Člen 325l Dejavniki splošnega obrestnega tveganja

Dejavniki delta splošnega obrestnega tveganja, ki se uporabljajo za instrumente, občutljive na obrestno mero, so relevantne netvegane obrestne mere po valutah in po vsaki od naslednjih zapadlosti: 0,25 leta, 0,5 leta, 1 leto, 2 leti, 3 leta, 5 let, 10 let, 15 let, 20 let, 30 let. Institucije dodelijo dejavnike tveganja specifičnim točkam z linearno interpolacijo ali z uporabo metode, ki je najbolj skladna s funkcijami določanja cen, ki jih neodvisna enota za nadzor nad tveganji institucije uporablja za poročanje o tržnem tveganju ali poslovnem izidu višjemu vodstvu.

Če podatki o implicitnih tržnih krivuljah zamenjav iz odstavka 2 in prvega pododstavka tega odstavka niso zadostni, se lahko netvegane obrestne mere izpeljejo iz najustreznejše krivulje donosa državnih obveznic za dano valuto.

Če institucije uporabljajo dejavnike splošnega obrestnega tveganja, izpeljane v skladu s postopkom iz drugega pododstavka tega odstavka, za državne dolžniške instrumente, se državni dolžniški instrument ne izvzame iz kapitalskih zahtev za tveganje kreditnega razmika. V takih primerih, ko ni mogoče razdružiti netvegane obrestne mere od sestavine kreditnega razmika, se občutljivost na dejavnik tveganja razporedi tako v razred splošnega obrestnega tveganja kot razred tveganja kreditnega razmika.

Institucije uporabljajo dodatne dejavnike tveganja za tveganje inflacije pri dolžniških instrumentih, katerih denarni tokovi so funkcionalno odvisni od stopenj inflacije. Ti dodatni dejavniki tveganja so sestavljeni iz enega vektorja implicitnih tržnih stopenj inflacije različnih zapadlosti po valutah. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je stopenj inflacije, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

Vsak dejavnik medvalutnega tveganja osnove je sestavljen iz enega vektorja medvalutne osnove različnih zapadlosti po valutah. Vektor za vsak dolžniški instrument vsebuje toliko sestavin, kot je medvalutnih osnov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument. Vsaka valuta sestavlja drugačno skupino.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na ta dejavnik medvalutnega tveganja osnove kot spremembo vrednosti instrumenta, v skladu z modelom določanja cen, zaradi premika vsake sestavine vektorja za eno bazično točko. Vsaka valuta sestavlja ločeno skupino. V vsaki skupini obstajata dva mogoča ločena dejavnika tveganja, tj. osnova prek eurov in osnova prek ameriških dolarjev, ne glede na število sestavin v vsakem vektorju medvalutne osnove. Največje število neto občutljivosti na skupino je dva.

Institucije za namene pobota štejejo, da vgrajene nestanovitnosti, povezane z istimi netveganimi obrestnimi merami in razporejene na iste zapadlosti, sestavljajo isti dejavnik tveganja.

Če institucije razporedijo vgrajene nestanovitnosti na zapadlosti, navedene v tem odstavku, veljajo naslednje zahteve:

Za tveganje inflacije in tveganje medvalutne osnove ni kapitalskih zahtev za tveganje ukrivljenosti.