5.2 Strategije in poslovni modeli

Institucije bi morale ESG tveganja upoštevati pri razvoju in izvajanju svojih splošnih poslovnih strategij in strategij upravljanja tveganj, kar bi moralo vključevati vsaj:

• a) razumevanje in ocenjevanje poslovnega okolja, v katerem poslujejo, ter tega, kako so na kratek, srednji in dolgi rok zaradi dejavnikov ESG izpostavljene strukturnim spremembam v gospodarstvu, finančnem sistemu in konkurenčnem okolju;
• b) razumevanje in ocenjevanje, kako lahko ESG tveganja, zlasti dejavniki okoljskih tveganj, vključno s tveganj em prehoda in fizičnim tveganj em, na kratek, srednji in dolgi rok negativno vplivajo na uspešnost njihovega poslovnega modela in vzdr žnost njihove poslovne strategije, vključno z dobičkonosnostjo in viri prihodkov;
• c) upoštevanje, kako lahko ESG tveganja, zlasti dejavniki okoljskih tveganj, vključno s tveganji prehoda in fizičnim tveganj em , vplivajo na njihovo zmožnost, da dosežejo strateške cilje in ostanejo v okviru nagnjenosti k prevzemanju tveganj;
• d) oblikovanje, izvajanje in spremljanje načrtov in ciljev, kot je določeno v oddelku 6.

Institucije bi morale za namene odstavka 47 in zaradi zagotavljanja dovolj premišljenih strategij upoštevati spoznanja, pridobljena s kombinacijo v prihodnost usmerjenih metod ocenjevanja tveganj, vključno z:

• a) metodologijami skladnosti portfelja, kot so opisane v oddelku 4.2;
• b) analizami scenarijev okoljskega tveganja, ob upoštevanju (morebitnega) poslovnega okolja, v katerem bi lahko poslovale na kratek, srednji in dolgi rok, in sicer vsaj za obdobje desetih let;
• c) podnebnimi ali okoljskimi stresnimi testi, ki jih izvaja institucija.

Institucije bi morale celovito razumeti svoj poslovni model, strateške cilje in strategijo upravljanja tveganj z vidika ESG tveganj ter zagotoviti, da so njihovo upravljanje, postopek načrtovanja prehoda in okvir upravljanja tveganj, vključno z nagnjenostjo k prevzemanju tveganj, primerni za izvajanje.