahko države članice v njihov sistem dovoljenj vključijo tudi znanstveno proizvodnjo in poznejšo uporabo v zdravstvene namene.

2.  Države članice pooblastijo svoje pristojne organe za izdajo dovoljenj iz odstavka 1 za dejavnosti, ki se izvajajo v zaprtem sistemu in izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

Dovoljenje iz odstavka 1 se omeji na število invazivnih tujerodnih vrst ali osebkov, ki ne presega zmogljivosti zaprtega sistema. Vključuje omejitve, ki so potrebne za zmanjšanje možnosti pobega ali širjenja zadevne vrste. Dovoljenje mora spremljati invazivno tujerodno vrsto, za katero je bilo izdano, ves čas med njenim posedovanjem, vnosom in prevozom znotraj Unije.

3.  Šteje se, da so osebki zaprti v zaprtem sistemu, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

4.  Ko prosilec zaprosi za dovoljenje, predloži vsa potrebna dokazila, da lahko pristojni organ oceni, ali so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 2 in 3.

5.  Države članice pooblastijo svoje pristojne organe, da kadar koli začasno ali trajno odvzamejo dovoljenje, če se pojavijo nepredvideni dogodki, ki imajo škodljive vplive na biotsko raznovrstnost ali povezane ekosistemske storitve. Vsak odvzem dovoljenja mora biti znanstveno utemeljen, če so znanstveni podatki še nezadostni, pa mora biti utemeljen z načelom previdnosti ob ustreznem upoštevanju nacionalnih upravnih predpisov.

6.  Komisija z izvedbenimi akti določi obliko dokumenta, ki predstavlja dokazilo za dovoljenje, ki ga izdajo pristojni organi države članice. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2). Države članice uporabijo to obliko za dokument, ki je priložen dovoljenju.

7.  Države članice za vsa dovoljenja, izdana v skladu z odstavkom 1 tega člena, brez odlašanja na spletu objavijo vsaj:

8.  Države članice zagotovijo, da preglede opravljajo njihovi pristojni organi, da bi zagotovili, da ustanove izpolnjujejo pogoje iz teh izdanih dovoljenj.

Člen 9

Pooblastila

1.  Države članice lahko v izjemnih primerih, med drugim pri družbenih ali gospodarskih vprašanjih, zaradi prevladujočega javnega interesa izdajo dovoljenja, ki dopustijo, da ustanove opravljajo druge dejavnosti kot tiste iz člena 8(1), pod pogojem, da je za to izdala pooblastilo Komisija v skladu s postopkom iz tega člena in ob upoštevanju pogojev iz člena 8(2) in (3).

2.  Komisija vzpostavi in upravlja elektronski sistem za pooblaščanje ter o prošnjah za pooblastila odloči v 60 dneh od prejema prošnje.

3.  Prošnje za pooblastilo vložijo države članice z uporabo sistema iz odstavka 2.

4.  Prošnja za pooblastilo vsebuje:

5.  O pooblastilih, ki jih izda Komisija, se obvesti pristojni organ zadevne države članice. Pooblastilo je specifično glede na posamezno ustanovo, ne glede na postopek uporabe v skladu s točko (a) odstavka 4, in vsebuje informacije iz odstavka 4 in podatke o časovni veljavnosti pooblastila. Pooblastilo vsebuje tudi določbe o preskrbi ustanove z dodatnimi osebki ali osebki za nadomestitev osebkov, za uporabo v dejavnosti, za katero se prosi za pooblastilo.

6.  Potem ko Komisija izda pooblastilo, lahko pristojni organ izda dovoljenje iz odstavka 1 tega člena v skladu s členom 8(4) do (8). Dovoljenje vsebuje vse določbe, ki so določene v pooblastilu, ki ga izda Komisija.

7.  Komisija zavrne prošnjo za pooblastilo, če ni izpolnjena katera od ustreznih obveznosti, določenih v tej uredbi.

8.  Komisija takoj, ko je to mogoče, obvesti zadevno državo članico o vsaki zavrnitvi prošnje na podlagi odstavka 7 in navede razlog za zavrnitev.

Člen 10

Izredni ukrepi

1.  Če ima država članica dokaze, da je na njenem ozemlju navzoča ali da obstaja neposredna nevarnost, da bo na njeno ozemlje vnesena invazivna tujerodna vrsta, ki ni uvrščena na seznam Unije, vendar so zanjo pristojni organi na podlagi preliminarnih znanstvenih dokazov ugotovili, da bo verjetno izpolnila merila iz člena 4(3), lahko nemudoma sprejme izredne ukrepe, ki vključujejo katero koli omejitev iz člena 7(1).

2.  Države članice, ki na svojem nacionalnem ozemlju uvedejo izredne ukrepe, ki vključujejo uporabo točk (a), (d) ali (e) člena 7(1), nemudoma obvestijo Komisijo in vse druge države članice o sprejetih ukrepih in dokazih, ki te ukrepe upravičujejo.

3.  Zadevna država članica za invazivno tujerodno vrsto, za katero veljajo izredni ukrepi, brez odlašanja opravi oceno tveganja v skladu s členom 5 glede na razpoložljive tehnične in znanstvene informacije, v vsakem primeru pa v 24 mesecih od dneva sprejetja odločitve o uvedbi izrednih ukrepov, da bi to vrsto uvrstili na seznam Unije.

4.  Če Komisija prejme obvestilo iz odstavka 2 tega člena ali ima druge dokaze, da je na ozemlju Unije navzoča ali da obstaja neposredna nevarnost, da bo v Unijo vnesena invazivna tujerodna vrsta, ki ni uvrščena na seznam Unije, vendar bo verjetno izpolnila merila iz člena 4(3), z izvedbenimi akti na podlagi preliminarnih znanstvenih dokazov preuči, ali bo vrsta verjetno izpolnila ta merila, in sprejme izredne ukrepe za Unijo, ki vključujejo katero koli omejitev iz člena 7(1) glede na nevarnosti, ki jih predstavlja zadevna vrsta, kadar Komisija ugotovi, da bodo merila iz člena 4(3) verjetno izpolnjena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2).

5.  Kadar Komisija sprejme izvedbeni akt iz odstavka 4, države članice prekličejo ali spremenijo, kot je primerno, kakršne koli izredne ukrepe, ki so jih sprejele.

6.  Kadar Komisija invazivno tujerodno vrsto uvrsti na seznam Unije, države članice tudi prekličejo ali spremenijo svoje izredne ukrepe.

7.  Če Komisija invazivne tujerodne vrste po oceni tveganja, opravljeni na podlagi odstavka 3 tega člena, ne uvrsti na seznam Unije, države članice prekličejo svoje izredne ukrepe, sprejete na podlagi odstavka 1 tega člena, te vrste pa lahko vključijo na nacionalni seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo državo članico, v skladu s členom 12(1) ter preučijo možnost poglobljenega regionalnega sodelovanja v skladu s členom 11.

Člen 11

Invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo regijo, in domorodne vrste v Uniji

1.  Države članice lahko na podlagi svojih nacionalnih seznamov invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo državo članico, iz člena 12 določijo, pri katerih vrstah, ki so v Uniji domorodne ali nedomorodne, je potrebno poglobljeno regionalno sodelovanje.

2.  Komisija na zahtevo udeleženih držav članic ukrepa tako, da olajša sodelovanje in usklajevanje med temi udeleženimi državami članicami v skladu s členom 22(1). Komisija lahko, če je to potrebno zaradi vplivov nekaterih invazivnih tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve ter na človekovo zdravje in gospodarstvo ter v celoti podprto z vsestransko analizo utemeljenosti poglobljenega regionalnega sodelovanja, ki so jo opravile države članice prosilke, z izvedbenimi akti zahteva, da zadevne države članice na svojem ozemlju ali delu svojega ozemlja smiselno uporabljajo določbe členov 13, 14 in 16, 17, ne glede na določbe člena 18, ter, če je ustrezno, členov 19 in 20. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2).

3.  Za invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo regijo, ki so domorodne v državi članici, na ozemlju te države članice ne veljajo določbe členov 13, 14, 16, 17, 19, 20 in 24. Države članice, v katerih so te vrste domorodne, skupaj z zadevnimi državami članicami ocenijo poti vnosa v skladu s členom 13 ter lahko ob posvetovanju z drugimi državami članicami sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev nadaljnjega širjenja teh vrst v skladu s postopkom iz člena 22(1).

Člen 12

Invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo državo članico

1.  Države članice lahko pripravijo nacionalni seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo državo članico. Države članice lahko za te invazivne tujerodne vrste na svojem ozemlju uporabijo ukrepe, kot so določeni v členih 7, 8, 13 do 17, 19 oziroma 20. Ti ukrepi morajo biti skladni s PDEU, o njih pa se uradno obvesti Komisija v skladu s pravom Unije.

2.  Države članice obvestijo Komisijo in druge države članice o vrstah, ki jih štejejo za invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo državo članico, in o ukrepih, ki se uporabljajo v skladu z odstavkom 1.

Člen 13

Akcijski načrti o poteh invazivnih tujerodnih vrst

1.  Države članice v 18 mesecih od sprejetja seznama Unije naredijo vsestransko analizo poti nenamernega vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, vsaj za svoje ozemlje in svoje morske vode, kot so opredeljene v točki 1 člena 3 Direktive 2008/56/ES, ter določijo, katere poti je treba prednostno obravnavati (v nadaljnjem besedilu: prednostne poti) zaradi števila vrst ali morebitne škode, ki jo povzročajo vrste, ki v Unijo prihajajo po teh poteh.

2.  Vsaka država članica v treh letih od sprejetja seznama Unije pripravi in izvaja enoten akcijski načrt ali niz akcijskih načrtov za obravnavanje prednostnih poti, ki jih je določila v skladu z odstavkom 1. Akcijski načrti vključujejo časovni razpored in opis ukrepov, ki bodo sprejeti, ter, če je ustrezno, prostovoljnih ukrepov in kodeksov dobre prakse, s katerimi bodo obravnavane prednostne poti ter preprečena nenamerni vnos in širjenje invazivnih tujerodnih vrst v Unijo ali v njej.

3.  Države članice zagotovijo usklajevanje, da bi tako pripravile enoten akcijski načrt ali niz akcijskih načrtov, usklajenih na ustrezni regionalni ravni v skladu s členom 22(1). Če taki regionalni akcijski načrti niso pripravljeni, države članice pripravijo in izvajajo akcijske načrte za svoje ozemlje, ki so čim bolj usklajeni na ustrezni regionalni ravni.

4.  Akcijski načrti iz odstavka 2 tega člena vsebujejo zlasti ukrepe, ki temeljijo na analizi stroškov in koristi ter so namenjeni:

5.  Akcijski načrti, pripravljeni v skladu z odstavkom 2, se brez odlašanja predložijo Komisiji. Države članice vsaj vsakih šest let pregledajo svoje akcijske načrte in jih predložijo Komisiji.