13.2 Razmerje med fiksnim in variabilnim prejemkom

206.Institucije bi morale v politiki prejemkov vnaprej določiti ustrezno raven zgornjega razmerja med variabilnimi in fiksnimi sestavinami celotnega prejemka zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij, v skladu z omejitvami in postopki iz člena 94(1)(g) Direktive 2013/36/EU in nacionalno zakonodajo, pri čemer bi morale upoštevati poslovne dejavnosti, tveganja in vpliv različnih kategorij zaposlenih na profil tveganosti. Institucije lahko določijo različna razmerja za različne jurisdikcije, različne poslovne enote, korporativno funkcijo in funkcije notranjih kontrol ter različne kategorije zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucije. Določeno razmerje je razmerje med variabilno sestavino prejemka, ki predstavlja najvišji znesek, ki se lahko dodeli za naslednje obdobje uspešnosti, in fiksno sestavino prejemka za naslednje obdobje uspešnosti.

207.Zgornje razmerje bi bilo treba izračunati kot vsoto vseh variabilnih sestavin prejemka, ki predstavlja najvišji znesek, ki se lahko dodeli v zadevnem letu uspešnosti, vključno z zneskom, ki ga je treba upoštevati pri bonusu za zadržanje, deljeno z vsoto vseh fiksnih sestavin prejemka, ki se dodelijo za isto leto uspešnosti. V vsakem primeru je treba vse sestavine prejemka pravilno dodeliti variabilnemu ali fiksnemu prejemku v skladu s temi smernicami. Institucije lahko izpustijo nekatere fiksne sestavine prejemka, kadar niso pomembne, npr. kadar so dodeljene sorazmerne nedenarne ugodnosti.

208.V izjemnih in upravičenih primerih se lahko v politiki prejemkov določi drugačno razmerje za posamezne zaposlene, ki spadajo v določeno kategorijo zaposlenih, v primerjavi z drugimi zaposlenimi iz iste kategorije zaposlenih. 209.Razmerja, določena med variabilnimi in fiksnimi sestavinami prejemkov za kategorije zaposlenih ali posamezne zaposlene, bi moral odobriti upravljalni organ v nadzorni funkciji ali po potrebi skupščina delničarjev. Razmerje med variabilnimi in fiksnimi sestavinami prejemka bi bilo treba določiti neodvisno od morebitnih prihodnjih naknadnih prilagoditev tveganjem ali nihanj v ceni instrumentov.

210.Dejansko razmerje bi bilo treba izračunati kot vsoto vseh variabilnih sestavin prejemka, ki so bile dodeljene v zadnjem letu uspešnosti, kot je določeno v teh smernicah, vključno z zneski, dodeljenimi za večletna obračunska obdobja, deljeno z vsoto fiksnih sestavin prejemka, dodeljenih za isto leto uspešnosti. Lahko pa institucije v primeru večletnih obračunskih obdobij, ki se ne začnejo vsako leto, v vsakem letu obdobja uspešnosti upoštevajo najvišji znesek variabilnega prejemka, ki se lahko dodeli ob koncu obdobja uspešnosti, deljeno s številom let, zajetih v obdobju uspešnosti.

211.Dejansko razmerje med dodeljenim variabilnim prejemkom in fiksnim prejemkom bi se moralo povečati z doseženo uspešnostjo in vključevati stopnje dodelitev, dosegljive samo z izjemno uspešnostjo ali uspešnostjo, ki presega ciljne vrednosti. Dejansko razmerje ne sme presegati zgornjega razmerja, določenega v skladu s členom 94(1)(g) Direktive 2013/36/EU, nacionalno zakonodajo in politiko prejemkov institucije.

212.Institucije bi morale pri izračunu zgornjega ali dejanskega razmerja uporabiti smernice organa EBA o veljavni nominalni diskontni stopnji za variabilne prejemke v skladu s členom 94(1)(g)(iii) Direktive 2013/36/EU samo, če so države članice prenesle člen 94(1)(g)(iii) Direktive 2013/36/EU ali če se razmerje računa za zaposlene, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij in ki so zaposleni v instituciji v tretji državi, ki je podrejena družba nadrejene institucije v EU.

1. Pregled

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

3. Povezani standardi

• EBA - Published by the European Banking Authority at https://www.eba.europa.eu/