Člen 11 Obnova kmetijskih ekosistemov

1.   Poleg območij, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo na podlagi člena 4(1), (4) in (7), države članice vzpostavijo ukrepe za obnovo, potrebne za povečanje biotske raznovrstnosti kmetijskih ekosistemov, pri tem pa upoštevajo podnebne spremembe, socialne in ekonomske potrebe podeželskih območij in potrebo po zagotavljanju trajnostne kmetijske proizvodnje v Uniji.

2.   Države članice uvedejo ukrepe, katerih cilj je na nacionalni ravni doseči trend povečanja najmanj dveh od treh naslednjih kazalnikov v kmetijskih ekosistemih, kot je podrobneje opredeljeno v Prilogi IV, ki se meri v obdobju od 18. avgusta 2024 do 31. decembra 2030, nato pa vsakih šest let, dokler se ne dosežejo zadovoljive ravni, določene v skladu s členom 14(5):

3.   Države članice uvedejo ukrepe za obnovo, katerih cilj je zagotoviti, da indeks splošno razširjenih ptic kmetijske krajine na nacionalni ravni, ki temelji na vrstah, navedenih v Prilogi V, indeksiran 1. septembra 2025 = 100, dosega naslednje ravni:

4.   Države članice uvedejo ukrepe za obnovo organskih tal v kmetijski rabi, ki predstavljajo izsušena šotišča. Navedeni ukrepi se uvedejo na najmanj na:

Države članice lahko na območjih izkopavanja šote uvedejo ukrepe za obnovo, vključno s ponovnim močenjem, in jih štejejo za območja, ki prispevajo k doseganju zadevnih ciljev iz prvega pododstavka, točke (a), (b) in (c).

Poleg tega lahko države članice uvedejo ukrepe za obnovo za ponovno močenje organskih tal, ki predstavljajo izsušena šotišča in ki so v rabi, ki ni kmetijska raba niti izkopavanje šote, ter štejejo, da ta ponovno močena območja prispevajo do največ 40 % k doseganju ciljev iz prvega pododstavka, točke (a), (b) in (c).

Ukrepi za obnovo, ki vključujejo ponovno močenje šotišč, vključno z vodostaji, ki jih je treba doseči, prispevajo k zmanjšanju neto emisij toplogrednih plinov in povečanju biotske raznovrstnosti, pri čemer se upoštevajo nacionalne in lokalne okoliščine.

Kadar je to ustrezno utemeljeno, lahko država članica obseg ponovnega močenja šotišč v kmetijski rabi zmanjša na nižjo raven, kot se zahteva na podlagi prvega pododstavka, točke (a), (b) in (c), tega odstavka, če bi takšno ponovno močenje verjetno znatno negativno vplivalo na infrastrukturo, stavbe, prilagajanje podnebnim spremembam ali druge javne interese in če takšnega ponovnega močenja ni mogoče izvesti na zemljiščih, ki niso kmetijska zemljišča. Vsako takšno zmanjšanje se določi v skladu s členom 14(8).

Obveznost držav članic, da dosežejo cilje glede ponovnega močenja iz prvega pododstavka, točke (a), (b) in (c), ne pomeni obveznosti za kmete in lastnike zasebnih zemljišč, da ponovno močijo svoja zemljišča; zanje je ponovno močenje na kmetijskih zemljiščih še vedno prostovoljno, brez poseganja v obveznosti, ki izhajajo iz nacionalnega prava.

Države članice po potrebi spodbujajo k ponovnemu močenju, da bi k temu pritegnile kmete in lastnike zasebnih zemljišč, ter skrbijo, da imajo kmeti in drugi deležniki dostop do usposabljanja in svetovanja glede koristi ponovnega močenja šotišč ter glede možnosti poznejšega gospodarjenja z zemljišči in priložnosti, povezanih s tem.