Člen 34 Ocena približkov

(a)

je institucija v okviru notranjih politik iz člena 325bi(1), točka (e), Uredbe (EU) št. 575/2013 oblikovala merila, ki določajo:

(b)

notranje politike iz člena 325bi(1), točka (e), Uredbe (EU) št. 575/2013 zajemajo vse pristope približkov, ki jih uporablja institucija, po potrebi vključno z:

(c)

za dejavnike tveganja, neprimerne za modeliranje, obstaja jasna utemeljitev za uporabo pristopa približkov, čeprav bi število donosov N v časovni vrsti za dejavnik tveganja, ki izhaja iz uporabe člena 7 Delegirane uredbe (EU) 2024/397, omogočalo uporabo metode na podlagi preteklih podatkov ali metode asimetrične sigme iz členov 8 in 9 navedene delegirane uredbe;

(d)

je pristop, uporabljen za uporabo približka za dejavnik tveganja, ustrezen in zagotavlja, kot zahteva člen 325bh(1), točka (g), Uredbe (EU) št. 575/2013, konservativno umerjanje scenarijev prihodnjih šokov za dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, in ekstremnih scenarijev prihodnjih šokov za dejavnike tveganja, neprimerne za modeliranje;

(e)

za dejavnike tveganja, za katere se približek uporablja samo za določena obdobja v časovni vrsti, ni neobičajnih skokov med deli časovne vrste, pri katerih je uporabljen približek, in deli časovne vrste, pri katerih ni.

(a)

je približek, ki se uporablja za te dejavnike tveganja, pristop, opisan v notranjih politikah iz odstavka 1, točka (a), in je uporabljeni približek ekonomsko smiseln;

(b)

je tveganje osnove med tem dejavnikom tveganja, kot je zanj uporabljen približek, in drugimi dejavniki tveganja ustrezno zajeto, tudi kadar se za različne dejavnike tveganja približek uporabi tako, da se vzporejajo z istim dejavnikom tveganja;

(c)

ni primerov, v katerih zaradi približka posebno tveganje ni ustrezno zajeto.

(a)

od institucije zahtevajo, da predloži časovno vrsto dejavnikov tveganja, za katere so uporabljeni približki, kot se uporabljajo v notranjem modelu za merjenje tveganj, in časovno vrsto ustreznih dejavnikov za določanje cen, kot se uporabljajo v procesu vrednotenja ob koncu dneva;

(b)

preverijo, ali se nestanovitnosti časovnih vrst iz točke (a) ne razlikujeta bistveno;

(c)

preverijo, ali sta časovni vrsti močno povezani.

(a)

od institucije zahtevajo, da predloži časovno vrsto vzorca dejavnikov tveganja, za katere niso uporabljeni približki in pri katerih bi se, če bi se zanje uporabili približki, upošteval pristop približkov, ki se ocenjuje;

(b)

od institucije zahtevajo, da predloži časovno vrsto, ki bi se uporabila pri uporabi pristopa približkov, ki se ocenjuje, za časovno vrsto dejavnikov tveganja iz točke (a);

(c)

za obe časovni vrsti pridobijo nestanovitnosti dejavnikov tveganja v stresnem obdobju in v zadnjem 12-mesečnem obdobju ter preverijo, da nestanovitnost, ki izhaja iz približka časovne vrste iz točke (b), ne podcenjuje nestanovitnosti, ki izhaja iz časovne vrste iz točke (a).

(a)

zahtevajo, da institucija predloži prvotno časovno vrsto za dejavnike tveganja pred uporabo pristopa približkov;

(b)

od institucije zahtevajo, da predloži časovno vrsto, ki se uporablja za dejavnike tveganja, za katere je uporabljen približek;

(c)

primerjajo šoke, umerjene navzgor in navzdol, kot izhajajo iz uporabe členov 8 in 9 Delegirane uredbe (EU) 2024/397, s časovnimi vrstami iz točk (a) in (b) tega odstavka ter preverijo, ali šoki, ki izhajajo iz časovne vrste, za katero so uporabljeni približki, niso sistematično manj konservativni od šokov, dobljenih z uporabo prvotne časovne vrste.