5.2.2 Uskladitev z življenjskim ciklom nedonosnih izpostavljenosti

Vzpostaviti bi bilo treba enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti za prilagoditev dejavnosti reševanja nedonosnih izpostavljenosti in obravnavanja kreditojemalcev fazam življenjskega cikla nedonosnih izpostavljenosti¹⁶ . Kreditne institucije bi morale ustanoviti različne enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti za različne faze njihovega življenjskega cikla in po potrebi za različne portfelje. Vsem zadevnim fazam reševanja bi bilo treba nameniti ustrezno pozornost, dodeliti pa bi jim bilo treba dovolj specializirano osebje.

¹⁶ To vključuje tudi sredstva, ki niso razvrščena kot nedonosne izpostavljenosti – kot so krajše zamude, restrukturirane izpostavljenosti in zaseženo premoženje – imajo pa pomembno vlogo pri reševanju nedonosnih izpostavljenosti.

Kreditne institucije bi morale ob upoštevanju posebnosti produktov in narave zamud upoštevati naslednje faze v življenjskem ciklu nedonosnih izpostavljenosti:

• a) krajšezamude (v zamudi do 90 dni):¹⁷ v tej fazi bi moral biti poudarek na začetnem sodelovanju s kreditojemalcem za zgodnje poplačilo in na zbiranju informacij, potrebnih za podrobno oceno kreditojemalčevih okoliščin (npr. finančnega stanja, stanja kreditne dokumentacije, stanje zavarovanja, ravni sodelovanja itd.). Glede na vrsto izpostavljenosti in zavarovanja s premoženjem bi se morala določiti najprimernejša strategija reševanja, ki lahko vključuje kratkoročne ukrepe restrukturiranja, ki se uporabijo, če je to ustrezno ( lahko tudi v tem začetnem obdobju), njihov cilj pa je stabilizirati finančni položaj kreditojemalca pred določitvijo primerne strategije reševanja. Kreditna institucija bi morala poleg tega po potrebi poiskati možnosti za izboljšanje svojega položaja, ob upoštevanju pravic in koristi potrošnikov (npr. s podpisom novih kreditnih dokumentov, optimiziranjem obstoječih zavarovanj s premoženjem, zmanjševanjem odtekanja denarnih sredstev, sprejetjem dodatnega zavarovanja s premoženjem, če je na voljo). Namenska politika upravljanja zamud bi morala vsebovati smernice o splošnih postopkih in odgovornostih v zvezi z reševanjem nedonosnih izpostavljenosti, vključno s sprožilci za predajo drugi enoti;
• b) daljše zamude/restrukturiranje: v tej fazi bi morale kreditne institucije s kreditojemalci skleniti in formalizirati dogovore o restrukturiranju. Dogovore o restrukturiranju bi sklenili samo, če se kreditna institucija prepriča, da je kreditojemalec plačilno sposoben. Kreditne institucije bi morale v ustreznem obsegu proučiti izvedljivost možnosti restrukturiranja v skladu s členom 28 Direktive 2014/17/EU¹⁸ in drugimi predpisi o varstvu potrošnikov. V skladu z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 680/2014 bi bilo treba glede na povečano tveganje dogovor o restrukturiranju spremljati vsaj eno leto, preden se lahko prenese iz enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, če ni bilo zaznanih nadaljnjih sprožilcev nedonosnih izpostavljenosti;
• c) unovčenje/izterjava dolga/sodni postopki/zaseg: če se zaradi kr editojemalčevih finančnih okoliščin ali ravni sodelovanja ni našla izvedljiva rešitev restrukturiranja, bi morale kreditne institucije opraviti analizo stroškov in koristi različnih oblik unovčenja, vključno s sodnimi in izvensodnimi postopki, pri čemer bi morale upoštevati tudi koristi kreditojemalca. Na podlagi te analize bi morale kreditne institucije nemudoma izvesti izbrano obliko unovčenja, pri čemer bi se morale opreti na pravno strokovno znanje in strokovno znanje o likvidaciji podjetij. Kreditne institucije, ki obsežno uporabljajo zunanje strokovnjake, bi morale za zagotovitev uspešnega in učinkovitega postopka unovčenja zagotoviti dovolj mehanizmov notranjih kontrol. Pri tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti nedonosnim izpostavljenostim, ki so kot take že dolgo razvrščene. Namenska politika izterjave dolgov bi morala vsebovati navodila za postopke unovčevanja;

¹⁷ Nedonosne izpostavljenosti, katerih plačilo je malo verjetno, bi se lahko vključile v krajše zamude ali v enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, odvisno od njihove zapletenosti.

¹⁸ Direktiva 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).

Upravljanje zaseženega premoženja (ali drugih sredstev, ki izhajajo iz nedonosnih izpostavljenosti): postopek zasega premoženja iz zavarovanja se po navadi začne po neuspelih drugih poskusih kreditne institucije za izterjavo neodplačanih zneskov. Kreditna institucija bi morala imeti vzpostavljeno politiko, v kateri je opisan postopek izterjave za zaseženo premoženje, ki vključuje zlasti zaseg, ovrednotenje zavarovanja s premoženjem in unovčenje različnih vrst zavarovanja s premoženjem na ustrezne načine.