16 Ureditev upravljanja tveganj

Investicijska podjetja bi morala v okviru skupne ureditve notranjih kontrol imeti vzpostavljeno celostno ureditev upravljanja tveganj, ki velja na ravni celotnega investicijskega podjetja, zajema vsa njihova poslovna področja in notranje enote, vključno s funkcijami notranjih kontrol, ter v celoti upošteva ekonomsko vsebino vseh njihovih izpostavljenosti tveganjem, vključno s tveganji za samo investicijsko podjetje, tveganji za stranke, tveganji za trge in likvidnostnimi tveganji, zlasti tistimi, ki lahko pomembno vplivajo na raven razpoložljivih sredstev ali zaradi katerih bi se lahko znižala raven razpoložljivih sredstev. Ureditev upravljanja tveganj bi morala investicijskemu podjetju omogočati sprejemanje informiranih odločitev o prevzemanju tveganj. Ureditev upravljanja tveganj bi morala obsegati vsa tveganja ter dejanska in prihodnja tveganja, ki bi jim lahko bilo izpostavljeno investicijsko podjetje. Tveganja bi bilo treba ocenjevati od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, znotraj poslovnih področij in zunaj njih, z dosledno terminologijo in skladnimi metodologijami po vsem investicijskem podjetju ter na konsolidirani ravni. V ureditev upravljanja tveganj bi bilo treba zajeti vsa pomembna tveganja, ob ustreznem upoštevanju finančnih in nefinančnih tveganj, vključno s tržnim in likvidnostnim tveganjem, tveganjem koncentracije, operativnim in informacijskim tveganjem, tveganjem izgube ugleda, pravnim tveganjem, tveganjem ravnanja, tveganjem skladnosti s predpisi na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter drugega finančnega kriminala, okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji ter strateškimi tveganji.

Ureditev upravljanja tveganj investicijskega podjetja bi morala vključevati politike, postopke, limite tveganj in nadzore tveganj ter zagotavljati ustrezno, pravočasno in nenehno odkrivanje, merjenje ali ocenjevanje, spremljanje, upravljanje in zmanjševanje tveganj ter poročanje o tveganjih na ravni poslovnega področja, na ravni investicijskega podjetja in na konsolidirani ravni.

Ureditev upravljanja tveganj investicijskega podjetja bi morala zagotavljati posebne usmeritve

• o izvajanju njenih strategij. Te usmeritve bi morale po potrebi določati in vzdrževati notranje limite, ki so v skladu z nagnjenostjo investicijskega podjetja k prevzemanju tveganj ter sorazmerni z njegovim preudarnim poslovanjem, finančno močjo, kapitalsko osnovo in strateškimi cilji. Profil tveganosti investicijskega podjetja bi se moral ohranjati znotraj teh vzpostavljenih limitov. Ureditev upravljanja tveganj bi morala zagotoviti, da je v primeru kršitev limitov tveganj opredeljen postopek za posredovanje kršitev na višjo raven in njihovo obravnavo z ustreznim postopkom nadaljnjega spremljanja.

Ureditev upravljanja tveganj bi morala biti predmet neodvisnih notranjih pregledov, ki jih na primer izvede funkcija notranje revizije, in rednih ponovnih ocen na podlagi nagnjenosti investicijskega podjetja k prevzemanju tveganj, ob upoštevanju informacij funkcije upravljanja tveganj in odbora za tveganja, če sta ustanovljena. Dejavniki, ki bi jih bilo treba upoštevati, vključujejo notranje in zunanje dogodke, vključno s spremembami prihodkov; vsako povečanje zapletenosti poslovanja investicijskega podjetja, profila tveganosti ali operativne strukture; geografsko razširjenost; združitve in prevzeme ter uvedbo novih produktov ali poslovnih področij.

Pri odkrivanju in merjenju ali ocenjevanju tveganj bi moralo investicijsko podjetje razviti ustrezne metodologije, vključno z orodji, usmerjenimi v prihodnost in v preteklost. Orodja bi morala vključevati ocenjevanje dejanskega profila tveganosti glede na nagnjenost investicijskega podjetja k prevzemanju tveganj ter odkrivanje in ocenjevanje morebitnih in stresnih izpostavljenosti tveganju v različnih predvidenih neugodnih okoliščinah glede na sposobnost investicijskega podjetja za prevzemanje tveganj. Orodja bi morala zagotavljati informacije o vseh prilagoditvah profila tveganosti, ki bi lahko bile potrebne. Investicijska podjetja bi morala sprejeti ustrezno konservativne predpostavke pri pripravi stresnih scenarijev.

Investicijska podjetja bi morala upoštevati, da so rezultati metodologij kvantitativnih ocen, vključno s testiranjem izjemnih situacij, zelo odvisni od omejitev in predpostavk modelov (vključno z resnostjo in trajanjem šoka in osnovnih tveganj). Modeli, ki kažejo zelo visoke donose ekonomskega kapitala, so na primer lahko posledica pomanjkljivosti modelov (na primer izključitve nekaterih pomembnih tveganj), ne pa rezultat odlične strategije ali njenega izvajanja s strani investicijskega podjetja. Določitev ravni tveganja zato ne bi smela temeljiti le na kvantitativnih informacijah ali rezultatih modela; obsegati bi morala tudi kvalitativni pristop (vključno s strokovno presojo in kritično analizo). Posebej bi bilo treba obravnavati pomembne trende in podatke makroekonomskega okolja za opredelitev njihovega morebitnega vpliva na izpostavljenosti in portfelje.

Končno odgovornost za oceno tveganj ima izključno investicijsko podjetje, ki bi torej moralo svoja tveganja kritično ovrednotiti in se ne opirati izključno na zunanje ocene.

Investicijska podjetja bi se morala v celoti zavedati omejitev modelov in mer ter uporabljati ne le kvantitativna, ampak tudi kvalitativna orodja za oceno tveganj (vključno s strokovno presojo in kritično analizo).

Investicijska podjetja lahko poleg lastnih ocen uporabljajo zunanje ocene tveganj (vključno z zunanjimi bonitetnimi ocenami ali modeli tveganj, nabavljenimi od zunanjih ponudnikov). Investicijska podjetja bi morala biti v celoti seznanjena z natančnim obsegom takih ocen in njihovih omejitev.

Vzpostaviti bi bilo treba mehanizme za redno in pregledno poročanje, da upravljalni organ, njegov odbor za tveganja, če ga ima, in vse zadevne enote v investicijskem podjetju pravočasno dobijo natančna, jedrnata, razumljiva in smiselna poročila ter si lahko izmenjajo pomembne informacije o ugotavljanju, merjenju ali ocenjevanju, spremljanju in obvladovanju tveganj. Okvir poročanja bi moral biti dobro opredeljen in dokumentiran.

Učinkovito sporočanje informacij, zavedanje o tveganjih in strategija tveganj so ključni za celoten proces upravljanja tveganj, vključno s postopkom pregleda in odločanja, ter pomagajo preprečevati odločitve, zaradi katerih bi se tveganje lahko nenadzorovano povečalo. Učinkovito poročanje o tveganjih vključuje dosledno notranje upoštevanje strategije tveganj in zadevnih podatkov o tveganjih (na primer izpostavljenosti in ključnih dejavnikov tveganj) ter obveščanje o njih, in sicer horizontalno v celotnih investicijskih podjetjih ter navzgor in navzdol po upravljalni hierarhiji.