11.2 Ocena kapitalske ustreznosti SREP in bonitetne zahteve za posamezna investicijska podjetja

Določitev kapitalske ustreznosti in zahtev v skladu s postopkom iz naslova 7 za čezmejne skupine investicijskih podjetij je del razprave v kolegiju nadzornikov.

Izvajanje nadzorniških pooblastil in sprejetje nadzorniških ukrepov, vključno v zvezi z uvedbo dodatnega kapitala v skladu s členom 39(2), točka (a), Direktive (EU) 2019/2034 na konsolidirani ravni ali na ravni posameznih subjektov, kot je navedeno v naslovu 7, bi morala biti predmet razprave v kolegiju n adzornikov.

V okviru razprav o ustreznosti ravni kapitala in določanja dodatne kapitalske zahteve bi morali pristojni organi upoštevati:

• a. oceno pomembnosti tveganj in pomanjkljivosti, ugotovljenih na konsolidirani ravni in ravni posameznega subjekta (tj. ka tera tveganja so pomembna za skupino kot celoto in katera so pomembna le za en subjekt), in raven kapitala, potrebnega za kritje teh tveganj;
• b. kadar so ugotovljene pomanjkljivosti skupne vsem subjektom, uskladitev ocene in odziva v zvezi z nadzorom ter zlas ti odločanje, ali naj se ukrepi uvedejo na konsolidirani ravni ali sorazmerno na ravni posameznega subjekta, kadar so prisotne skupne pomanjkljivosti;
• c. rezultate izračuna nadzorniških primerjalnih vrednosti, ki se uporabljajo za določanje dodatne kapitalske zahteve za vse subjekte znotraj skupine in na konsolidirani ravni;
• d. dodatno kapitalsko zahtevo, ki velja za subjekte in na konsolidirani ravni, da se zagotovi doslednost končnih kapitalskih zahtev, in ali obstaja potreba za prenos kapitala s konsolidirane ravni na raven subjektov ter
• e. določitev P2G za obvladujočo ali odvisno investicijsko podjetje ali na konsolidirani ravni.

Kapitalsko zahtevo in druge morebitne kapitalske ukrepe je treba določiti na konsolidirani in posamični ravni. Za podkonsolidirano raven bi morale kapitalske zahteve in drugi kapitalski ukrepi zajemati le obvladujočo družbo podkonsolidirane skupine, da se prepreči dvojno štetje dodatne kapitalske zahteve, ki jo pristojni organi upoštevajo za odvisne družbe v drugih državah članicah.

120