Člen 14 Priprava nacionalnih načrtov za obnovo

1.   Vsaka država članica pripravi nacionalni načrt za obnovo in opravi pripravljalno spremljanje in raziskave, potrebne za opredelitev ukrepov za obnovo, ki so potrebni za doseganje ciljev za obnovo in izpolnjevanje obveznosti iz členov 4 do 13 ter za prispevanje k splošnim in drugim ciljem Unije iz člena 1, ob upoštevanju najnovejših znanstvenih dokazov.

2.   Države članice količinsko opredelijo območje, ki ga je treba obnoviti, da bi dosegli cilje za obnovo iz členov 4 in 5, ob upoštevanju stanja habitatnih tipov iz člena 4(1) in (4) ter člena 5(1) in (2) ter kakovosti in količine habitatov vrst iz člena 4(7) in člena 5(5), ki so prisotni v ekosistemih iz člena 2. Količinska opredelitev med drugim temelji na naslednjih informacijah:

Za količinsko opredelitev območja vsakega habitatnega tipa, ki ga je treba obnoviti za dosego ciljev za obnovo iz člena 4(1), točka (a), in člena 5(1), točka (a), območje habitata, ki ni v dobrem stanju, iz prvega pododstavka, točka (a)(ii), tega odstavka vključuje le tista območja, za katera je znano, v kakšnem stanju je habitatni tip.

Za količinsko opredelitev območja vsakega habitatnega tipa, ki ga je treba obnoviti za dosego ciljev za obnovo iz člena 4(1), točka (b), in člena 5(1), točke (b), (c) in (d), območje habitata, ki ni v dobrem stanju, iz prvega pododstavka, točka (a)(ii), tega odstavka vključuje le tista območja, za katera je znano, v kakšnem stanju je habitatni tip oziroma v kakšnem stanju naj bi bil na podlagi člena 4(9) in člena 5(7).

Če namerava država članica uporabiti odstopanje iz člena 4(2), ta država članica opredeli odstotke iz navedenega člena.

Če namerava država članica uporabiti odstopanje iz člena 4(5) in člena 5(3), ta država članica opredeli nižje odstotke, izbrane na podlagi navedenih členov.

3.   Za skupino habitatnih tipov 7 iz Priloge II države članice določijo odstotek iz člena 5(1), točka (d).

4.   Države članice določijo in kartirajo območja urbanih ekosistemov iz člena 8 za vsa svoja mesta ter manjša mesta in predmestja.

Območje urbanega ekosistema v mestu, manjšem mestu ali predmestju vključuje:

Države članice lahko združijo območja urbanih ekosistemov dveh ali več sosednjih mest ali dveh ali več sosednjih manjših mest in predmestij ali obojih v eno samo območje urbanega ekosistema, ki je skupno tem mestom oziroma manjšim mestom in predmestjem.

5.   Države članice do leta 2030 z odprtim in učinkovitim postopkom ter oceno na podlagi najnovejših znanstvenih dokazov, vodilnega okvira iz člena 20(10) in, če je na voljo, vodilnega okvira iz člena 20(11) določijo zadovoljive ravni za:

6.   Države članice opredelijo in kartirajo kmetijske in gozdne površine, potrebne obnove, zlasti območja, na katerih sta zaradi intenzifikacije ali drugih dejavnikov upravljanja potrebni večja povezljivost in krajinska raznovrstnost.

7.   Vsaka država članica lahko do 19. avgusta 2025 razvije metodologijo, s katero dopolni metodologijo iz Priloge IV, za spremljanje visokoraznovrstnih krajinskih značilnosti, ki jih ne zajema splošna metoda iz opisa visokoraznovrstnih krajinskih značilnosti iz navedene priloge. Komisija zagotovi smernice o okviru za razvoj takšne metodologije do 19. septembra 2024.

8.   Države članice po potrebi določijo zmanjšanje obsega ponovnega močenja šotišč v kmetijski rabi, kot je navedeno v členu 11(4), peti pododstavek.

9.   Države članice opredelijo sinergije z blaženjem podnebnih sprememb, prilagajanjem podnebnim spremembam, nevtralnostjo degradacije tal in preprečevanjem nesreč ter ustrezno prednostno razvrstijo ukrepe za obnovo. Države članice prav tako upoštevajo:

10.   Države članice opredelijo sinergije s kmetijstvom in gozdarstvom. Opredelijo tudi obstoječe kmetijske in gozdarske prakse, vključno z intervencijami SKP, ki prispevajo k ciljem te uredbe.

11.   Izvajanje te uredbe ne pomeni, da morajo države članice reprogramirati katero koli financiranje v okviru SKP, SRP ali drugih programov in instrumentov financiranja na področju kmetijstva in ribištva v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027.

12.   Države članice lahko spodbujajo uporabo zasebnih ali javnih programov podpore v korist deležnikov, ki izvajajo ukrepe za obnovo iz členov 4 do 12, med drugim tudi v korist upravljavcev in lastnikov zemljišč, kmetov, gozdarjev in ribičev.

13.   Države članice razvoj svojih nacionalnih načrtov za obnovo uskladijo s kartiranjem območij, ki so potrebna, da bi izpolnile vsaj nacionalne prispevke k cilju glede energije iz obnovljivih virov za leto 2030, ter po potrebi z določitvijo območij za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskih infrastrukturnih območij. Države članice med pripravo nacionalnih načrtov za obnovo zagotovijo sinergije s krepitvijo infrastrukture za obnovljive vire energije in energetske infrastrukture ter z vsemi območji za pospešeno uvajanje obnovljivih virov energije in namenskimi infrastrukturnimi območji, ki so že določena; poskrbijo tudi, da delovanje teh območij, vključno s postopki izdaje dovoljenj, ki se uporabljajo za ta območja in so določeni v Direktivi (EU) 2018/2001, ter delovanje omrežnih projektov, ki so potrebni za vključitev energije iz obnovljivih virov v elektroenergetski sistem, in zadevni postopek izdaje dovoljenj ostanejo nespremenjeni.

14.   Države članice pri pripravi nacionalnih načrtov za obnovo upoštevajo zlasti naslednje:

15.   Države članice pri pripravi svojih nacionalnih načrtov za obnovo upoštevajo tudi strateške projekte na področju kritičnih surovin, kadar so priznani na podlagi prava Unije.

16.   Države članice pri pripravi svojih nacionalnih načrtov za obnovo:

17.   Države članice, kadar je mogoče, spodbujajo sinergije z nacionalnimi načrti drugih držav članic za obnovo, zlasti za ekosisteme, ki segajo prek meja, ali kadar si delijo morsko regijo ali podregijo v smislu Direktive 2008/56/ES.

18.   Države članice lahko, kadar je to praktično in primerno, za pripravo in izvajanje nacionalnih načrtov za obnovo v zvezi z obnovo in ponovno vzpostavitvijo morskih ekosistemov uporabijo obstoječe regionalne strukture institucionalnega sodelovanja.

19.   Kadar države članice ugotovijo, da obstaja težava, ki bi verjetno lahko preprečila izpolnjevanje obveznosti za obnovitev in ponovno vzpostavitev morskih ekosistemov in zaradi katere je treba uvesti ukrepe, za katere države članice niso pristojne, se skupaj ali vsaka zase obrnejo na države članice, Komisijo ali mednarodne organizacije, kadar jih to zadeva, z opisom ugotovljene težave in možnih ukrepov, da bi jih te lahko preučile in morebiti sprejele.

20.   Države članice zagotovijo, da je priprava načrta za obnovo odprta, pregledna, vključujoča in učinkovita ter da lahko javnost, vključno z vsemi ustreznimi deležniki, čim prej in učinkovito sodeluje pri njegovi pripravi. Posvetovanja potekajo v skladu z zahtevami iz Direktive 2001/42/ES.