UREDBA (EU) 2024/1991 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 24. junija 2024 o obnovi narave in spremembi Uredbe (EU) 2022/869 (Besedilo velja za EGP)

(1)

Na ravni Unije je treba določiti pravila za obnovo ekosistemov, da se zagotovi ponovna vzpostavitev biotsko raznovrstne in odporne narave na vsem ozemlju Unije. Obnova ekosistemov prispeva tudi k ciljem Unije v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem podnebnim spremembam.

(2)

V sporočilu Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor) je določen ambiciozen načrt za preoblikovanje Unije v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, katerega cilji so varovanje, ohranjanje in izboljšanje naravnega kapitala Unije ter varovanje zdravja in dobrobiti državljanov pred tveganji in vplivi, povezanimi z okoljem. V okviru evropskega zelenega dogovora je v sporočilu Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom „Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2023 – Vračanje narave v naša življenja“ določena strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030.

(3)

Unija in države članice so pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti (4). Zato so zavezane dolgoročni strateški viziji, sprejeti na desetem zasedanju Konference pogodbenic navedene konvencije, ki je potekalo od 18. do 29. oktobra 2010, s Sklepom X/2 – Strateški načrt za biotsko raznovrstnost 2011–2020, v skladu s katero je treba do leta 2050 biotsko raznovrstnost ceniti, ohranjati, obnavljati in smotrno uporabljati, hkrati pa ohranjati tudi ekosistemske storitve in zdrav planet ter zagotavljati koristi, ki so bistvenega pomena za vse ljudi.

(4)

V Svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost, sprejetem na petnajstem zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti od 7. do 19. decembra 2022, so določeni v ukrepanje usmerjeni globalni cilji, ki jih je nujno treba izpolniti do leta 2030. Cilj 1 je zagotoviti, da bodo na vseh območjih vzpostavljeni prostorsko načrtovanje in/ali učinkoviti postopki upravljanja, ki bodo participativni in celostni, da bodo vključevali biotsko raznovrstnost ter upoštevali spremembo rabe kopenskih in morskih območij, in da bo do leta 2030 pretežno zaustavljena izguba območij, ki imajo velik pomen za biotsko raznovrstnost, tudi ekosistemov z visoko ekološko celovitostjo, pri čemer bodo spoštovane pravice domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti, določene v Deklaraciji Združenih narodov (ZN) o pravicah domorodnih ljudstev. Cilj 2 je zagotoviti, da se bo do leta 2030 začela učinkovita obnova vsaj 30 % območij z degradiranimi kopenskimi, celinskimi vodnimi, morskimi in obalnimi ekosistemi, da bi izboljšali biotsko raznovrstnost ter ekosistemske funkcije in storitve, ekološko celovitost in povezljivost. Cilj 11 je obnoviti, ohranjati in povečevati prispevke narave za ljudi, vključno z ekosistemskimi funkcijami in storitvami, kot so uravnavanje zraka, vode in podnebja, zdravje tal, opraševanje in zmanjšanje tveganja za bolezni ter zaščita pred naravnimi nevarnostmi in nesrečami z na naravi temelječimi rešitvami in/ali pristopi, ki temeljijo na ekosistemih, v korist vseh ljudi in narave. S Svetovnim okvirom za biotsko raznovrstnost bo mogoče napredovati pri uresničevanju v rezultate usmerjenih ciljev za leto 2050.

(5)

Cilji trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilji 14.2, 15.1, 15.2 in 15.3, se nanašajo na potrebo po zagotavljanju ohranjanja, obnove in trajnostne rabe kopenskih in celinskih sladkovodnih ekosistemov ter njihovih storitev, zlasti gozdov, mokrišč, gora in sušnih območij.

(6)

Generalna skupščina ZN je v resoluciji z dne 1. marca 2019 razglasila desetletje 2021–2030 za desetletje ZN za obnovo ekosistemov, da bi podprla in okrepila prizadevanja za preprečevanje, zaustavitev in obrnitev degradacije ekosistemov po vsem svetu ter povečala ozaveščenost o pomembnosti obnove ekosistemov.

(7)

Namen strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je zagotoviti pot okrevanja evropske biotske raznovrstnosti do leta 2030 v korist ljudi, planeta, podnebja in našega gospodarstva. V strategiji je določen ambiciozen načrt EU za obnovo narave s številnimi ključnimi zavezami, vključno z zavezo, da se predloži predlog za pravno zavezujoče cilje EU za obnovo narave za obnovitev degradiranih ekosistemov, zlasti tistih, ki imajo največ potenciala za zajemanje in shranjevanje ogljika, ter za preprečevanje naravnih nesreč in zmanjševanje njihovega vpliva.

(8)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 9. junija 2021 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 toplo pozdravil zavezanost k pripravi zakonodajnega predloga z zavezujočimi cilji za obnovo narave ter menil, da bi bilo treba poleg splošnega cilja za obnovo vključiti tudi cilje za obnovo posameznih ekosistemov, habitatov in vrst, ki bi obsegali gozdove, travišča, mokrišča, šotišča, opraševalce, prosto tekoče reke, obalna območja in morske ekosisteme.

(9)

Svet je v sklepih z dne 23. oktobra 2020 priznal, da bo preprečevanje nadaljnjega slabšanja sedanjega stanja biotske raznovrstnosti in narave bistveno, vendar ne bo zadostovalo za vrnitev narave v naša življenja. Ponovno je poudaril, da je treba okrepiti ambicije pri obnovi narave, kot je predlagano v novem načrtu EU za obnovo narave, ki vključuje ukrepe za varovanje in obnovo biotske raznovrstnosti zunaj zavarovanih območij. Svet je navedel tudi, da čaka na predlog za pravno zavezujoče cilje za obnovo narave, za katere bo opravljena ocena učinka.

(10)

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je določena zaveza za pravno varstvo vsaj 30 % kopnega, vključno s celinskimi vodami, in 30 % morij v Uniji, pri čemer mora biti najmanj ena tretjina strogo varovana, vključno z vsemi preostalimi prvotnimi in staroraslimi gozdovi. V merilih in smernicah za določitev dodatnih zavarovanih območij s strani držav članic (v nadaljnjem besedilu: merila in smernice), ki jih je Komisija leta 2022 pripravila v sodelovanju z državami članicami in deležniki, je poudarjeno, da če obnovljena območja izpolnjujejo ali naj bi izpolnjevala merila za zavarovana območja, ko obnova doseže svoj polni učinek, bi morala navedena obnovljena območja prispevati tudi k ciljem Unije v zvezi z zavarovanimi območji. Poudarjeno je tudi, da lahko zavarovana območja pomembno prispevajo k ciljem za obnovo iz strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, tako da ustvarijo pogoje za uspešno obnovo. To še zlasti velja za območja, ki se lahko naravno obnovijo, če se ustavijo ali omejijo nekateri pritiski človekovih dejavnosti. Strogo varovanje takih območij, tudi v morskem okolju, bo v nekaterih primerih zadostovalo za obnovo naravnih vrednot, prisotnih na njih. Poleg tega je v merilih in smernicah poudarjeno, da se od vseh držav članic pričakuje, da bodo prispevale k doseganju ciljev Unije v zvezi z zavarovanimi območji iz strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 v obsegu, ki je sorazmeren z naravnimi vrednotami, prisotnimi na njih, in njihovim potencialom za obnovo narave.

(11)

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je določen cilj zagotovitve, da ne pride do poslabšanja trendov ohranjanja ali stanja zavarovanih habitatov in vrst ter da bo do leta 2030 vsaj 30 % vrst in habitatov, ki trenutno niso v ugodnem stanju, spadalo v navedeno kategorijo ali kazalo močan pozitiven trend k uvrstitvi v navedeno kategorijo. Smernice, ki jih je Komisija pripravila v sodelovanju z državami članicami in deležniki za podporo pri doseganju teh ciljev, poudarjajo, da bodo verjetno potrebna prizadevanja za vzdrževanje in obnovo večine navedenih habitatov in vrst, bodisi z zaustavitvijo njihovih trenutnih negativnih trendov do leta 2030 bodisi z ohranjanjem trenutnih stabilnih trendov ali njihovim izboljševanjem, ali pa s preprečevanjem upadanja habitatov in vrst z ugodnim stanjem ohranjenosti. V teh smernicah je še poudarjeno, da je treba ta prizadevanja za obnovo načrtovati, izvajati in usklajevati predvsem na nacionalnih ali regionalnih ravneh ter da si je treba pri izbiri in prednostni določitvi vrst in habitatov, ki jih je treba izboljšati do leta 2030, prizadevati za sinergije z drugimi cilji Unije in mednarodnimi cilji, zlasti cilji na področju okoljske ali podnebne politike.

(12)

V poročilu Komisije o stanju narave v Evropski uniji z dne 15. oktobra 2020 (v nadaljnjem besedilu: poročilo o stanju narave iz leta 2020) je bilo ugotovljeno, da Uniji še ni uspelo zaustaviti upadanja zavarovanih habitatnih tipov in vrst, ki jih Unija želi ohraniti. Navedeni upad povzročajo predvsem opuščanje ekstenzivnega kmetijstva, intenzifikacija praks upravljanja, spremembe hidroloških režimov, urbanizacija in onesnaževanje, pa tudi netrajnostne gozdarske dejavnosti in izkoriščanje vrst. Poleg tega invazivne tujerodne vrste in podnebne spremembe močno in vse bolj ogrožajo domorodne živalske in rastlinske vrste v Uniji.

(13)

Evropski zeleni dogovor bo omogočil postopno in temeljito preoblikovanje gospodarstva Unije in njenih držav članic, kar bo močno vplivalo na zunanje delovanje Unije. Pomembno je, da Unija v okviru svoje trgovinske politike in obsežne mreže trgovinskih sporazumov tudi na svetovni ravni sodeluje s partnerji na področju varstva okolja in biotske raznovrstnosti, hkrati pa spodbuja enake konkurenčne pogoje.

(14)

Primerno je določiti splošni cilj za obnovo ekosistemov, da se spodbudijo gospodarska in družbena preobrazba, ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest in trajnostna rast. Biotsko raznovrstni ekosistemi, kot so mokrišča, sladke vode, gozdovi ter kmetijski, redko porasli, morski, obalni in urbani ekosistemi zagotavljajo, če so v dobrem stanju, vrsto bistvenih ekosistemskih storitev, koristi obnove degradiranih ekosistemov v dobro stanje na vseh kopenskih in morskih območjih pa močno odtehtajo stroške obnove. Te storitve prispevajo k široki paleti socialno-ekonomskih koristi, odvisno od gospodarskih, socialnih, kulturnih, regionalnih in lokalnih značilnosti.

(15)

Statistična komisija ZN je na svojem 52. zasedanju marca 2021 sprejela sistem za okoljsko in ekonomsko računovodenje – ekosistemsko računovodenje (SEEA EA). SEEA EA predstavlja integriran in celovit statistični okvir za organiziranje podatkov o habitatih in krajinah, merjenje obsega, stanja in storitev ekosistemov, sledenje sprememb v ekosistemskih dobrinah ter povezovanje teh informacij z gospodarskimi in drugimi človekovimi dejavnostmi.

(16)

Zagotavljanje biotsko raznovrstnih ekosistemov in boj proti podnebnim spremembam sta neločljivo povezana. Narava in na naravi temelječe rešitve, vključno z naravnimi zalogami in ponori ogljika, so bistvene za boj proti podnebni krizi. Hkrati je podnebna kriza že dejavnik sprememb v kopenskem in morskem ekosistemu, zato se mora Unija pripraviti na vse večjo intenzivnost, pogostost in razširjenost njenih učinkov. V posebnem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 oC je bilo poudarjeno, da so nekateri učinki morda dolgotrajni ali nepopravljivi. V šestem ocenjevalnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah je navedeno, da bo obnova ekosistemov bistvena za boj proti podnebnim spremembam in zmanjšanje tveganj za prehransko varnost. Medvladna znanstveno-politična platforma o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) je v svojem globalnem ocenjevalnem poročilu o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah iz leta 2019 obravnavala podnebne spremembe kot ključni dejavnik sprememb v naravi ter izrazila pričakovanje, da se bodo njihovi učinki v prihodnjih desetletjih povečali, v nekaterih primerih pa celo presegli učinek drugih dejavnikov sprememb v ekosistemih, kot je sprememba rabe kopenskih in morskih območij.

(17)

Uredba (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa zavezujoč cilj podnebne nevtralnosti v Uniji do leta 2050 in doseganje negativnih emisij po tem, pri čemer se daje prednost hitremu in predvidljivemu zmanjšanju emisij, obenem pa povečajo odvzemi po naravnih ponorih. Obnova ekosistemov lahko pomembno prispeva k ohranjanju, upravljanju in krepitvi naravnih ponorov ter k povečanju biotske raznovrstnosti ob boju proti podnebnim spremembam. Uredba (EU) 2021/1119 od ustreznih institucij Unije in držav članic poleg tega zahteva, da zagotavljajo stalen napredek pri krepitvi sposobnosti prilagajanja, krepitvi odpornosti in zmanjšanju ranljivosti zaradi podnebnih sprememb. Prav tako zahteva, da države članice vključijo prilagajanje v vsa področja politike ter spodbujajo ekosistemsko prilagajanje in na naravi temelječe rešitve. Na naravi temelječe rešitve so rešitve, ki imajo navdih in podporo v naravi, so stroškovno učinkovite, sočasno zagotavljajo okoljske, družbene in gospodarske koristi ter pomagajo krepiti odpornost. Take rešitve z lokalno prilagojenimi, z viri gospodarnimi in sistemskimi intervencijami prinašajo v mesta ter kopenske in morske krajine več narave ter naravnih značilnosti in procesov, ki so obenem tudi bolj raznoliki. Na naravi temelječe rešitve morajo zato koristiti biotski raznovrstnosti in podpirati zagotavljanje številnih ekosistemskih storitev.

(18)

V sporočilu Komisije z dne 24. februarja 2021 z naslovom „Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam“ je poudarjeno, da je treba spodbujati na naravi temelječe rešitve, in navedeno, da je stroškovno učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam mogoče doseči z varstvom in obnovo mokrišč, šotišč ter obalnih in morskih ekosistemov, z razvojem urbanih zelenih površin ter gradnjo zelenih streh in zidov ter s spodbujanjem in trajnostnim upravljanjem gozdov in kmetijskih zemljišč. Z večjim številom biotsko raznovrstnih ekosistemov se poveča odpornost na podnebne spremembe ter zagotovijo učinkovitejše oblike zmanjševanja števila nesreč in njihovega preprečevanja.

(19)

Podnebna politika Unije se pregleduje, da bi sledila scenariju, določenem v Uredbi (EU) 2021/1119, za zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisij po odbitku odvzemov) do leta 2030 za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Zlasti je cilj Uredbe (EU) 2023/839 Evropskega parlamenta in Sveta (6) okrepiti prispevek sektorja zemljišč k splošnim podnebnim ambicijam do leta 2030 ter uskladiti cilje v zvezi z obračunavanjem emisij in odvzemov ogljika iz sektorja rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) s povezanimi pobudami politike na področju biotske raznovrstnosti. V navedeni uredbi je poudarjena potreba po varstvu in izboljšanju na naravi temelječih odvzemov ogljika, izboljšanju odpornosti ekosistemov proti podnebnim spremembam, obnovi degradiranih zemljišč in ekosistemov ter ponovnem močenju šotišč. Poleg tega je njegov namen izboljšati spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov in odvzemih na zemljiščih, ki jih je treba varovati in obnoviti. V tem kontekstu je pomembno, da so ekosistemi v vseh kategorijah zemljišč, vključno z gozdovi, travišči, njivskimi površinami in mokrišči, v dobrem stanju, da lahko učinkovito zajemajo in shranjujejo ogljik.

(20)

Kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 23. marca 2022 z naslovom „Zagotavljanje prehranske varnosti in krepitev odpornosti prehranskih sistemov“, je bila zaradi geopolitičnega razvoja dodatno poudarjena potreba po zaščiti odpornosti prehranskih sistemov. Obnova kmetijskih ekosistemov dokazano dolgoročno pozitivno vpliva na proizvodnjo hrane, obnova narave pa zagotavlja dolgoročno trajnostnost in odpornost Unije.

(21)

V končnem poročilu Konference o prihodnosti Evrope iz maja 2022 državljani in državljanke pozivajo Unijo k varovanju in obnovi biotske raznovrstnosti, krajine in oceanov, odpravi onesnaževanja ter spodbujanju znanja, ozaveščenosti, izobraževanja in dialoga o okolju, podnebnih spremembah, rabi energije in trajnostnosti.

(22)

Obnova ekosistemov bo skupaj s prizadevanji za zmanjšanje trgovine s prostoživečimi vrstami in z njo povezane potrošnje pripomogla tudi k preprečevanju in krepitvi odpornosti na morebitne prihodnje nalezljive bolezni z zoonotskim potencialom, s čimer se bo zmanjšalo tveganja izbruhov in pandemij, ter prispevala k podpori prizadevanjem na globalni ravni kot tudi na ravni Unije za uporabo pristopa „eno zdravje“, ki priznava neločljivo povezavo med zdravjem ljudi, zdravjem živali ter zdravo in odporno naravo.

(23)

Tla so sestavni del kopenskih ekosistemov. V sporočilu Komisije z dne 17. novembra 2021 z naslovom „Strategija EU za tla do leta 2030 – Koristi zdravih tal za ljudi, hrano, naravo in podnebje“ je poudarjena potreba po obnovi degradiranih tal in izboljšanju biotske raznovrstnosti tal. V okviru Globalnega mehanizma, tj. organa, ustanovljenega na podlagi Konvencije Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji v tistih državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki (7), in sekretariata te konvencije je bil vzpostavljen program za določanje ciljev za nevtralnost degradacije tal, da bi državam pomagali doseči nevtralnost degradacije tal do leta 2030.

(24)

Cilj Direktive Sveta 92/43/EGS (8) in Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9) je zagotoviti dolgoročno varovanje, ohranjanje in preživetje najbolj dragocenih in ogroženih evropskih vrst in habitatov ter ekosistemov, katerih del so. Natura 2000, ki je bila vzpostavljena leta 1992 in je največje usklajeno omrežje zavarovanih območij na svetu, je ključni instrument za izvajanje ciljev navedenih direktiv. To uredbo bi bilo treba uporabljati za evropsko ozemlje držav članic, za katere se uporabljata Pogodbi; na ta način bi bila usklajena z direktivama 92/43/EGS in 2009/147/ES ter Direktivo 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(25)

Komisija je pripravila okvir in smernice za določitev dobrega stanja habitatnih tipov, zavarovanih na podlagi Direktive 92/43/EGS, ter za določitev zadostne kakovosti in količine habitatov vrst, ki spadajo na področje uporabe navedene direktive. Cilji za obnovo navedenih habitatnih tipov in habitatov vrst se lahko določijo na podlagi navedenega okvira in smernic. Vendar taka obnova ne bo zadostovala za zaustavitev trenda izgube biotske raznovrstnosti in obnovo vseh ekosistemov. Zato bi bilo treba za izboljšanje biotske raznovrstnosti na ravni širših ekosistemov določiti dodatne obveznosti, ki temeljijo na posebnih kazalnikih.

(26)

Države članice bi morale na podlagi Direktive 92/43/EGS in Direktive 2009/147/ES ter v podporo doseganju ciljev, določenih v navedenih direktivah, uvesti ukrepe za obnovo, s katerimi bi se zagotovila obnova zavarovanih habitatov in vrst, vključno s prostoživečimi pticami, na območjih Unije, tudi tistih, ki ne spadajo v omrežje Natura 2000.

(27)

Cilj Direktive 92/43/EGS je vzdrževati ali obnoviti ugodno stanje ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Unije, vendar pa v njej ni določen rok za dosego navedenega cilja. Podobno Direktiva 2009/147/ES ne določa roka za obnovo populacij ptic v Uniji.

(28)

Določiti bi bilo treba roke za uvedbo ukrepov za obnovo znotraj in zunaj območij Natura 2000, da bi postopoma izboljšali stanje zavarovanih habitatnih tipov po vsej Uniji in jih ponovno vzpostavili, dokler ne bo doseženo ugodno referenčno območje, potrebno za dosego ugodnega stanja ohranjenosti navedenih habitatnih tipov v Uniji. Države članice bi morale po potrebi do leta 2030 pri vzpostavljanju ukrepov za obnovo dati prednost območjem habitatnih tipov, ki niso v dobrem stanju in se nahajajo na območjih Natura 2000, saj imajo ta območja bistveno vlogo pri ohranjanju narave in ker na podlagi veljavnega prava Unije že obstaja obveznost vzpostavitve učinkovitih sistemov za zagotavljanje dolgoročne učinkovitosti ukrepov za obnovo na območjih Natura 2000. Da bi državam članicam omogočili potrebno prožnost pri obsežnih prizadevanjih za obnovo, bi morale države članice ohraniti možnost uvedbe ukrepov za obnovo na območjih habitatnih tipov, ki niso v dobrem stanju in se nahajajo zunaj območij Natura 2000, kadar to upravičujejo posebne lokalne okoliščine in razmere. Poleg tega je primerno razvrstiti habitatne tipe glede na ekosistem, ki mu pripadajo, ter določiti časovno omejene in količinsko opredeljene cilje, vezane na posamezno območje, za skupine habitatnih tipov. Tako bi državam članicam omogočili, da izberejo, katere habitate v skupini bodo obnovile najprej.

(29)

Zahteve, določene za habitate vrst, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, in habitate prostoživečih ptic, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/147/ES, bi morale biti podobne, pri čemer bi bilo treba posebej upoštevati povezljivost obeh navedenih habitatov, ki je potrebna za uspevanje populacij vrst.

(30)

Nujno je, da so ukrepi za obnovo habitatnih tipov ustrezni in primerni za čimprejšnje doseganje dobrega stanja teh habitatnih tipov in ugodnih referenčnih območij, da bi dosegli njihovo ugodno stanje ohranjenosti. Pomembno je, da so ukrepi za obnovo tisti, ki so potrebni za doseganje časovno omejenih in količinsko opredeljenih ciljev, vezanih na posamezno območje. Nujno je tudi, da so ukrepi za obnovo habitatov vrst ustrezni in primerni za čimprejšnje doseganje njihove zadostne kakovosti in količine za dosego ugodnega stanja ohranjenosti vrste.

(31)

Ukrepi za obnovo, sprejeti na podlagi te uredbe, za obnovo ali ohranitev nekaterih habitatnih tipov iz Priloge I, kot so travišča, resave ali mokrišča, bi lahko v nekaterih primerih zahtevali odstranitev gozda, da se ponovno vzpostavi upravljanje, ki temelji na ohranjanju, kar lahko vključuje dejavnosti, kot sta košnja ali paša. Obnova narave in zaustavitev krčenja gozdov sta pomembna okoljska cilja, ki se medsebojno krepita. Kot je navedeno v uvodni izjavi 36 Uredbe (EU) 2023/1115 Evropskega parlamenta in Sveta (11), bi morala Komisija pripraviti smernice za pojasnitev razlage opredelitve „kmetijska raba“ iz navedene uredbe, zlasti v zvezi s spreminjanjem gozda v zemljišča, katerih namen ni kmetijska raba.

(32)

Pomembno je zagotoviti, da se z ukrepi za obnovo, ki se izvajajo na podlagi te uredbe, doseže konkretno in merljivo izboljšanje stanja ekosistemov, tako na ravni posameznih območij, ki jih je treba obnoviti, kot na nacionalni ravni in ravni Unije.

(33)

Za zagotovitev, da so ukrepi za obnovo učinkoviti in da se lahko njihovi rezultati merijo dolgoročno, je bistveno, da se območja, na katerih se izvajajo taki ukrepi za obnovo z namenom izboljšanja stanja habitatov, ki spadajo na področje uporabe Priloge I k Direktivi 92/43/EGS, za ponovno vzpostavitev navedenih habitatov in izboljšanje njihove povezljivosti, nenehno izboljšujejo, dokler ni doseženo dobro stanje.

(34)

Bistveno je tudi, da se območja, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo zaradi izboljšanja kakovosti in količine habitatov vrst, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, ter habitatov prostoživečih ptic, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/147/ES, nenehno izboljšujejo, da bi prispevali k doseganju zadostne količine in kakovosti habitatov takih vrst.

(35)

Pomembno je zagotoviti, da se območja, ki jih zajemajo habitatni tipi, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS ter so v dobrem stanju na evropskem ozemlju držav članic in v Uniji kot celoti, postopoma povečujejo, dokler se ne doseže ugodno referenčno območje za vsak habitatni tip in dokler ni vsaj 90 % navedenega območja na ravni države članice v dobrem stanju, da se navedenim habitatnim tipom v Uniji omogoči doseganje ugodnega stanja ohranjenosti. Državam članicam bi bilo treba v ustrezno utemeljenih primerih in za habitatne tipe, ki so zelo pogosti in razširjeni v Uniji ter pokrivajo več kot 3 % evropskega ozemlja zadevne države članice, dovoliti, da uporabijo odstotek, nižji od 90 %, za območje, ki naj bi bilo v dobrem stanju, za posamezne habitatne tipe iz Priloge I k tej uredbi, če ta odstotek ne bi preprečil doseganja ali ohranjanja ugodnega stanja ohranjenosti navedenih habitatnih tipov, kot je določeno na podlagi člena 1, točka (e), Direktive 92/43/EGS na nacionalni biogeografski ravni. Če država članica uporabi to odstopanje, bi ga morala utemeljiti v svojem nacionalnem načrtu za obnovo.

(36)

Pomembno je zagotoviti izboljšanje kakovosti in količine habitatov vrst, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, ter habitatov prostoživečih ptic, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/147/ES, na evropskem ozemlju držav članic in v Uniji kot celoti, dokler to ni dovolj za zagotovitev dolgoročnega preživetja navedenih vrst.

(37)

Pomembno je, da države članice sprejmejo ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se na območjih s habitatnimi tipi, ki spadajo na področje uporabe te uredbe in za katere veljajo ukrepi za obnovo, stalno izboljšuje stanje, dokler ne dosežejo dobrega stanja, in da sprejmejo ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ti habitatni tipi, ko dosežejo dobro stanje, nato znatno ne poslabšajo, da ne bi bila ogrožena dolgoročna ohranitev ali možnost doseganja dobrega stanja. Nedoseganje teh rezultatov ne pomeni nespoštovanja obveznosti uvedbe ukrepov, primernih za njihovo doseganje. Pomembno je tudi, da si države članice prizadevajo preprečevati znatno poslabšanje območij s takimi habitatnimi tipi, ki so že v dobrem stanju ali ki niso v dobrem stanju, pa ukrepi za obnovo zanje še ne veljajo. Taki ukrepi so pomembni, da se potrebe po obnovi v prihodnosti ne povečajo, in bi morali biti osredotočeni na območja s habitatnimi tipi, kakršne države članice opredelijo v nacionalnih načrtih za obnovo in katerih obnovitev je potrebna za doseganje ciljev obnove. Ustrezno je upoštevati možnost višje sile, kot so naravne nesreče, ki bi lahko povzročile poslabšanje območij z navedenimi habitatnimi tipi, ter neizogibne spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb. Zunaj območij Natura 2000 je primerno upoštevati tudi rezultat načrta ali projekta prevladujočega javnega interesa, za katerega ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev. Za območja, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo, bi bilo treba to določiti za vsak primer posebej. Na območjih Natura 2000 pa se načrti in projekti odobrijo v skladu s členom 6(4) Direktive 92/43/EGS. Primerno je zagotoviti, da države članice, če ni drugih možnosti, ohranijo možnost, da na ravni vsake biogeografske regije svojega ozemlja uporabijo zahteve glede neposlabšanja za vsak habitatni tip in vsak habitat vrste. Takšna možnost bi morala biti dovoljena pod določenimi pogoji, vključno s sprejetjem izravnalnih ukrepov za vsako znatno poslabšanje. Kadar se kot želeni rezultat ukrepa za obnovo območje spremeni iz enega habitatnega tipa, ki spada na področje uporabe te uredbe, v drugi habitatni tip, se ne bi smelo šteti, da se je stanje območja poslabšalo.

(38)

Za namene odstopanj od obveznosti nenehnega izboljševanja in neposlabšanja zunaj območij Natura 2000 na podlagi te uredbe bi morale države članice domnevati, da so obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, njihova priključitev na omrežje, povezano omrežje in sredstva za skladiščenje v prevladujočem javnem interesu. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo za omejitev uporabe te domneve v ustrezno utemeljenih in posebnih okoliščinah, na primer iz razlogov, povezanih z nacionalno obrambo. Poleg tega bi morale imeti možnost, da takšne projekte na področju energije iz obnovljivih virov izvzamejo iz obveznosti, da manj škodljive alternativne rešitve niso na voljo, če je bila za zadevne projekte opravljena strateška okoljska presoja ali presoja vplivov na okolje. Z domnevo, da so taki javni obrati v prevladujočem javnem interesu, in, kadar je to ustrezno, z omejitvijo zahteve po oceni manj škodljivih alternativnih rešitev, bi se takim projektom omogočila poenostavljena ocena v zvezi z odstopanji od ocenjevanja prevladujočega javnega interesa na podlagi te uredbe.

(39)

Dejavnosti, katerih edini namen je obramba ali nacionalna varnost, bi morale imeti posebno prednost. Zato bi morale imeti države članice pri uvajanju ukrepov za obnovo možnost, da izvzamejo območja, ki se uporabljajo za take dejavnosti, če se šteje, da ti ukrepi niso združljivi z nadaljnjo vojaško uporabo zadevnih območij. Poleg tega bi bilo treba za namene uporabe določb te uredbe o odstopanjih od obveznosti stalnega izboljševanja in neposlabšanja zunaj območij Natura 2000 državam članicam omogočiti, da domnevajo, da so načrti in projekti v zvezi s takimi dejavnostmi v prevladujočem javnem interesu. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da take načrte in projekte izvzamejo iz obveznosti, da ni na voljo manj škodljivih alternativnih rešitev. Če pa uporabijo to izjemo, bi bilo treba od njih zahtevati, da – kolikor je to razumno in izvedljivo – sprejmejo ukrepe za ublažitev vpliva teh načrtov in projektov na habitatne tipe.

(40)

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je poudarjena potreba po odločnejšem ukrepanju za obnovo degradiranih morskih ekosistemov, vključno z ekosistemi, bogatimi z ogljikom, ter pomembnimi drstitvenimi območji in območji odraščanja rib. V njej je tudi določeno, da bo Komisija predlagala nov akcijski načrt za ohranitev ribolovnih virov in varstvo morskih ekosistemov.

(41)

Morski habitatni tipi, navedeni v Prilogi I k Direktivi 92/43/EGS, so opredeljeni na splošno in obsegajo veliko ekološko različnih podtipov z različnimi potenciali za obnovo, kar državam članicam otežuje sprejetje ustreznih ukrepov za obnovo na ravni navedenih habitatnih tipov. Morske habitatne tipe iz Priloge I k navedeni direktivi bi bilo zato treba dodatno opredeliti z uporabo ustreznih ravni klasifikacije morskih habitatov v Evropskem naravovarstvenem informacijskem sistemu (EUNIS). Države članice bi morale določiti ugodna referenčna območja za doseganje ugodnega stanja ohranjenosti vsakega od navedenih habitatnih tipov, če navedena referenčna območja še niso obravnavana v drugi zakonodaji Unije. Skupina morskih habitatnih tipov z mehkimi usedlinami, ki ustrezajo nekaterim bentoškim širšim habitatnim tipom na podlagi Direktive 2008/56/ES, je zelo razširjena v morskih vodah več držav članic. Zato bi bilo treba državam članicam dovoliti, da ukrepe za obnovo, ki se postopoma uvajajo, omejijo na manjši delež površin teh habitatnih tipov, ki niso v dobrem stanju, pod pogojem da to ne preprečuje doseganja ali ohranjanja dobrega okoljskega stanja, kot je določeno na podlagi Direktive 2008/56/ES, ob upoštevanju zlasti mejnih vrednosti za deskriptorje za določanje dobrega okoljskega stanja iz točk 1 in 6 Priloge I k navedeni direktivi, določenega v skladu s členom 9(3) navedene direktive, glede obsega izgube teh habitatnih tipov, škodljivih vplivov na stanje teh habitatnih tipov in največjega dovoljenega obsega teh škodljivih vplivov.

(42)

Kadar je zaradi varstva obalnih in morskih habitatov potrebna regulacija ribolovnih dejavnosti ali dejavnosti akvakulture, se uporablja skupna ribiška politika (SRP). V Uredbi (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (12) je določeno zlasti, da je treba v okviru SRP izvajati ekosistemski pristop k upravljanju ribištva, da se čim bolj zmanjšajo negativni vplivi ribiških dejavnosti na morski ekosistem. Določeno je tudi, da si SRP prizadeva zagotoviti, da dejavnosti akvakulture in ribolovne dejavnosti ne poslabšujejo morskega okolja.

(43)

Da bi države članice dosegle cilj nenehne, dolgoročne in trajne obnove biotsko raznovrstne in odporne narave, bi morale v celoti izkoristiti možnosti, ki jih zagotavlja SRP. Države članice imajo možnost, da v okviru izključne pristojnosti Unije v zvezi z ohranjanjem morskih bioloških virov sprejmejo nediskriminatorne ukrepe za ohranjanje in upravljanje ribjih staležev ter ohranjanje ali izboljšanje stanja ohranjenosti morskih ekosistemov znotraj območja 12 navtičnih milj. Poleg tega imajo z neposrednim upravljalskim interesom, kot je opredeljen v Uredbi (EU) št. 1380/2013, možnost, da se dogovorijo o predložitvi skupnih priporočil za ohranitvene ukrepe, potrebne za izpolnjevanje obveznosti na podlagi okoljskega prava Unije. Kadar država članica v nacionalni načrt za obnovo vključi ohranitvene ukrepe, potrebne za prispevanje k ciljem te uredbe, in je za te ohranitvene ukrepe treba predložiti skupna priporočila, bi se morala zadevna država članica posvetovati in ta skupna priporočila predložiti v roku, ki omogoča njihovo pravočasno sprejetje pred potekom rokov za njihovo izvedbo, da se spodbudi skladnost med različnimi politikami za ohranjanje morskih ekosistemov. Take ukrepe je treba oceniti in sprejeti v skladu s pravili in postopki, določenimi v okviru SRP.

(44)

Direktiva 2008/56/ES od držav članic zahteva, da sodelujejo dvostransko ter v okviru regionalnih in podregionalnih mehanizmov sodelovanja, tudi prek konvencij o regionalnih morjih, in sicer Konvencije o varstvu morskega okolja v severovzhodnem Atlantiku (13), Konvencije o varstvu morskega okolja na območju Baltskega morja (14), Konvencije o varstvu morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja (15) in Konvencije o varstvu Črnega morja, podpisane 21. aprila 1992 v Bukarešti, ter, kar zadeva ukrepe na področju ribištva, v okviru regionalnih skupin, ustanovljenih v okviru SRP.

(45)

Pomembno je, da se sprejmejo tudi ukrepi za obnovo habitatov nekaterih morskih vrst, kot so morski psi in skati, ki spadajo na primer na področje uporabe Konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali, podpisane v Bonnu 23. junija 1979, ali seznamov prizadetih ali ogroženih vrst iz konvencij o regionalnih morjih, ne pa tudi na področje uporabe Direktive 92/43/EGS, saj imajo pomembno funkcijo v ekosistemu.

(46)

Da bi države članice podprle obnovo kopenskih, sladkovodnih, obalnih in morskih habitatov ter preprečevanje njihovega poslabšanja, lahko določijo dodatna območja kot „zavarovana območja“ ali „strogo zavarovana območja“, izvajajo druge učinkovite ohranitvene ukrepe, vezane na posamezno območje, in spodbujajo ukrepe za ohranjanje na zasebnih zemljiščih.

(47)

Urbani ekosistemi predstavljajo približno 22 % kopenske površine Unije in območje, na katerem živi večina državljanov Unije. Urbane zelene površine med drugim vključujejo mestne gozdove, parke in vrtove, mestne kmetije, drevorede, mestne travnike in mestne žive meje. Urbani ekosistemi so tako kot preostali ekosistemi, obravnavani v tej uredbi, pomembni habitati za biotsko raznovrstnost, zlasti za rastline, ptice in žuželke, vključno z opraševalci. Zagotavljajo tudi mnoge druge bistvene ekosistemske storitve, vključno z zmanjševanjem in obvladovanjem tveganja naravnih nesreč, kot so poplave in učinki toplotnih otokov, hlajenje, rekreacija, filtriranje vode in zraka ter blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Povečanje urbane zelene površine je pomemben parameter za merjenje povečanja zmožnosti mestnih ekosistemov za zagotavljanje teh ključnih storitev. Povečanje zelenega pokrova upočasnjuje odtekanje vode in tako zmanjša tveganje onesnaževanja rek zaradi preplavljanja vode ob neurjih ter pripomore k ohranjanju nižjih poletnih temperatur, krepi odpornost proti podnebnim spremembam in zagotavlja dodaten prostor za razcvet narave. S povečanjem ravni urbane zelene površine se bo v številnih primerih izboljšalo zdravje urbanega ekosistema. Zdravi urbani ekosistemi pa bistveno pripomorejo k zdravju drugih ključnih evropskih ekosistemov, na primer s povezovanjem naravnih območij na okoliškem podeželju, izboljšanjem zdravja rek zunaj mest, zagotavljanjem zatočišča in gnezdišča za ptice in opraševalce, povezane s kmetijskimi in gozdnimi habitati, ter zagotavljanjem pomembnih habitatov za ptice selivke.

(48)

Močno je treba okrepiti ukrepe za onemogočanje zmanjšanja zastrtosti urbanih zelenih površin, zlasti z drevesi. Da bi urbana zelena površina še naprej zagotavljala potrebne ekosistemske storitve, je treba ustaviti njihovo izgubo ter jih obnoviti in povečati, med drugim z vključevanjem zelene infrastrukture in na naravi temelječih rešitev, kot so zelene strehe in zelene stene, v načrtovanje stavb. Tako vključevanje lahko prispeva ne le k ohranjanju in povečanju območja urbane zelene površine, temveč tudi, če so vključena drevesa, urbanega pokrova drevesnih krošenj.

(49)

Znanstveni dokazi kažejo, da umetna svetloba negativno vpliva na biotsko raznovrstnost. Vpliva lahko tudi na zdravje ljudi. Države članice bi morale imeti možnost, da pri pripravi svojih nacionalnih načrtov za obnovo na podlagi te uredbe razmislijo o zaustavitvi, zmanjšanju ali sanaciji svetlobnega onesnaževanja v vseh ekosistemih.

(50)

Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 zahteva večja prizadevanja za obnovo sladkovodnih ekosistemov in naravnih funkcij rek. Obnova sladkovodnih ekosistemov bi morala vključevati prizadevanja za ponovno vzpostavitev naravne rečne povezljivosti ter obrežnih in poplavnih območij rek, vključno z odstranitvijo umetnih ovir, da bi tako podprli doseganje ugodnega stanja ohranjenosti rek, jezer in obrečnih habitatov ter vrst, ki živijo v navedenih habitatih, zavarovanih z direktivama 92/43/EGS in 2009/147/ES, ter izpolnitev enega od ključnih ciljev strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, tj. ponovna vzpostavitev najmanj 25 000 km prosto tekočih rek, v primerjavi z letom 2020, ko je bila strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 sprejeta. Države članice bi morale pri odpravljanju ovir obravnavati predvsem zastarele ovire, ki niso več potrebne za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, plovbo po celinskih plovnih poteh, oskrbo z vodo ali druge namene.

(51)

V Uniji se je število opraševalcev v zadnjih desetletjih drastično zmanjšalo, pri čemer se populacija približno tretjine vrst čebel in metuljev zmanjšuje, vsaka deseta od navedenih vrst pa je na robu izumrtja. Opraševalci so bistveni za delovanje kopenskih ekosistemov, dobrobit ljudi in prehransko varnost, saj oprašujejo samonikle in gojene rastline. Sodeč po poročilu za leto 2021, ki temelji na rezultatih projekta integriranega sistema za računovodenje naravnega kapitala (INCA), ki ga skupaj izvajajo službe Komisije in Evropska agencija za okolje (EEA), se skoraj 5 000 000 000 EUR letne kmetijske proizvodnje Unije neposredno pripisuje žuželkam opraševalkam.

(52)

Komisija je s sporočilom z dne 1. junija 2018 kot odziv na pozive Evropskega parlamenta in Sveta k obravnavi zmanjševanja števila opraševalcev začela izvajati pobudo EU za opraševalce. Poročilo z dne 27. maja 2021 o napredku pri izvajanju te pobude je pokazalo, da še vedno obstajajo pomembni izzivi pri spopadanju z dejavniki zmanjševanja števila opraševalcev, vključno z uporabo pesticidov. Tako Evropski parlament v resoluciji z dne 9. junija kot Svet v sklepih z dne 17. decembra 2020 o Posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 15/2020 sta pozvala k odločnejšim ukrepom za boj proti zmanjševanju števila opraševalcev, k vzpostavitvi okvira za spremljanje opraševalcev po vsej Uniji ter k jasnim ciljem in kazalnikom v zvezi z zavezo za obrnitev trenda zmanjševanja števila opraševalcev. Evropsko računsko sodišče je v Posebnem poročilu, objavljenem leta 2020, priporočilo, naj Komisija vzpostavi ustrezne mehanizme upravljanja in spremljanja ukrepov za obravnavo nevarnosti za opraševalce. Komisija je v sporočilu z dne 24. januarja 2023 predstavila revidirano pobudo EU za opraševalce z naslovom „Revizija pobude EU za opraševalce – Nov dogovor za opraševalce“, v kateri so določeni ukrepi, ki jih morajo Unija in njene države članice sprejeti, da bi se obrnil trend zmanjševanja števila opraševalcev do leta 2030.

(53)

Namen predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trajnostni uporabi fitofarmacevtskih sredstev je regulirati enega od dejavnikov zmanjševanja števila opraševalcev s prepovedjo uporabe pesticidov na ekološko občutljivih območjih, od katerih so mnoga zajeta v tej uredbi, npr. na območjih, kjer živijo vrste opraševalcev, ki so na evropskih rdečih seznamih razvrščene kot vrste, ki jim grozi izumrtje.

(54)

Za zagotavljanje varne, trajnostne, hranljive in cenovno dostopne hrane so potrebni trajnostni, odporni in biotsko raznovrstni kmetijski ekosistemi. Biotsko zelo raznovrstni kmetijski ekosistemi povečujejo tudi odpornost kmetijstva na podnebne spremembe in okoljska tveganja, hkrati pa zagotavljajo varnost hrane in prehransko varnost ter ustvarjajo nova delovna mesta na podeželju, zlasti delovna mesta, povezana z ekološkim kmetovanjem ter podeželskim turizmom in rekreacijo. Zato mora Unija izboljšati biotsko raznovrstnost svojih kmetijskih zemljišč z različnimi obstoječimi praksami, ki koristijo povečanju biotske raznovrstnosti ali so z njim združljive, tudi z uporabo ekstenzivnega kmetijstva. Ekstenzivno kmetijstvo je ključno za ohranjanje številnih vrst in habitatov na biotsko zelo raznovrstnih območjih. Obstaja veliko obsežnih kmetijskih praks, ki imajo številne in pomembne koristi za varstvo biotske raznovrstnosti, ekosistemskih storitev in krajinskih značilnosti, kot so precizno kmetovanje, ekološko kmetovanje, agroekologija, agrogozdarstvo in nizkointenzivno trajno travišče. Namen takih praks ni zaustavitev rabe kmetijskih zemljišč, temveč prilagoditev tovrstne rabe v korist dolgoročnega delovanja in produktivnosti kmetijskih ekosistemov. Za zagotavljanje dolgoročnih koristi obnove so pomembne finančno privlačne sheme financiranja za lastnike, kmete in druge upravljavce zemljišč, da bi ti prostovoljno izvajali take prakse.

(55)

Uvesti je treba ukrepe za obnovo za povečanje biotske raznovrstnosti kmetijskih ekosistemov po vsej Uniji, tudi na območjih, ki niso zajeta s habitatnimi tipi, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS. Ker ni skupne metode za ocenjevanje stanja kmetijskih ekosistemov, ki bi omogočala določitev specifičnih ciljev obnove kmetijskih ekosistemov, je primerno določiti splošno obveznost izboljšanja biotske raznovrstnosti kmetijskih ekosistemov in meriti izpolnjevanje navedene obveznosti na podlagi izbora kazalnikov med indeksom travniških metuljev, zalogo organskega ogljika v obdelovalnih mineralnih tleh ali deležem kmetijskih zemljišč z visokoraznovrstnostnimi krajinskimi značilnostmi.

(56)

Ker so ptice kmetijske krajine dobro znani in splošno priznani ključni kazalniki zdravja kmetijskih ekosistemov, je primerno določiti cilje za njihovo obnovo. Obveznost doseganja teh ciljev bi morala veljati za države članice in ne za posamezne kmete. Države članice bi morale te cilje doseči z uvedbo učinkovitih ukrepov za obnovo na kmetijskih zemljiščih ter s sodelovanjem s kmeti in drugimi deležniki pri zasnovi teh ukrepov in njihovem izvajanju na terenu, pa tudi z zagotavljanjem podpore kmetom in drugim deležnikom pri teh prizadevanjih.

(57)

Visokoraznovrstne krajinske značilnosti na kmetijskih zemljiščih, vključno z varovalnimi pasovi, neobdelano zemljo s kolobarjenjem ali brez njega, mejicami, posameznimi drevesi ali skupinami dreves, drevoredi, robovi polja, zaplatami, jarki, potoki, majhnimi mokrišči, terasami, kamnitimi znamenji, kamnitimi zidovi, majhnimi ribniki in kulturnimi značilnostmi, zagotavljajo prostor za prostoživeče rastline in živali, vključno z opraševalci, preprečujejo erozijo in izčrpanost tal, prečiščujejo zrak in vodo ter prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter h kmetijski produktivnosti od opraševanja odvisnih kmetijskih rastlin. Za visokoraznovrstne krajinske značilnosti se lahko pod določenimi pogoji štejejo tudi produktivne značilnosti.

(58)

Cilj skupne kmetijske politike (SKP) je podpirati in krepiti varstvo okolja, vključno z biotsko raznovrstnostjo. Eden izmed specifičnih ciljev te politike je prispevati k zaustavitvi in obrnitvi trenda izgube biotske raznovrstnosti, krepiti ekosistemske storitve ter ohranjati habitate in krajine. Novi standard pogojenosti SKP št. 8 za ohranjanje dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev zemljišč (v nadaljnjem besedilu: DKOS 8), določen v Prilogi III k Uredbi (EU) 2021/2115 Evropskega parlamenta in Sveta (16), zahteva, da imajo upravičenci do plačil na površino vsaj 4 % ornih zemljišč na ravni kmetij namenjene neproizvodnim površinam in značilnostim, kot so neobdelana zemljišča, in da ohranijo obstoječe krajinske značilnosti. 4-odstotni delež, ki ga je treba pripisati skladnosti z navedenim standardom DKOS 8, se lahko zmanjša na 3 %, če so izpolnjeni nekateri predpogoji. Ta obveznost bo prispevala k temu, da bodo države članice dosegle pozitiven trend visokoraznovrstnih krajinskih značilnosti na kmetijskih zemljiščih. Poleg tega imajo države članice v okviru SKP možnost, da vzpostavijo okoljske sheme za kmetijske prakse, ki jih kmetje izvajajo na kmetijskih površinah, ki lahko vključujejo ohranjanje in ustvarjanje krajinskih značilnosti ali neproizvodnih površin. Podobno lahko države članice v svoje strateške načrte SKP vključijo tudi kmetijsko-okoljsko-podnebne obveznosti, vključno z okrepljenim upravljanjem krajinskih značilnosti, ki presegajo standard DKOS 8 ali okoljske sheme. K obnovi evropske biotske raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih do leta 2030 bodo s podpiranjem izvajanja direktiv 92/43/EGS in 2009/147/ES ter strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 prispevali tudi projekti v okviru podprograma „Narava in biotska raznovrstnost“ programa LIFE, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/783 Evropskega parlamenta in Sveta (17), ki se nanašajo na naravo in biotsko raznovrstnost.

(59)

Obnova in ponovno močenje organskih tal, kot so opredeljena v Metodoloških navodilih IPCC za izračun nacionalnih evidenc toplogrednih plinov iz leta 2006, v kmetijski rabi, tj. kot travišča ali obdelovalna zemljišča, ki predstavljajo izsušena šotišča, pomagata zagotoviti znatne koristi za biotsko raznovrstnost, precejšnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in druge okoljske koristi, hkrati pa prispevata k raznoliki kmetijski krajini. Države članice lahko izbirajo med široko paleto ukrepov za obnovo izsušenih šotišč v kmetijski rabi, ki segajo od preoblikovanja njivskih površin v trajno travišče in ekstenzivnih ukrepov, ki jih spremlja zmanjšanje izsuševanja, do popolnega ponovnega močenja z možnostjo paludikulturne uporabe ali vzpostavitve vegetacije, ki tvori šoto. Največje koristi za podnebje se ustvarijo z obnovo in ponovnim močenjem njivskih površin, ki jim sledi obnova intenzivnega travišča. Da bi omogočili prožno izvajanje cilja obnove izsušenih šotišč v kmetijski rabi, bi države članice morale imeti možnost šteti, da ukrepi za obnovo in ponovno močenje izsušenih šotišč na območjih izkopavanja šote ter do določene mere obnovo in ponovno močenje izsušenih šotišč, ki so v drugi rabi, npr. gozd, prispevajo k doseganju ciljev obnove izsušenih šotišč v kmetijski rabi. Kadar je to ustrezno utemeljeno, bi države članice, če ponovnega močenja izsušenih šotišč v kmetijski rabi ni mogoče izvesti zaradi znatnih negativnih vplivov na stavbe, infrastrukture, prilagajanja podnebnim spremembam ali drugega javnega interesa, ponovno močenje šotišč, ki so v drugi rabi, pa tudi ni izvedljivo, morale imeti možnost, da zmanjšajo obseg ponovnega močenja šotišč.

(60)

Da bi lahko izkoristili vse koristi biotske raznovrstnosti, bi obnova in ponovno močenje izsušenih šotišč morala presegati območja mokriščnih habitatnih tipov s seznama v Prilogi I k Direktivi 92/43/EGS, ki jih je treba obnoviti in ponovno vzpostaviti. Podatki o obsegu organskih tal ter njihovih emisijah toplogrednih plinov in odvzemih se spremljajo in dajejo na voljo s poročanjem sektorja LULUCF v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov držav članic, ki se predložijo Okvirni konvenciji ZN o spremembi podnebja. Obnovljena in ponovno močena šotišča se lahko še naprej produktivno uporabljajo na druge načine. Paludikultura, tj. praksa kmetovanja na mokrih šotiščih, lahko vključuje npr. gojenje različnih vrst trstičja, nekaterih oblik lesa, borovnic in brusnic ter šotnega mahu, pa tudi pašo z vodnimi bivoli. Take prakse bi morale temeljiti na načelih trajnostnega upravljanja in biti usmerjene v krepitev biotske raznovrstnosti, da bi lahko imele visoko finančno in ekološko vrednost. Paludikultura lahko poleg tega koristi več ogroženim vrstam v Uniji ter olajša povezljivost mokrišč in povezanih populacij vrst v Uniji. Ukrepi za obnovo in ponovno močenje izsušenih šotišč ter nadomestitev morebitnih izgub dohodka se lahko financirajo iz najrazličnejših virov, tudi z odhodki v okviru proračuna Unije in iz programov financiranja Unije.

(61)

V novi strategiji EU za gozdove do leta 2030, predstavljeni v sporočilu Komisije z dne 16. julija 2021, je začrtana potreba po obnovi biotske raznovrstnosti gozdov. Gozdovi in druga gozdna zemljišča pokrivajo več kot 43,5 % kopenskega območja Unije. Biotsko zelo raznovrstni gozdni ekosistemi so občutljivi na podnebne spremembe, vendar so tudi naravni zaveznik pri prilagajanju podnebnim spremembam in podnebnim tveganjem ter boju proti njim, tudi s svojimi funkcijami, ki jih imajo kot zaloge in ponori ogljika, hkrati pa zagotavljajo tudi številne druge pomembne ekosistemske storitve in koristi, kot so oskrba z gradbenim lesom in ostalim lesom ter hrano in drugimi nelesnimi gozdnimi proizvodi, uravnavanje podnebja, stabilizacija tal in nadzor erozije ter čiščenje zraka in vode.

(62)

Uvesti je treba ukrepe za obnovo, da bi povečali biotsko raznovrstnost gozdnih ekosistemov po vsej Uniji, tudi na območjih, ki niso zajeta s habitatnimi tipi, ki spadajo na področje uporabe Direktive 92/43/EGS. Ker ni skupne metode za ocenjevanje stanja gozdnih ekosistemov, ki bi omogočala določitev specifičnih ciljev za obnovo gozdnih ekosistemov, je primerno določiti splošno obveznost izboljšanja biotske raznovrstnosti gozdnih ekosistemov in meriti izpolnjevanje navedene obveznosti na podlagi indeksa splošno razširjenih gozdnih ptic in izbora drugih kazalnikov med stoječim odmrlim lesom, ležečim odmrlim lesom, deležem gozdov z neenakomerno starostno strukturo, gozdno povezljivostjo, zalogo organskega ogljika, deležem gozdov, v katerih prevladujejo domorodne drevesne vrste, in raznovrstnostjo drevesnih vrst.

(63)

Države članice bi morale pri načrtovanju in uvajanju ukrepov za obnovo, potrebnih za povečanje biotske raznovrstnosti v gozdnih ekosistemih, ter pri določanju zadovoljivih ravni za kazalnike biotske raznovrstnosti za gozdove upoštevati tveganje gozdnih požarov na podlagi lokalnih okoliščin. Za zmanjšanje tega tveganja bi morale uporabiti najboljše prakse, zlasti tiste, ki so opisane v smernicah Komisije za preprečevanje požarov v naravi z rabo zemljišč, objavljenih leta 2021.

(64)

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je opredeljena zaveza, da se do leta 2030 v Uniji ob doslednem spoštovanju ekoloških načel posadijo vsaj tri milijarde dodatnih dreves. Nova strategija EU za gozdove do leta 2030, predstavljena v sporočilu Komisije z dne 16. julija 2021, vključuje časovni načrt za izvajanje te zaveze, ki temelji na splošnem načelu posaditve in gojenja pravega drevesa na pravem mestu in za pravi namen. Kot orodje za beleženje prispevkov k zavezi in napredka pri njenem izvajanju je na voljo spletni števec dreves, države članice pa bi morale v njem dokumentirati posajena drevesa. Kot je navedeno v strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 in časovnem načrtu v novi strategiji EU za gozdove do leta 2030, je Komisija 17. marca 2023 objavila smernice o pogozdovanju, ponovnem pogozdovanju in sajenju dreves, ki pozitivno vplivajo na biotsko raznovrstnost. Namen teh smernic, ki določajo okvir ekoloških načel, ki jih je treba upoštevati, je prispevati k zavezi in s tem podpirati izvajanje te uredbe.

(65)

Da bi dosegli krovni cilj obnove ekosistemov na vseh kopenskih in morskih območjih držav članic, bi se morali cilji in obveznosti obnove habitatov in vrst, zavarovanih na podlagi direktiv 92/43/EGS in 2009/147/ES, za opraševalce ter sladkovodne, urbane, kmetijske in gozdne ekosisteme dopolnjevati in delovati vzajemno koristno. Ukrepi za obnovo, potrebni za dosego enega specifičnega cilja, bodo v številnih primerih prispevali k izpolnjevanju tudi drugih ciljev ali obveznosti. Države članice bi zato morale ukrepe za obnovo načrtovati strateško, da bi čim bolj povečale njihovo učinkovitost pri prispevanju k obnovi narave po vsej Uniji. Načrtovati bi jih bilo treba tudi tako, da bi lahko z njimi blažili podnebne spremembe in se tem prilagajali, preprečevali in obvladovali posledice naravnih nesreč ter reševali problematiko degradacije tal. Njihov cilj bi moral biti optimizacija ekoloških, gospodarskih in družbenih funkcij ekosistemov, vključno z njihovim potencialom za produktivnost, ob upoštevanju njihovega prispevka k trajnostnemu razvoju zadevnih regij in skupnosti. Da bi se države članice izognile nenamernim posledicam, bi morale upoštevati tudi predvidljive socialno-ekonomske učinke in ocenjene koristi izvajanja ukrepov za obnovo. Pomembno je, da pripravijo podrobne nacionalne načrte za obnovo, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih znanstvenih dokazih. Dokumentirane evidence o razširjenosti in območjih v preteklosti ter napovedane spremembe okoljskih pogojev zaradi podnebnih sprememb bi morale biti podlaga za določitev ugodnih referenčnih območij za habitatne tipe. Poleg tega je pomembno, da ima javnost čim prej na voljo učinkovite možnosti za sodelovanje pri pripravi načrtov. Države članice bi morale upoštevati posebne pogoje in potrebe na svojem ozemlju, da bi se načrti lahko odzivali na zadevne pritiske, nevarnosti in dejavnike izgube biotske raznovrstnosti, ter s sodelovanjem zagotavljati čezmejno obnovo in povezljivost.

(66)

Da se zagotovi vzajemnost med različnimi ukrepi, ki so bili uvedeni in ki jih je še treba uvesti za varovanje, ohranjanje in obnovo narave v Uniji, bi morale države članice pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo upoštevati naslednje: ohranitvene ukrepe, vzpostavljene za območja Natura 2000, in prednostne okvire ukrepanja, pripravljene v skladu z Direktivo 92/43/EGS in Direktivo 2009/147/ES; ukrepe za doseganje dobrega ekološkega in kemijskega stanja vodnih teles, vključene v načrte upravljanja povodij, pripravljene v skladu z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (18); morske strategije za doseganje dobrega okoljskega stanja v vseh morskih regijah Unije, pripravljene v skladu z Direktivo 2008/56/ES; nacionalne programe nadzora nad onesnaževanjem zraka, pripravljenih na podlagi Direktive (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (19); nacionalne strategije in akcijske načrte za biotsko raznovrstnost, pripravljene v skladu s členom 6 Konvencije o biološki raznovrstnosti, ter ohranitvene ukrepe, sprejete v skladu z Uredbo (EU) št. 1380/2013, in tehnične ukrepe, sprejete v skladu z Uredbo (EU) 2019/1241 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(67)

Da bi se zagotovila skladnost med cilji te uredbe ter Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (21), Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (22) in Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta (23), kar zadeva spodbujanje energije iz obnovljivih virov, zlasti pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo, bi morale države članice upoštevati potencial projektov na področju energije iz obnovljivih virov za prispevek k izpolnjevanju ciljev za obnovo narave.

(68)

Glede na pomen doslednega obravnavanja dvojnega izziva izgube biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb bi se morala pri obnovi biotske raznovrstnosti upoštevati uporaba energije iz obnovljivih virov in obratno. Možno bi moralo biti združevanje dejavnosti za obnovo in projektov za uvajanje energije iz obnovljivih virov, kadar je to le mogoče, tudi na območjih za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih omrežnih območjih. Direktiva (EU) 2018/2001 od držav članic zahteva izvedbo usklajenega kartiranja zaradi uvedbe energije iz obnovljivih virov na svojem ozemlju, da bi opredelile domači potencial in razpoložljivo kopensko površino ter podzemne, morske ali celinske vode, ki so potrebni za postavitev obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ter z njimi povezane infrastrukture, kot so omrežni objekti in objekti za shranjevanje, vključno s shranjevanjem toplote, ki se zahtevajo za izpolnjevanje vsaj nacionalnih prispevkov k revidiranemu cilju glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030. Taka potrebna območja, vključno z obstoječimi obrati in mehanizmi za sodelovanje, so sorazmerna z ocenjenimi krivuljami in načrtovano skupno nameščeno zmogljivostjo tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, določenimi v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Države članice bi morale določiti del takih območij kot območja za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije. Območja za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije so posebne lokacije, bodisi na kopnem bodisi na morju, ki so zlasti primerne za postavitev obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, kjer se glede na posebnosti izbranega ozemlja ne pričakuje, da bi uporaba posebne vrste energije iz obnovljivih virov pomembno vplivala na okolje. Države članice morajo dati prednost umetnim in grajenim površinam, kot so strehe in pročelja stavb, območja prometne infrastrukture in njihova neposredna okolica, parkirišča, kmetije, odlagališča odpadkov, industrijska območja, rudniki, umetna celinska vodna telesa, jezera ali zbiralniki in, kadar je primerno, obrati za čiščenje komunalne odpadne vode ter degradirana zemljišča, ki niso uporabna za kmetijstvo. V Direktivi (EU) 2018/2001 je še določeno, da je treba državam članicam dovoliti sprejetje načrta oziroma načrtov za določitev namenskih infrastrukturnih območij za razvoj omrežnih projektov in projektov za shranjevanje, ki so potrebni za vključitev energije iz obnovljivih virov v elektroenergetski sistem, kadar se ne pričakuje, da bi tak razvoj lahko znatno vplival na okolje, ali kadar se da tak vpliv ustrezno ublažiti ali, kadar to ni mogoče, kompenzirati. Taka območja morajo biti namenjena podpori in dopolnitvi območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije. Države članice se morajo pri določitvi območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih infrastrukturnih območij izogniti zavarovanim območjem in upoštevati svoje nacionalne načrte za obnovo narave. Razvoj nacionalnih načrtov za obnovo bi morale uskladiti s kartiranjem območij, ki so potrebna za izpolnitev vsaj nacionalnega prispevka k cilju glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030, ter po potrebi z določitvijo območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih infrastrukturnih območij. Med pripravo načrtov za obnovo narave bi morale zagotoviti sinergije z okrepitvijo infrastrukture za obnovljive vire energije in energetske infrastrukture ter z že določenimi območji za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih omrežnih območij, zagotoviti pa bi morale tudi, da se navedena območja, vključno s postopki izdaje dovoljenj, ki se na njih uporabljajo in so določeni v Direktivi (EU) 2018/2001, ne spremenijo.

(69)

Za zagotovitev sinergij z ukrepi za obnovo, ki so že bili načrtovani ali uvedeni v državah članicah, bi morali biti ti ukrepi priznani in upoštevani v nacionalnih načrtih za obnovo. Glede na nujnost sprejetja ukrepov za obnovo degradiranih ekosistemov, na katero je bilo opozorjeno v šestem ocenjevalnem poročilu IPCC, bi morale države članice navedene ukrepe izvajati vzporedno s pripravo načrtov za obnovo.

(70)

V nacionalnih načrtih za obnovo in ukrepih za obnovo habitatov, pa tudi v ukrepih za preprečitev poslabšanja habitatov, bi bilo treba upoštevati tudi rezultate raziskovalnih projektov, pomembnih za oceno stanja ekosistemov, opredelitev in uvedbo ukrepov za obnovo ter namene spremljanja. Po potrebi bi morali upoštevati tudi raznovrstnost razmer v različnih regijah Unije v skladu s členom 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), kot so socialne, gospodarske in kulturne zahteve ter regionalne in lokalne značilnosti, vključno z gostoto prebivalstva.

(71)

Primerno je upoštevati poseben položaj najbolj oddaljenih regij Unije, kot je navedeno v členu 349 PDEU, ki predvideva posebne ukrepe za podporo navedenim regijam. Kot je predvideno v strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, bi bilo treba varstvu in obnovi ekosistemov v najbolj oddaljenih regijah nameniti posebno pozornost, saj imajo izjemno bogato biotsko raznovrstnost. Hkrati bi bilo treba, zlasti pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo, upoštevati s tem povezane stroške varovanja in obnove teh ekosistemov ter oddaljenost, otoško lego, majhnost, zahtevno topografijo in podnebje najbolj oddaljenih regij. Države članice se spodbuja, da prostovoljno vključijo posebne ukrepe za obnovo v tistih najbolj oddaljenih regijah, ki ne spadajo na področje uporabe te uredbe.

(72)

EEA bi morala podpirati države članice pri pripravi njihovih nacionalnih načrtov za obnovo ter spremljanju napredka pri doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti obnove. Komisija bi morala oceniti, ali so nacionalni načrti za obnovo ustrezni za doseganje teh ciljev in izpolnjevanje teh obveznosti, za izpolnitev krovnih ciljev Unije, da bi do leta 2030 kot cilj Unije za vsa območja in ekosisteme, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, skupaj zajeli najmanj 20 % kopenskih in najmanj 20 % morskih območij, do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki jih je treba obnoviti, pa tudi ciljev za obnovo vsaj 25 000 km rek v stanje prosto tekočih rek v Uniji do leta 2030, ter za prispevek k zavezi, da se do leta 2030 v Uniji zasadi vsaj tri milijarde dodatnih dreves.

(73)

Iz poročila o stanju narave iz leta 2020 je razvidno, da precejšen delež informacij, ki jih sporočijo države članice v skladu s členom 17 Direktive 92/43/EGS in členom 12 Direktive 2009/147/ES, zlasti o stanju ohranjenosti ter trendih habitatov in vrst, ki jih varujejo, izhaja iz delnih raziskav ali temelji le na strokovni presoji. Razvidno je tudi, da stanje več habitatnih tipov in vrst, zavarovanih na podlagi Direktive 92/43/EGS, še vedno ni znano. Potrebna sta zapolnitev navedenih vrzeli v znanju ter vlaganje v spremljanje in nadzor, da se podprejo trdni in znanstveno utemeljeni nacionalni načrti za obnovo. Da bi se povečale pravočasnost, učinkovitost in skladnost različnih metod spremljanja, bi bilo treba pri spremljanju in nadzoru kar najbolje izkoristiti rezultate raziskovalnih in inovacijskih projektov, ki jih financira Unija, ter nove tehnologije, kot sta spremljanje na terenu in daljinsko zaznavanje z uporabo satelitskih podatkov in storitev, zagotovljenih komponent vesoljskega programa Unije EGNOS, Galileo in Copernicus, vzpostavljenih z Uredbo (EU) 2021/696 Evropskega parlamenta in Sveta (24). Izvajanje ciljev obnove bodo podprle misije EU „Obnova naših oceanov in voda“, „Prilagajanje podnebnim spremembam“ in „Evropski dogovor o tleh“, ki so bile predstavljene v sporočilu Komisije z dne 29. septembra 2021 o evropskih misijah.

(74)

Države članice bi zaradi posebnih tehničnih in finančnih izzivov, povezanih s kartiranjem in spremljanjem morskih okolij, morale imeti možnost, da pri ocenjevanju stanja morskih habitatov s seznama v Prilogi II k tej uredbi kot dopolnilo informacijam, sporočenim v skladu s členom 17 Direktive 92/43/EGS in v skladu s členom 17 Direktive 2008/56/ES, kot podlago za ekstrapolacijo uporabijo informacije o obremenitvah in grožnjah ali druge ustrezne informacije. Tak pristop bi moralo biti mogoče uporabiti tudi kot podlago za načrtovanje ukrepov za obnovo morskih habitatov v skladu s to uredbo. Splošna ocena stanja morskih habitatov s seznama v Prilogi II k tej uredbi bi morala temeljiti na najboljšem razpoložljivem znanju ter najnovejšem tehničnem in znanstvenem napredku.

(75)

Za zagotovitev spremljanja napredka pri izvajanju nacionalnih načrtov za obnovo, uvedenih ukrepov za obnovo, območij, na katerih se izvajajo ukrepi za obnovo, in podatkov o popisu ovir za neprekinjenost toka rek, bi bilo treba uvesti sistem, ki bi od držav članic zahteval, da pripravijo in posodabljajo ustrezne podatke o rezultatih takega spremljanja ter omogočijo dostop do njih. Za elektronsko poročanje podatkov Komisiji bi bilo treba uporabiti sistem Reportnet agencije EEA, pri čemer bi moral biti cilj karseda omejiti upravno breme za vse subjekte. Da bi države članice zagotovile ustrezno infrastrukturo za dostop javnosti, poročanje in souporabo podatkov med javnimi organi, bi morale, kadar je to ustrezno, specifikacije podatkov utemeljiti na tistih iz direktiv 2003/4/ES (25), 2007/2/ES (26) in (EU) 2019/1024 (27) Evropskega parlamenta in Sveta.

(76)

Da bi Komisija zagotovila učinkovito izvajanje te uredbe, bi morala na zahtevo podpreti države članice prek Instrumenta za tehnično podporo, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (28) ter zagotavljati prilagojeno tehnično podporo za načrtovanje in izvajanje reform. Tehnična podpora, zagotovljena v okviru instrumenta, npr. vključuje krepitev upravne zmogljivosti, usklajevanje zakonodajnih okvirov in izmenjavo ustreznih najboljših praks.

(77)

Komisija bi morala poročati o napredku držav članic pri doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti obnove iz te uredbe na podlagi poročil o napredku po vsej Uniji, ki jih pripravi EEA, ter drugih analiz in poročil, ki jih dajo države članice na voljo na ustreznih področjih politike, kot so naravovarstvena, morska in vodna politika.

(78)

Za zagotovitev doseganja ciljev in izpolnjevanja obveznosti, določenih v tej uredbi, je izjemno pomembno, da se izvedejo ustrezne zasebne in javne naložbe v obnovo. Države članice bi zato morale v nacionalne proračune vključiti odhodke za cilje biotske raznovrstnosti, tudi v zvezi s priložnostnimi stroški in stroški prehoda, nastalimi zaradi izvajanja nacionalnih načrtov za obnovo, in navesti, kako se porabljajo sredstva Unije. Kar zadeva financiranje Unije, odhodki v okviru proračuna Unije in njenih programov financiranja, kot so program LIFE, Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (ESPRA), vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1139 Evropskega parlamenta in Sveta (29), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropski kmetijski jamstveni sklad (EKJS), vzpostavljena z Uredbo (EU) 2020/2220 Evropskega parlamenta in Sveta (30), Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijski sklad, vzpostavljena z Uredbo (EU) 2021/1058 Evropskega parlamenta in Sveta (31), Sklad za pravični prehod, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta (32), ter okvirni program Unije za raziskave in inovacije Obzorje Evropa, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/695 Evropskega parlamenta in Sveta (33), prispevajo k ciljem na področju biotske raznovrstnosti, pri čemer naj bi bilo za cilje biotske raznovrstnosti v letu 2024 namenjenih 7,5 %, v letih 2026 in 2027 pa 10 % letne porabe v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, določenega v Uredbi Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (34) (v nadaljnjem besedilu: večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027). Nadaljnji vir financiranja za varstvo in obnovo biotske raznovrstnosti in ekosistemov je mehanizem za okrevanje in odpornost, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (35). V zvezi s programom LIFE bi bilo treba posebno pozornost nameniti ustrezni uporabi strateških projektov za naravo kot posebnega orodja, ki bi lahko podprlo izvajanje te uredbe z učinkovitim in uspešnim vključevanjem razpoložljivih finančnih sredstev.

(79)

Priprava nacionalnih načrtov za obnovo ne bi smela pomeniti, da morajo države članice za izvajanje te uredbe reprogramirati katero koli financiranje v okviru SKP, SRP ali drugih programov ali instrumentov financiranja kmetijstva in ribištva v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027.

(80)

Na voljo je vrsta pobud Unije ter nacionalnih in zasebnih pobud za spodbujanje zasebnega financiranja, kot je program InvestEU, ki je vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/523 Evropskega parlamenta in Sveta (36) ter prinaša priložnosti za mobilizacijo javnega in zasebnega financiranja, da se med drugim podpreta krepitev narave in biotske raznovrstnosti z zelenimi in modrimi infrastrukturnimi projekti ter ogljično kmetovanje kot zeleni poslovni model. Spodbujalo bi se lahko financiranje ukrepov za obnovo narave na terenu, bodisi zasebno ali javno, vključno s podporo, temelječo na rezultatih, in inovativnimi shemami, kot so sheme certificiranja odvzemov ogljika. Zasebne naložbe bi lahko spodbujali tudi z javnimi naložbenimi shemami, med drugim s finančnimi instrumenti, subvencijami in drugimi instrumenti, pod pogojem da se upoštevajo pravila o državni pomoči.

(81)

Za zagotovitev izvajanja te uredbe so bistvene ustrezne zasebne in javne naložbe v ukrepe za obnovo narave. Zato bi morala Komisija v 12 mesecih od začetka veljavnosti te uredbe in ob posvetovanju z državami članicami predložiti poročilo z analizo, v kateri bi opredelila morebitne vrzeli pri izvajanju te uredbe. Poročilu bi morali biti, kadar je to ustrezno, priloženi predlogi za ustrezne ukrepe, tudi finančne, za obravnavanje opredeljenih vrzeli, kot je določitev namenskega financiranja, in brez poseganja v pooblastila sozakonodajalcev za sprejetje večletnega finančnega okvira za obdobje po letu 2027.

(82)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije morajo sodišča držav članic v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) zagotoviti sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije. Poleg tega člen 19(1) PEU od držav članic zahteva, da določijo zadostna pravna sredstva za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Unija in države članice so pogodbenice Konvencije Ekonomske komisije ZN za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (37) (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija). Na podlagi Aarhuške konvencije morajo države članice zagotoviti, da imajo člani zadevne javnosti v skladu z ustreznim nacionalnim pravnim sistemom dostop do pravnega varstva.

(83)

Države članice bi morale pri pripravi in izvajanju nacionalnih načrtov za obnovo spodbujati pravičen pristop, ki bi zajemal vse segmente družbe. Uvesti bi morale potrebne ukrepe, s katerimi lokalne in regionalne organe, lastnike zemljišč in uporabnike zemljišč ter njihova združenja, organizacije civilne družbe, poslovno skupnost, raziskovalne in izobraževalne skupnosti, kmete, ribiče, gozdarje, vlagatelje in druge ustrezne deležnike ter širšo javnost vključijo v vse faze priprave, pregleda in izvajanja nacionalnih načrtov za obnovo ter s katerimi spodbujajo dialog in razširjajo znanstveno utemeljene informacije o biotski raznovrstnosti in koristih obnove.

(84)

Na podlagi Uredbe (EU) 2021/2115 naj bi strateški načrti SKP prispevali k doseganju dolgoročnih nacionalnih ciljev, določenih v zakonodajnih aktih s seznama v Prilogi XIII k navedeni uredbi ali kot iz njih izhajajo, in bili z njimi usklajeni. To uredbo bi bilo treba upoštevati, kadar Komisija v skladu s členom 159 Uredbe (EU) 2021/2115 do 31. decembra 2025 pregleda seznam iz Priloge XIII k navedeni uredbi.

(85)

Države članice bi morale v skladu z zavezo iz osmega okoljskega akcijskega programa, določenega v Sklepu (EU) 2022/591 Evropskega parlamenta in Sveta (38), postopoma opustiti okolju škodljive subvencije na nacionalni ravni, pri čemer bi morale kar najbolj izkoristiti tržne instrumente ter orodja za zeleno proračunsko načrtovanje in financiranje, vključno s tistimi, ki so potrebni za zagotavljanje socialno pravičnega prehoda, hkrati pa podpreti podjetja in druge deležnike pri razvoju standardiziranih računovodskih praks za naravni kapital.

(86)

Za zagotovitev potrebnih prilagoditev te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z dopolnjevanjem te uredbe z določitvijo in posodobitvijo znanstvene metode za spremljanje raznovrstnosti in populacij opraševalcev ter glede spremembe prilog I do VII k tej uredbi, da se skupine in seznami habitatnih tipov, seznam morskih vrst, seznam vrst, ki se uporabljajo za indeks splošno razširjenih ptic kmetijske krajine, opis, enota in metodologija kazalnikov biotske raznovrstnosti za kmetijske ekosisteme in gozdne ekosisteme ter seznam primerov ukrepov za obnovo prilagodijo tehničnemu in znanstvenemu napredku, da bi se upoštevale izkušnje, pridobljene z uporabo te uredbe, ali zagotovila skladnost s habitatnimi tipi EUNIS. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu izvaja ocene učinkov in se ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (39). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(87)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo metod za spremljanje kazalnikov za kmetijske ekosisteme iz Priloge IV k tej uredbi in kazalnikov za gozdne ekosisteme iz Priloge VI k tej uredbi, vzpostavitvijo vodilnih okvirov za določanje zadovoljivih ravni urbane zelene površine, urbanega pokrova drevesnih krošenj v urbanih ekosistemih, opraševalcev, kazalnikov biotske raznovrstnosti za kmetijske ekosisteme iz Priloge IV k tej uredbi in kazalnikov za gozdne ekosisteme iz Priloge VI k tej uredbi, določitvijo enotne oblike za nacionalne načrte za obnovo ter določitvijo oblike, strukture in podrobnih ureditev za elektronsko sporočanje podatkov in informacij Komisiji. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (40).

(88)

Da bi omogočili hiter in učinkovit odziv ob nepredvidljivih, izjemnih in neizzvanih dogodkih, na katere Unija ne more vplivati in ki imajo hude posledice na ravni Unije za razpoložljivost zemljišč, potrebnih za zagotovitev zadostne kmetijske proizvodnje za porabo hrane v Uniji, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z začasno opustitvijo uporabe ustreznih določb te uredbe v nujno potrebnem obsegu in obdobju, in sicer za največ 12 mesecev, pri tem pa ohraniti cilje te uredbe. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(89)

Komisija bi morala opraviti oceno te uredbe. Na podlagi Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje bi morala navedena ocena temeljiti na merilih učinkovitosti, uspešnosti, ustreznosti, skladnosti in dodane vrednosti ter biti podlaga za ocene učinka v zvezi z možnostmi nadaljnjega ukrepanja. Poleg tega bi morala Komisija oceniti potrebo po določitvi dodatnih ciljev za obnovo na podlagi skupnih metod za ocenjevanje stanja ekosistemov, ki niso zajeti v členih 4 in 5 te uredbe, ob upoštevanju najnovejših znanstvenih dokazov.

(90)

Uredbo (EU) 2022/869 Evropskega parlamenta in Sveta (41) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(91)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zagotoviti dolgoročno in trajno obnovo biotsko raznovrstnih in odpornih ekosistemov na evropskem ozemlju držav članic z ukrepi za obnovo, ki jih morajo države članice vzpostaviti, da bi skupaj dosegle cilj Unije glede obnove kopenskih in morskih območij do leta 2030 ter vseh območij, ki jih je treba obnoviti do leta 2050, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –