|
+PRILOGA II |
PRILOGA II
PRILOGA II Metoda za določitev posebnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo (iz člena 15(6)) Namen posebnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo je izboljšanje določenega okoljskega vidika izdelka. To so lahko, po potrebi, zahteve po zmanjšani porabi danega vira, kot so omejitve porabe vira v različnih obdobjih življenjskega ciklusa izdelka (kot so omejitve porabe vode v obdobju uporabe ali količine danega materiala, vgrajenega v izdelek, ali zahteve za najmanjše količine recikliranega materiala). Komisija mora pri pripravi izvedbenih ukrepov, ki v skladu s členom 15 določajo posebne zahteve za okoljsko primerno zasnovo, glede na izdelek, za katerega velja izvedbeni ukrep, ugotoviti ustrezne parametre za okoljsko primerno zasnovo izmed parametrov, navedenih v delu 1 Priloge I, in določiti stopnje teh zahtev v skladu z regulativnim postopkom iz člena 19(2), kakor sledi:
1.
Na podlagi tehnične, okoljske in ekonomske analize se mora na trgu izbrati več reprezentativnih modelov obravnavanega izdelka in ugotovijo tehnične možnosti za izboljšanje njegove okoljske učinkovitosti, upoštevajoč ekonomsko upravičenost posameznih možnosti in izogibajoč se pomembnemu zmanjšanju zmogljivosti ali uporabnosti za potrošnike. Na podlagi tehnične, ekonomske in okoljske analize se morajo določiti izdelki in tehnologije z najboljšimi učinki obravnavanih okoljskih vidikov, razpoložljivi na trgu. Pri analizi in določanju zahtev bi bilo treba upoštevati učinkovitost izdelkov, ki so na voljo na svetovnih trgih, in merila uspešnosti, opredeljena v zakonodaji drugih držav. Na podlagi te analize in ob upoštevanju ekonomske in tehnične izvedljivosti ter možnosti za izboljšave se morajo sprejeti konkretni ukrepi za čim večje zmanjšanje okoljskega vpliva izdelka. Glede porabe energije med uporabo se mora določiti stopnja energetske učinkovitosti ali porabe energije tako, da so stroški končnih uporabnikov v življenjskem ciklusu reprezentativnih modelov izdelka minimalni, ob upoštevanju vplivov na druge okoljske vidike. Pri oceni stroškov v življenjskem ciklusu se uporablja realna diskontna stopnja na podlagi podatkov Evropske centralne banke in realne življenjske dobe izdelka, ki porablja energijo; temelji na vsoti variacij nabavne cene (ki izvirajo iz variacij proizvodnih stroškov) in obratovalnih stroškov, ki so posledica različnih obsegov možnosti za tehnične izboljšave, diskontirane skozi življenjsko dobo obravnavanih reprezentativnih modelov izdelka. Obratovalni stroški pokrivajo predvsem porabo energije in dodatne stroške za druge vire, kot so voda ali pralna sredstva. Izvesti se mora analiza občutljivosti za ustrezne dejavnike, kot so cena energije ali drugega vira, strošek surovine ali proizvodnje, diskontne stopnje, in po potrebi se vključijo eksterni stroški okolja, vključno s preprečenimi emisijami toplogrednih plinov, da se preveri, ali nastanejo večje spremembe in ali so skupne sklepne ugotovitve zanesljive. Zahteva se bo primerno prilagodila. Podobno metodologijo bi lahko uporabili za druge vire, kot je voda.
2.
Za razvoj tehničnih, okoljskih in ekonomskih analiz bi lahko uporabili informacije, ki so na voljo v okviru drugih dejavnosti Skupnosti. Enako velja za informacije, ki so na voljo v drugih delih sveta v okviru obstoječih programov za določanje posebnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, s katerimi trgujejo gospodarski partnerji Evropske unije.
3.
Datum začetka veljavnosti zahteve mora upoštevati ciklus ponovne zasnove izdelka. 1. Pregled
1.1 Sklici1.2 Ugotovljene zahteve1.3 Povezani standardi2. Ugotovljene zahteve
3. Povezani standardi
|