+Člen 182 1.

Člen 182 1.

Institucije pri količinskem opredeljevanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, uporabljajo spodaj navedene zahteve v zvezi z lastnimi ocenami konverzijskih faktorjev:

(a) 

institucije ocenijo konverzijske faktorje po bonitetnih razredih ali skupinah izpostavljenosti na podlagi povprečnih dejanskih konverzijskih faktorjev po bonitetnih razredih ali skupinah z uporabo z neplačili tehtanega povprečja, ki izhaja iz vseh ugotovljenih neplačil v okviru določenih virov podatkov;

(b) 

institucije uporabljajo ocene konverzijskih faktorjev, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konservativne od dolgoročnega povprečja. V obsegu, v katerem se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne dejanske konverzijske faktorje glede na bonitetni razred ali skupino, institucije izvedejo prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja po bonitetnih razredih ali skupinah, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital;

▼M17

(c) 

IRB-CCF institucij odražajo možnost dodatnih črpanj s strani dolžnika do nastopa dogodka neplačila in po njem.

▼B

(d) 

pri izdelavi ocen konverzijskih faktorjev institucije upoštevajo svoje specifične politike in strategije, sprejete za spremljanje računov in obdelavo plačil. Institucije upoštevajo tudi svojo zmožnost in pripravljenost preprečevati nadaljnja črpanja v okoliščinah, ki še ne predstavljajo neplačila, kakor so kršitve dogovorov ali drugi primeri tehničnih neplačil;

(e) 

institucije vzpostavijo primerne sisteme in postopke za spremljanje zneskov odobrenih sredstev, trenutnega stanja neporavnanega zneska glede na odobrene linije ter sprememb stanja neporavnanih zneskov glede na dolžnika in na bonitetni razred. Institucija je sposobna spremljati stanja neporavnanih zneskov na dnevni osnovi;

(f) 

če institucije uporabljajo različne ocene konverzijskih faktorjev za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in za notranje namene, mora biti to dokumentirano in razumno;

▼M17

(g) 

institucije ocenijo IRB-CCF z uporabo pristopa na podlagi 12-mesečnega fiksnega obdobja;

(h) 

IRB-CCF institucij temeljijo na referenčnih podatkih, ki odražajo značilnosti dolžnika, posla in prakse banke glede upravljanja izpostavljenosti, za katere se uporabljajo ocene.

Za namene prvega pododstavka, točka (a), če institucije pri opazovanju neplačil opazijo negativen dejanski konverzijski faktor, je dejanski konverzijski faktor za ta opazovanja za namen količinske opredelitve njihovih IRB-CCF enak nič. Institucije lahko za namen razlikovanja tveganja uporabijo informacije o negativnem dejanskem konverzijskem faktorju v procesu razvoja modela.

Za namene prvega pododstavka, točka (c), IRB-CCF vključuje večjo mero konservativnosti, če je mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med pogostostjo neplačil in velikostjo konverzijskega faktorja.

Za namene prvega pododstavka, točka (g), je vsako neplačilo povezano z zadevnimi značilnostmi dolžnika in posla na fiksni referenčni datum, ki se opredeli kot 12 mesecev pred dnevom neplačila.

1. Pregled

,

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

Zahteve

3. Povezani standardi

Standardi