8.3 Use of internal ratings and default and loss estimates

V skladu s členom 144(1)(b) Uredbe (EU) št. 575/2013 ter členi 18 – 21 RTS o metodologiji ocenjevanja IRB bi morale institucije uporabljati iste ocene parametrov tveganja za namen izračuna kapitalskih zahtev ter za notranje namene, vključno z upravljanjem tveganj in procesom odločanja, razen če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

• (a) odstopanje je utemeljeno in ustreza določenemu področju uporabe;
• (b) zaradi odstopanja se ne spremeni razvrstitev dolžnikov ali izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine znotraj umeritvenega segmenta, razen znotraj posameznega bonitetnega razreda oz. skupine;
• (c) odstopanje izhaja iz uporabe parametrov za notranje namene brez upoštevanja MoC, brez regulativnih spodnjih mej, v primeru ocen LGD brez prilagoditve zaradi gospodarske recesije ali pa izhaja iz uporabe drugačne umeritvene metode, pri kateri so lahko umeritveni segmenti drugačni.

Za namen odstavka 208 lahko kot ustrezno šteje tudi združevanje zveznih ocen parametrov tveganja v homogene razrede za notranje namene.

Kadar institucije za notranje namene uporabljajo ocene parametrov tveganja, ki se razlikujejo od ocen, uporabljenih pri izračunu kapitalskih zahtev, bi morale to redno odražati v notranjem poročanju višjemu vodstvu, v katerega vključijo informacije o obeh vrstah parametrov. V vsakem primeru bi moralo notranje poročanje vključevati vse elemente, določene v členu 189(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki temeljijo na ocenah parametrov tveganja, uporabljenih za izračun kapitalskih zahtev.