4.2 Nagnjenost k prevzemanju kreditnega tveganja, strategija upravljanja kreditnega tveganja in limiti za kreditno tveganje

Nagnjenost k prevzemanju kreditnega tveganja, strategija upravljanja kreditnega tveganja in celotna politika kreditnega tveganja bi morale biti usklajene s celotnim okvirom nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganj (RAF) . Pri nagnjenosti institucije k prevzemanju kreditnega tveganja bi bilo treba določiti obseg in usmerjenost kreditnega tveganja institucije, sestavo kreditnega portfelja, vključno z njegovo koncentracijo, in cilje razpršitve v zvez i s poslovnimi področji, geografskimi območji, gospodarskimi sektorji in produkti.

Nagnjenost k prevzemanju kreditnega tveganja bi bilo potrebno operacionalizirati s pomočjo ustreznih metrik in limitov za kreditno tveganje. Te metrike in limiti bi morale z ajemati ključne vidike nagnjenosti k prevzemanju kreditnega tveganja, pa tudi segmente strank, valuto, vrste zavarovanj in instrumente za zmanjševanje kreditnega tveganja. Metrike za kreditno tveganje bi morale biti po potrebi sestavljene iz kombinacije kazalnikov, ki upoštevajo preteklost in prihodnost, ter bi morale biti prilagojene poslovnemu modelu in kompleksnosti institucije.

Institucije bi morale zagotoviti, da se nagnjenost k prevzemanju kreditnega tveganja ter z njo povezane metrike in limiti v instituciji ustrezno prenašajo navzdol, med drugim na vse ustrezne subjekte v skupini ter poslovna področja in enote, ki so odgovorne za kreditno tveganje.

Institucije bi morale za namene upravljanja tveganja koncentracije določiti kvantitativne notranje limite za kreditno tveganje v zvezi s svojim celotnim kreditnim tveganjem, pa tudi v zvezi s portfelji s skupnimi značilnostmi kreditnega tveganja, podportfelji in posameznimi kreditojemalci. V primerih subjektov iz skupine in povezanih strank bi bilo treba pri limitih upoštevati tudi konsolidirani in subkonsolidirani položaj ter položaj posameznih subjektov na konsolidirani in subkonsolidirani podlagi.