„9. Države članice lahko od izdajateljev elektronskega denarja, kot so opredeljeni v členu 2, točka 3, Direktive 2009/110/ES, ponudnikov plačilnih storitev, kot so opredeljeni v členu 4, točka 11, Direktive (EU) 2015/2366, in ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi, ki imajo sedež na njihovem ozemlju v obliki, ki ni podružnica, glavni sedež pa v drugi državi članici, zahtevajo, da na njihovem ozemlju določijo osrednjo kontaktno točko. Slednja v imenu subjekta, ki posluje čezmejno, zagotavlja izpolnjevanje pravil o AML/CFT in nadzornikom olajšuje nadzor, tudi tako, da jim na zahtevo predloži dokumente in informacije.“