Priloga: seznam možnih kanalov prenosa, ki bi jih institucije lahko upoštevale

Institucije bi morale upoštevati tveganja prehoda, ki izhajajo iz preusmeritve na bolj trajnostno in nizkoogljično gospodarstvo. Ta lahko vključujejo tveganja politike in pravna tveganja (kot so novi mehanizmi za določanje cen ogljika ali strožji okoljski predpisi), tehnološka tveganja (kot je zastarelost sredstev z visokimi emisijami) in tržna tveganja (kot so spremembe preferenc potrošnikov ali vzorcev povpraševanja).

Mikroekonomski kanali:

• • podjetja niso več dobičkonosna ali so oziroma bi lahko postala prezadolžena zaradi naraščajočih okoljskih stroškov (npr. stroškov prehoda na okolju prijaznejše tehnologije, dobavne verige in proizvodne procese, naraščanja stroškov energije, povečanja obdavčitve emisij, nestanovitnosti cen surovin, premij za pomanjkanje virov) in/ali sprememb preferenc potrošn ikov in konkurenčne dinamike;
• • sredstva so ali bi lahko postala nasedla ali znatno oslabljena, saj niso več prilagojena trenutnim standardom ali preferencam potrošnikov;
• • podjetja so pravno odgovorna, ker se deloma niso prilagodila prehodu;
• • gospodinjstva nosijo stroške prehoda (npr. zaradi stroškov prilagajanja nepremičnin standardom ali kapitalske izgube pri prodaji, višje obdavčitve, višje cene energije, višjih stroškov osnovnih dobrin in storitev), ki znatno vplivajo na njihovo finančno st anje in povpraševanje po posojilih.

Makroekonomski kanali:

• • temeljne spremembe mešanice virov energije, ravni cen energije in vzorcev porabe energije, ki so posledica prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb, nadzora onesnaževanja, pomanjkanja virov itd. ter vplivajo na celotno gospodarstvo;
• • znatne spremembe cen, zlasti za energetsko intenzivne ali okolju škodljive proizvode;
• • spremembe produktivnosti;
• • trenja na trgu dela, ki povzročajo brezposelnost, in pritiski v posameznih sektorjih zaradi pomanjkanja kvalificiranih delavcev;
• • spremembe preferenc potrošnikov in na trgu;
• • drugi vplivi na mednarodno trgovino, javnofinančne prihodke, fiskalni manevrski prostor, obrestne mere in devizne tečaje.

Institucije bi morale upoštevati akutna tveganja, ki izhajajo iz vse večje pogostosti in teže ekstremnih podnebnih ali vremenskih dogodkov (kot so vročinski valovi, poplave ali onesnaženost vodnih virov), in kronična tveganja, ki izhajajo iz dolgoročnih sprememb podnebnih in vremenskih vzorcev (kot so naraščajoče povprečne temperature, dvig morske gladine ali zmanjšanje opraševanja).

Mikroekonomski kanali:

• • na dobičkonosnost podjetij vplivajo resne motnje v poslovanju ali vrednostni verigi zaradi zelo neugodnih okoljskih razmer, postopnega poslabševanja delovnih pogojev ali naraščajočih stroškov (npr. stroški prilagajanja, cena ključnih vložkov);
• • na dohodek gospodinjstev vplivajo okoljske motnje, postopno slabšanje gospodarskih dejavnosti ali vpliv na zdravje;
• • sredstva podjetij ali premoženje gospodinjstev so poškodovani zaradi zelo neugodnih vremenskih razmer ali se postopoma poslabšujejo (npr. krčenje in nabrekanje gline);
• • podjetja in gospodinjstva nosijo višje stroške vzdrževanja in prilagajanja ali celo stroške obnove.

Makroekonomski kanali:

• • posredni učinki zelo neugodnih vremenskih razmer, onesnaženj, pomanjkanja vode ter drugih učinkov globalnega segrevanja in degradacije ekosistemov na celotno gospodarstvo določenega geografskega območja;
• • večje spremembe cen zaradi pretresov na strani ponudbe, ki povzročajo inflacijski pritisk;
• • zmanjšana produktivnost delovne sile in posledice za zdravje;
• • motnje v dobavni verigi in pomanjkanje virov;
• • migracije in razseljevanje.