14. Postopek prilagajanja variabilnih prejemkov tveganjem

213.Postopek prilagajanja variabilnih prejemkov tveganjem zajema postopek merjenja uspešnosti in tveganj (razdelek 14.1); postopek dodelitve (razdelek 14.2) in postopek izplačila (razdelek 15). V vsaki fazi postopka prilagajanja variabilnih prejemkov tveganjem bi bilo treba variabilni prejemek prilagoditi glede na vsa sedanja in prihodnja prevzeta tveganja. Institucije bi morale zagotoviti, da so spodbude za prevzemanje tveganj uravnotežene s spodbudami za obvladovanje tveganj.

214.Institucije bi morale časovni okvir merjenja tveganja in uspešnosti uskladiti s svojim poslovnim ciklom v večletnem okviru. Določiti bi morale ustrezno dolgo obračunsko obdobje in obdobja izplačila prejemkov, pri tem pa razlikovati med prejemki, ki jih je treba izplačati takoj, in prejemki, ki se izplačajo po izteku obdobij odložitve in zadržanja. Pri obračunskih obdobjih in obdobjih izplačila bi bilo treba upoštevati poslovno dejavnost in položaj kategorije zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij, ali v izjemnih primerih posameznega zaposlenega, katerega poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij. 215.V postopku prilagajanja variabilnih prejemkov tveganjem bi bilo treba v vseh fazah uporabljati ustrezno kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih meril v obliki absolutnih in relativnih meril, da se zagotovi upoštevanje vseh tveganj, uspešnosti in potrebnih prilagoditev tveganjem. Institucija bi morala absolutna merila uspešnosti določiti na podlagi svoje strategije, vključno s svojim profilom tveganosti in nagnjenostjo k prevzemanju tveganj. Relativna merila uspešnosti mora določiti za primerjavo uspešnosti z uspešnostjo primerljivih subjektov, ki so lahko „notranji“ (tj. znotraj organizacije) ali „zunanji“ (tj. podobne institucije). Kvantitativna in kvalitativna merila ter uporabljeni postopki bi morali biti pregledni in v čim večji meri določeni vnaprej. Tako kvantitativna kot kvalitativna merila se lahko delno opirajo na presojo.

216.Kadar se uporabljajo pristopi na podlagi presoje, bi morale institucije zagotoviti ustrezno raven preglednosti in objektivnosti presoje, in sicer z:

• a. jasno zapisano politiko z opisom parametrov in ključnih ugotovitev, na katerih bo presoja temeljila;
• b. jasno in popolno dokumentacijo končne odločitve v zvezi z merjenjem tveganja in uspešnosti ali uporabljenimi prilagoditvami tveganjem;
• c. vključitvijo ustreznih kontrolnih funkcij;
• d. upoštevanjem osebnih spodbud zaposlenih, ki presojajo, in morebitnih nasprotij interesov;
• e. izvajanjem ustreznega medsebojnega nadzora, tudi s prilagoditvami odbora, ki vključuje zaposlene iz poslovnih enot, korporativne funkcije in kontrolnih funkcij itd.;
• f. odobritvijo ocene, ki jo je dala kontrolna funkcija ali je bila dana na ustrezni hierarhični ravni nad funkcijo, ki poda oceno, npr. na ravni upravljalnega organa v svoji funkciji vodenja ali nadzorni funkciji ali v komisiji za prejemke.

217.Institucije bi morale zagotoviti, da je postopek prilagajanja variabilnih prejemkov tveganjem pregleden za zaposlene, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij, vključno z morebitnimi elementi, ki temeljijo na presoji namesto na objektivnih dejstvih ali podatkih.

218.Če se končni rezultat po uporabi meril na podlagi presoje znatno razlikuje od prvotnega rezultata, dobljenega po vnaprej določenih merilih, bi morale institucije komisiji za prejemke ali organu nadzora predložiti podrobne informacije v zvezi s tem.

1. Pregled

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

3. Povezani standardi

• EBA - Published by the European Banking Authority at https://www.eba.europa.eu/