4.1. Namen

Institucije bi morale razviti v prihodnost usmerjene pristope in izvajati analize scenarijev za upravljanje okoljskih tveganj in sprejemanje strateških odločitev. Natančneje:

• a. institucije bi morale analizo scenarijev uporabljati za namene ugotavljanja poslovnih tveganj in priložnosti, ocenjevanja ranljivosti svojih portfeljev za fizična tveganja in tveganja prehoda ter testiranja svoje odpornosti na morebitne negativne vplive ok oljskih dejavnikov, začenši s podnebnimi spremembami;
• b. institucije bi morale analizo scenarijev uporabiti za podporo razvoju svoje strategije in procesa načrtovanja prehoda, kot je določeno v smernicah organa EBA za upravljanje okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) tveganj , ter za preverjanje svojega poslovnega modela z vidika odpornosti na okoljske dejavnike, tudi v dolgoročnem okviru;
• c. institucije lahko analizo scenarijev uporabijo tudi za ozaveščanje in podporo vključevanju okoljskih tveganj v svojo korporativno kulturo.

Pri izvajanju analize scenarijev bi morale institucije zagotoviti jasnost glede namena, pričakovanj in omejitev analize.

Institucije bi morale že na začetku opredeliti verodostojen in jasen opis svoje vizije najverjetnejšega razvoja poslovnega okolja, v katerem delujejo. Ta opis bi moral biti podlaga za referenčni scenarij institucije, kot je navedeno v oddelku 4.2. Potrditi bi ga moralo višje vodstvo, uporabljati pa bi ga bilo treba dosledno (tj. ob upoštevanju istega opisa) v celotni organizaciji.

Institucije bi morale analizo scenarijev oblikovati in izvajati postopoma s ciljem, da jo vključijo v celoten okvir upravljanja (tj. strategijo, upravljanje, upravljanje tveganj in operacije). Pri uporabi analize scenarijev za testiranje odpornosti na morebitne negativne vplive okoljskih dejavnikov bi morale upoštevati naslednji dopolnjujoči se orodji v skladu z oddelkom 5:

• a. stresni test, ki lahko institucijam pomaga oceniti njihovo kratkoročno finančno (kapitalsko in likvidnostno) odpornost na okoljske pretrese;
• b. analizo odpornosti, ki naj bi institucijam pomagala oceniti in po potrebi prilagoditi njihov poslovni model, da bi se zagotovila njegova odpornost na srednje - do dolgoročne okoljske spremembe.