|
+PRILOGA V Okoljski odtis |
PRILOGA V Okoljski odtis
PRILOGA V Okoljski odtis Del I Opredelitev pojmov V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a)
„podatki o dejavnosti“ pomeni informacije, povezane s postopki pri modeliranju popisov življenjskega kroga, pri čemer se združeni rezultati popisov življenjskega kroga v postopkovnih verigah, ki predstavljajo dejavnosti postopka, za vsak postopek pomnožijo s podatki o ustrezni dejavnosti in nato združijo, da se dobi okoljski odtis, povezan s tem postopkom;
(b)
„kosovnica“ pomeni seznam surovin, podsklopov, vmesnih sklopov, elementov sestavnih delov in delov, potrebnih za proizvodnjo izdelka, vključenega v obseg študije, ter njihovih količin;
(c)
„podatki, specifični za določeno podjetje“ ali „primarni podatki“ pomeni neposredno izmerjene ali zbrane podatke enega ali več objektov (podatki, specifični za določen obrat), ki so reprezentativni za dejavnosti v podjetju;
(d)
„metoda presoje vpliva“ pomeni protokol za kvantitativno pretvorbo podatkov o popisu življenjskega kroga v prispevke k zadevnemu vplivu na okolje;
(e)
„kategorija vpliva“ pomeni razred rabe virov ali vpliva na okolje, s katerim so povezani podatki o popisu življenjskega kroga;
(f)
„življenjski krog“ pomeni zaporedne in medsebojno povezane faze sistema izdelka, od oskrbe s surovinami ali njihovega pridobivanja iz naravnih virov do končne odstranitve (ISO 14040:2006);
(g)
„popis življenjskega kroga“ pomeni kombiniran niz izmenjav elementarnih tokov, tokov odpadkov in tokov izdelkov v naboru podatkov o popisu življenjskega kroga;
(h)
„nabor podatkov popisa življenjskega kroga“ pomeni dokument ali datoteko z informacijami o življenjskem krogu za določen izdelek ali drug referenčni element, kot je obrat ali postopek, ki vključuje opisne metapodatke in količinsko opredeljene podatke o popisu življenjskega kroga, in je lahko nabor podatkov o postopku enote, delno združen ali združen nabor podatkov;
(i)
„sekundarni podatki“ pomeni podatke, ki ne izvirajo iz določenega postopka v oskrbovalni verigi podjetja, ki izvaja študijo okoljskega odtisa, in sicer podatke, ki niso neposredno zbrani, izmerjeni ali ocenjeni v podjetju, temveč izhajajo iz podatkovne zbirke popisa življenjskega kroga tretje osebe ali drugih virov, vključno s povprečnimi podatki industrije, kot so iz objavljenih proizvodnih podatkov, državnih statističnih podatkov in industrijskih združenj, študije iz literature, tehnične študije in patente, temeljijo pa lahko tudi na finančnih podatkih in vsebujejo približke ter druge splošne podatke in vključno s primarnimi podatki, ki gredo skozi fazo horizontalnega združevanja;
(j)
„meja sistema“ pomeni vidike, ki so vključeni v študijo življenjskega kroga ali izključeni iz nje. Pravila za izračun okoljskega odtisa kritične surovine vključujejo vse nadaljnje opredelitve, potrebne za njihovo razlago. Del II Področje uporabe Ta priloga vsebuje bistvene elemente za izračun okoljskega odtisa kritičnih surovin. Pravila za izračun okoljskega odtisa specifičnih kritičnih surovin temeljijo na bistvenih elementih, vključenih v to prilogo, ob upoštevanju znanstveno utemeljenih metod ocenjevanja in ustreznih mednarodnih standardov na področju ocene življenjskega kroga. Izračun okoljskega odtisa kritične surovine temelji na kosovnici, energiji, proizvodnih metodah in pomožnih materialih, ki se uporabljajo v objektih, vključenih v proizvodnjo kritičnih surovin. Komisija si pri določanju pravil za izračun okoljskega odtisa specifičnih kritičnih surovin prizadeva zagotoviti skladnost s pravili za izračun okoljskega odtisa vmesnih in končnih izdelkov, za katere se uporabljajo ustrezne kritične surovine. Del III Deklarirana enota Deklarirana enota je 1 kg zadevne vrste kritičnih surovin. V pravilih za izračun okoljskega odtisa specifičnih kritičnih surovin se lahko določi višja ali nižja deklarirana enota, izražena v kg, kadar je to potrebno za upoštevanje narave ali uporabe zadevne kritične surovine. Vsi kvantitativni vhodni in izhodni podatki, ki jih proizvajalec zbere za količinsko opredelitev ogljičnega odtisa, se izračunajo glede na to deklarirano enoto. Del IV Meja sistema 1. Pridobivanje, koncentracija in rafiniranje so tri faze življenjskega kroga, ki jih je treba vključiti v mejo sistema primarnih kritičnih surovin z naslednjimi postopki, kadar je to pomembno za določeno surovino:
(a)
postopki višje v prodajni verigi, vključno s pridobivanjem rude za proizvodnjo surovin, proizvodnjo in dobavo, vključno s prevozom, kemikalij, pomožnimi postopki, proizvodnjo in dobavo, vključno s prevozom, goriv, proizvodnjo in dobavo električne energije ter prevozom materialov z vozili, ki niso v lasti organizacije oziroma ta z njimi ne upravlja;
(b)
prevoz rude, koncentratov in surovin v vozilih, ki so v lasti ali upravljanju organizacije;
(c)
skladiščenje rude, koncentratov in surovin;
(d)
drobljenje in čiščenje rude;
(e)
proizvodnja koncentrata surovin;
(f)
pridobivanje kovin na kemični, fizikalni ali biološki način;
(g)
taljenje;
(h)
predelava kovin;
(i)
čiščenje žlindre;
(j)
rafiniranje kovin;
(k)
elektroliza kovin;
(l)
litje kovin ali kovinska embalaža;
(m)
obdelava izrabljenega materiala in žlindre;
(n)
vsi povezani pomožni postopki, kot so čiščenje odpadnih voda na lokaciji, vključno s čiščenjem tehnoloških voda, neposrednim hlajenjem in površinskimi odtoki, sistemi za zmanjšanje količin plinov, vključno s primarnimi in sekundarnimi plini, kotli, vključno za predhodno čiščenje kotlovne vode, notranja logistika. 2. V mejo sistema sekundarnih kritičnih surovin, ki opredeljuje fazo recikliranja v življenjskem krogu, se vključijo naslednji postopki, kadar je to pomembno za specifično reciklirano surovino:
(a)
postopki višje v prodajni verigi, vključno s pridobivanjem surovin za krmo (odpadnih materialov in koncentratov iz primarnih surovin), proizvodnjo in dobavo (prevoz) kemikalij, pomožnimi postopki, proizvodnjo in dobavo (prevoz) goriv, proizvodnjo in dobavo električne energije ter prevozom materialov v vozilih, ki niso v lasti organizacije;
(b)
prevoz koncentratov in odpadkov v vozilih, ki so v lasti ali upravljanju organizacije;
(c)
skladiščenje odpadkov, koncentratov in surovin;
(d)
predobdelava sekundarnih surovin;
(e)
taljenje;
(f)
predelava kovin;
(g)
rafiniranje kovin;
(h)
elektroliza kovin;
(i)
litje kovin ali kovinska embalaža;
(j)
obdelava izrabljenega materiala;
(k)
vsi povezani pomožni postopki, kot so čiščenje odpadnih voda na lokaciji, vključno s čiščenjem tehnoloških voda, neposrednim hlajenjem in površinskimi odtoki, sistemi za zmanjšanje količin plinov, vključno s primarnimi in sekundarnimi plini, kotli, vključno za predhodno čiščenje kotlovne vode, notranja logistika. 3. Faza uporabe in faza ob koncu življenjske dobe se izključita iz izračunov okoljskega odtisa, saj nista pod neposrednim vplivom odgovornega gospodarskega subjekta. Drugi postopki se lahko izključijo, kadar je njihov prispevek k okoljskemu odtisu določene kritične surovine zanemarljiv. Del V Kategorije vpliva Pravila za izračun določajo kategorije vpliva, ki jih je treba vključiti v izračun okoljskega odtisa. Izbira temelji na analizi žariščnih točk, opravljeni v skladu z znanstveno utemeljenimi metodologijami, razvitimi na mednarodni ravni, in ob upoštevanju:
(a)
relativnega pomena različnih vplivov, vključno z njihovim relativnim pomenom za obvladovanje podnebnih in okoljskih ciljev Unije;
(b)
potreb podjetij nižje v prodajni verigi, ki želijo poročati o okoljskem odtisu kritičnih surovin, ki jih uporabljajo. Del VI Uporaba naborov podatkov, specifičnih za določeno podjetje, in sekundarnih naborov podatkov Pravila za izračun določajo uporabo naborov podatkov, specifičnih za določeno podjetje, ali sekundarnih naborov podatkov za vse ustrezne postopke in materiale. Če pravila za izračun omogočajo izbiro med naborom podatkov, specifičnih za določeno podjetje, in sekundarnim naborom podatkov, bo Komisija razmislila o spodbujanju porabe nabora podatkov, specifičnih za določeno podjetje. Uporaba podatkov, specifičnih za določeno podjetje, se zahteva vsaj za postopke pod neposrednim vplivom odgovornega upravljavca in največ prispeva k zadevnim kategorijam vpliva. Podatki o dejavnosti, specifični za določeno podjetje, se uporabljajo v kombinaciji z ustreznimi sekundarnimi nabori podatkov, skladnimi z okoljskim odtisom. Pravila za izračun določajo, ali je vzorčenje dovoljeno v skladu z merili, določenimi v znanstveno utemeljenih metodologijah, razvitih na mednarodni ravni. V primeru spremembe kosovnice ali mešanice energijskih virov, ki se uporablja za proizvodnjo kritične vrste surovin, je treba opraviti nov izračun okoljskega odtisa. Pri določanju pravil za izračun, tudi za emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi električne energije, ki se uporablja za proizvodnjo kritičnih surovin, Komisija zagotovi doslednost in uskladitev z drugim ustreznim pravom Unije, razen če ima za neupoštevanje razloge. Pravila za izračun, ki jih je treba pripraviti v okviru delegiranega akta, vključujejo podrobno modeliranje naslednjih faz življenjskega kroga:
(a)
faze pridobivanja, koncentracije in rafiniranja primarnih surovin;
(b)
faze pridobivanja in predelave sekundarnih surovin. Del VII Metode presoje vpliva Okoljski odtis se izračuna z znanstveno utemeljenimi metodami presoje vpliva, ki upoštevajo razvoj na mednarodni ravni za ustrezne kategorije vpliva, povezane s podnebnimi spremembami, vodo, zrakom, tlemi, viri, rabo zemljišč in toksičnostjo. Rezultati se predložijo kot rezultati karakterizacije brez normalizacije in ponderiranja. Del VIII Razredi učinkovitosti v zvezi z okoljskim odtisom Na podlagi porazdelitve vrednosti iz izjav o okoljskem odtisu o izdelkih, ki se dajejo na notranji trg, in da se omogoči razlikovanje na trgu, se opredeli smiselno število razredov učinkovitosti, pri čemer je kategorija A najboljši razred z najmanjšim vplivom v življenjskem krogu. Določitev praga za vsak razred učinkovitosti in njegovega obsega temelji na porazdelitvi zmogljivosti zadevnih kritičnih surovin, danih na trg v preteklih treh letih, pričakovanih tehnoloških izboljšavah in drugih tehničnih dejavnikih, ki jih je treba opredeliti. Komisija vsaka tri leta pregleda število razredov učinkovitosti in pragove med njimi, da bi bili še naprej reprezentativni za dejansko stanje na trgu in njegov pričakovani razvoj. Del IX Ocena skladnosti Pravila za izračun in preverjanje določajo veljavni postopek ugotavljanja skladnosti izmed modulov iz Priloge II k Sklepu št. 768/2008/ES s prilagoditvami, potrebnimi glede na zadevni material. Komisija pri določanju veljavnega postopka za ugotavljanje skladnosti upošteva naslednja merila:
(a)
primernost zadevnega modula glede na vrsto materiala in njegova sorazmernost z javnim interesom, za katerega si prizadeva;
(b)
naravo tveganja, ki jo prinaša izdelek, in stopnja, do katere ugotavljanje skladnosti ustreza vrsti in stopnji tveganja;
(c)
kadar je sodelovanje tretje osebe obvezno, potrebo proizvajalca, da lahko izbira med zagotavljanjem kakovosti in moduli certifikacije izdelka iz Priloge II k Sklepu št. 768/2008/ES. 1. Pregled
1.1 Sklici1.2 Ugotovljene zahteve1.3 Povezani standardi2. Ugotovljene zahteve
3. Povezani standardi
|