Člen 3 Spremembe ekonomske vrednosti lastniškega kapitala institucije

1.   Institucije v svojih izračunih ekonomske vrednosti lastniškega kapitala upoštevajo skupne predpostavke glede modeliranja in parametrov iz odstavkov 2 do 10.

2.   Institucije v svoje izračune ekonomske vrednosti lastniškega kapitala vključijo naslednje:

Institucije za namene točke (c) ključne predpostavke glede vedenjskega modeliranja instrumentov, občutljivih na obrestne mere, prilagodijo značilnostim različnih scenarijev obrestnih mer, pri čemer upoštevajo prage sorazmernosti in pomembnosti iz člena 8(10), člena 9(2), člena 10(4), člena 12(2) in člena 23(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2024/857 (6).

3.   Vsi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala in drug trajni kapital brez datumov odpoklica se izključijo iz izračunov.

4.   Institucije z deležem nedonosnih izpostavljenosti, ki znaša 2 % ali več, nedonosne izpostavljenosti vključijo kot instrumente, občutljive na splošno obrestno mero, katerih modeliranje bi moralo odražati pričakovane denarne tokove in njihov časovni okvir. Nedonosne izpostavljenosti se vključijo brez rezervacij. Za te namene se nedonosne izpostavljenosti določijo kot dolžniški vrednostni papirji, krediti in druga finančna sredstva, razvrščena kot nedonosna v skladu s členom 47a(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, delež nedonosnih izpostavljenosti pa se izračuna kot znesek nedonosnih izpostavljenosti, deljen z zneskom skupnih bruto dolžniških vrednostnih papirjev, kreditov in drugih finančnih sredstev, izračunanim na ravni institucije.

5.   Komercialne marže in druge sestavine razmika pri plačilih obresti se glede njihove izključitve iz denarnih tokov ali njihove vključitve vanje obravnavajo v skladu z notranjim pristopom institucij k upravljanju in merjenju tveganja spremembe obrestne mere v netrgovalni knjigi. Če so tržne marže in druge sestavine razmika izključene, institucije:

6.   Sprememba ekonomske vrednosti lastniškega kapitala se izračuna ob predpostavki iztekajoče se bilance stanja, pri kateri obstoječe pozicije zapadejo in se ne nadomestijo.

7.   Spodnja meja obrestne mere po šoku, odvisna od zapadlosti, se uporablja za vsako valuto, in sicer pri –150 bazičnih točkah za takojšnjo zapadlost. Ta spodnja meja se povečuje za 3 bazične točke na leto in sčasoma doseže 0 % za zapadlosti 50 let in več. Če so opazovane obrestne mere nižje od spodnje meje obrestne mere po šoku, institucije uporabijo nižjo opazovano obrestno mero.

8.   Institucije pri izračunu skupne spremembe za vsak scenarij obrestnega šoka seštejejo vse negativne in pozitivne spremembe, do katerih pride v vsaki valuti. Valute, ki niso valuta poročanja, se pretvorijo v valuto poročanja po promptnem menjalnem tečaju Evropske centralne banke na referenčni datum. Pozitivne spremembe se tehtajo s faktorjem 50 % ali faktorjem 80 % v primeru valut mehanizma deviznih tečajev – ERM II, katerih uradno dogovorjeni razpon nihanja je ožji od standardnega razpona ±15 %. Tehtani dobički se pripoznajo do večje od naslednjih vrednosti: (a) absolutna vrednost negativnih sprememb v eurih ali valutah ERM II in (b) rezultat uporabe faktorja 50 % za pozitivne spremembe v valutah ERM II oziroma eurih.

9.   Za diskontiranje se uporabi ustrezna splošna netvegana krivulja donosa na valuto. Ta krivulja donosa ne vključuje kreditnih ali likvidnostnih razmikov za posamezne instrumente, sektorje ali subjekte.

10.   Pri ocenjevanju tveganja produktov, občutljivih na obrestne mere, ki so povezani z inflacijo ali drugimi tržnimi dejavniki, se uporabijo preudarne predpostavke. Te predpostavke temeljijo na trenutni/zadnji opazovani vrednosti, napovedih uglednega gospodarskega raziskovalnega inštituta ali drugih splošno sprejetih tržnih praksah in so na splošno neodvisne od scenarijev.