4.7. Večletni program preizkušanja

130. Organi za reševanje bi morali ob upoštevanju poročila o samooceni iz oddelka 4.6 in zlasti elementov, zahtevanih v odstavku 124 (točkah od (d) do (f)), sprejeti večletni program preizkušanja rešljivosti za institucije, ki so v njihovi pristojnosti. Program bi moral vključevati vse zmogljivosti, določene v teh smernicah in Smernicah organa EBA o prenosljivosti⁸ .

131. Zajemati bi moral obdobje treh let (zadnji dve leti sta okvirni), da bi lahko institucije optimizirale svoja prizadevanja za načrtovanje reševanja. Organ za reševanje bi moral vsako leto program posodobiti/potrditi. Rezultate tega letnega pregleda bi bilo treba institucijam sporočiti brez nepotrebnega odlašanja. 132. Organi za reševanje bi morali institucije obvestiti o programu preizkušanja rešljivosti iz odstavka 130 in njegovih letnih posodobitvah ali potrditvah iz odstavka 131, najpozneje pa ob predložitvi povzetka načrta reševanja in ocene rešljivosti v skladu s členom 10(7)(a) Direktive 2014/59/EU.

133. Organi za reševanje bi morali ob upoštevanju neizčrpnega seznama iz Priloge 4, opisanega v programu preizkušanja rešljivosti (opredeljenega v odstavku 130) določiti vrsto ocenjevanj, preizkusov, metodologij, praks in instrumentov, ki jih nameravajo uporabiti za preizkušanje primernosti ureditev, ki so jih vzpostavile institucije za namene izvajanja svoje strategije reševanja.

134. Organi za reševanje bi morali pri izbiranju tehnik preizkušanja v svojem programu preizkušanja rešljivosti, opredeljenem v odstavku 130, uporabiti pristop, ki temelji na oceni tveganja, na podlagi profila tveganja, velikosti in poslovnega modela institucije (npr. kategorizacija v okviru SREP⁹ ) in skupnega rezultata SREP¹⁰ ter upoštevati naslednje:

• a. napredek pri reševanju/stopnjo, do katere so zmogljivosti za reševanje, opredeljene v teh smernicah, zagotovljene in
• b. splošno kakovost notranjih zagotovil za rešljivost, kot je prikazana v poročilu o samooceni.

135. V okviru čezmejnih skupin v postopku za reševanje bi morali organi za reševanje na ravni skupine, in organi za reševanje na ravni podrejenih družb, za katere veljajo te smernice, razpravljati o večletnem programu preizkušanja rešljivosti.

136. V primeru čezmejnih skupin bi moral večletni program preizkušanja rešljivosti subjektov reševanja, vključno s preizkušanji, ki se izvajajo v njegovem okviru, izvajati organ za reševanje subjekta reševanja ali organi za reševanje države gostiteljice v sodelovanju z organom za reševanje subjekta reševanja v skladu s sprejetim medsebojnim dogovorom.

137. Organi za reševanje bi si morali z institucijo, v primeru reševanja čezmejne skupine pa vsaj s člani kolegija za reševanje, izmenjevati rezultate vseh preizkušanj, izvedenih v skladu s programom testiranja rešljivosti iz odstavka 130.

⁸ EBA/GL/2022/11.

⁹ „Kategorizacija SREP“ pomeni kazalnik sistemskega pomena institucije, ki se instituciji dodeli na podlagi njene velikosti in kompleksnosti ter obsega njenih dejavnosti. Glej tudi oddelek 2.1.1 revidiranih smernic organa EBA o SREP (EBA/GL/2022/03).

¹⁰ Glej opredelitev v revidiranih smernicah organa EBA o SREP (EBA/GL/2022/03), str. 21. „Skupni rezultat SREP“ pomeni numerični kazalnik skupnega tveganja za sposobnost delovanja institucije na podlagi skupne ocene SREP.

1. Pregled

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

3. Povezani standardi

• EBA - Published by the European Banking Authority at https://www.eba.europa.eu/