Del 7 – Odbitki

Sistemi jamstva za vloge ali imenovani organi bi morali vedno uporabiti odbitek vrednosti sredstev z nizkim tveganjem, zagotovljenih kot zavarovanje, razen če je zavarovanje zagotovljeno v gotovini v isti valuti kot plačilna obveznost. To pomeni, da se vrednost temeljnega sredstva izračuna kot tržna vrednost sredstva, znižana za določen odstotek (odbitek).

Sistemi jamstva za vloge ali imenovani organi bi morali zagotoviti, da odbitek ustreza kreditnemu, tržnemu in likvidnostnemu tveganju, ki izhaja iz vrednosti izpostavljenosti posameznega sredstva. Za ta namen bi bilo treba določiti različne odbitke ob upoštevanju vrste izdajatelja in njegove kreditne kvalitete ter zapadlosti sredstev in valute denominacije.

Uporaba odbitkov bi morala temeljiti tudi na količinski opredelitvi pričakovanih izgub in pričakovanem časovnem zamiku pred prodajo sredstev.

Čeprav so mogoči različni sistemi in metodologije odbitkov, sistem odbitkov za sredstva, ki so Evropski centralni banki ali nacionalnim centralnim bankam Evropske unije na voljo za uporabo kot zavarovanje, predstavlja dobro rešitev.

Sistemi jamstva za vloge ali imenovani organi bi morali zagotoviti, da je vrednost sredstev z nizkim tveganjem redno, po možnosti dnevno, vrednotena po tržnih cenah.

Poleg tega bi bilo treba skozi čas ohranjati odbitku prilagojeno tržno vrednost sredstev z nizkim tveganjem, zagotovljenih kot zavarovanje. To pomeni, da če vrednost temeljnih sredstev, redno vrednotenih po tržnih cenah, pade pod določen prag in ne ustreza več stopnji kritja, ki izhaja iz uporabe odbitka, bi morala kreditna institucija zagotoviti dodatna sredstva z nizkim tveganjem ali nadomestiti ustrezen del plačilne obveznosti z gotovino.

V vsakem primeru sistemom jamstva za vloge ali imenovanim organom za članske institucije ni prepovedano uvesti dodatnih zahtev glede poročanja in obveščanja.