Notranje poročanje

Sistemi institucij za notranje poročanje o tveganjih bi morali zagotavljati pravočasne, točne in celovite informacije o njihovi izpostavljenosti CSRBB. Notranja poročila bi bilo treba pripravljati vsaj četrtletno.

Notranja poročila bi bilo treba z informacijami na ustreznih ravneh združevanja (z ravnjo konsolidacije) predložiti upravljalnemu organu ali njegovim pooblaščencem in jih redno pregledovati. Poročila bi morala vsebovati raven informacij, prilagojeno določeni ravni upravljanja (npr. upravljalni organ, višje vodstvo) in posameznemu položaju institucije ter ekonomskemu okolju.

Poročila o CSRBB bi morala zagotoviti združene informacije in zadostne podrobnosti, da lahko upravljalni organ ali njegovi pooblaščenci ocenijo občutljivost institucije na spremembe tržnih pogojev in druge pomembne dejavnike tveganja. Vsebina poročil bi morala odražati spremembe profila tveganosti institucije in ekonomskega okolja ter primerjati trenutno izpostavljenost z omejitvami politike.

Poročila o CSRBB bi morala redno vključevati rezultate pregledov modela in revizij ter primerjave preteklih napovedi ali ocen tveganja z dejanskimi rezultati za sporočanje morebitnih pomanjkljivosti modeliranja. Portfelje, za katere so lahko značilni precejšnji tržni premiki, bi bilo treba jasno opredeliti in spremljati vpliv v okviru upravljavskega informacijskega sistema institucije ter jih nadzorovati skupaj z morebitnimi drugimi portfelji, ki so izpostavljeni tržnemu tveganju.

Čeprav se vrste poročil, ki se pripravijo za upravljalni organ ali njegove pooblaščence, spreminjajo glede na sestavo portfelja institucije, bi morala v skladu z odstavkoma 146 in 147 vključevati:

• (a) povzetke združenih izpostavljenosti institucije CSRBB v obliki različnih mer CSRBB. O predeliti in pojasniti bi bilo potrebno sredstva, obveznosti in zunajbilančne izpostavljenosti ter strategije, od katerih sta odvisna raven in smer CSRBB; in
• (b) ključne predpostavke modeliranja.

Na podlagi teh poročil bi morali biti upravljalni organ ali njegovi pooblaščenci sposobni oceniti občutljivost institucije naa spremembe tržnih pogojev in druge pomembne dejavnike tveganja, s posebnim sklicevanjem na portfelje, za katere so lahko značilni precejšnji tržni premiki.

Notranji sistem merjenja bi moral ustvarjati poročila v obliki, ki različnim ravnem vodstva institucije omogoča enostavno razumevanje poročil in pravočasno sprejemanje ustreznih odločitev. Poročila bi morala biti podlaga za redno spremljanje, ali institucija posluje v skladu s svojo strategijo ali ne.