6. Določanje cen

Okviri določanja cen bi morali odražati nagnjenost institucije k prevzemanju kreditnega tveganja in njene poslovne strategije, vključno z vidikom dobičkonosnosti in tveganja. Določanje cen kreditov bi moralo biti tudi povezano z značilnostmi kreditnega produkta ter upoštevati konkurenco in prevladujoče tržne pogoje. Institucije bi morale poleg tega opredeliti svoj pristop k določanju cen po vrstah kreditojemalcev in kreditni kakovosti ter, kadar je ustrezno, po tveganosti kreditojemalca (v primeru določanja cen za posamezne kreditojemalce ). Institucije bi morale zagotoviti, da je okvir določanja cen dobro dokumentiran in podprt z ustreznimi strukturami upravljanja, kot je odbor za določanje cen, ki so odgovorne za vzdrževanje splošnega okvira določanja cen in, če je ustrezno, za posamezne odločitve o cenah.

Institucije bi morale razmisliti o uporabi različnih okvirov določanja cen glede na vrste kreditov in kreditojemalce v. Določanje cen za potrošnike ter mikro in mala podjetja bi moralo bolj temeljiti na por tfeljih in produktih, določanje cen za srednja in velika podjetja pa bi moralo biti bolj prilagojeno posameznim poslom in kreditom.

Institucije bi morale določiti posebne pristope k določanju cen promocijskih kreditov, pri katerih se vidiki v zvezi s tveganji in uspešnostjo iz tega oddelka ne upoštevajo v celoti.

Institucije bi morale upoštevati, določanje cen pa odražati , vse ustrezne stroške do naslednjega datuma popravka cene ali zapadlosti, vključno s:

• a. stroški kapitala (pri čemer bi morale upoštevati tako regulativni kot ekonomski kapital), ki bi morali izhajati iz vzpostavljene razporeditve kapitala, v skladu z ustaljenimi razčlenitvami, npr. po geografskih območjih, poslovnih področjih in produktih;
• b. stroški financiranja, ki bi morali ustrezati ključnim značilnostim kredita, npr. njegovemu pričakovanemu trajanju, pri čemer bi morale upoštevati ne le pogodbene pogoje, temveč tudi predpostavke o obnašanju kredita, npr. tveganje predčasnega odplačila;
• c. operativnimi in administrativnimi stroški, ki bi morali izhajati iz razporeditve stroškov;
• d. stroški kreditnega tveganja, izračunanimi za različne homogene skupine tveganja, pri čemer bi morale upoštevati pretekle izkušnje s priznavanjem izgub iz kreditnega tveganja in po potrebi uporabiti model pričakovanih iz gub;
• e. morebitnimi drugimi dejanskimi stroški, povezanimi z zadevnim kreditom, tudi davčnimi vidiki, če je pomembno;
• f. konkurenco in prevladujočimi tržnimi pogoji v posameznih kreditnih segmentih in pri posameznih kreditnih produktih.

Institucije bi morale za namene določanja cen in merjenja dobičkonosnosti, vključno z navzkrižnim subvencioniranjem med krediti ali poslovnimi enotami/področji, upoštevati merila tveganju prilagojenega delovanja na način, ki je sorazmeren z višino, naravo in kompleksnostjo kredita in profilom tveganosti kreditojemalca . Ta merila delovanja lahko vključujejo ekonomsko dodano vrednost (EVA), donosnost tveganju prilagojenega kapitala (RORAC) in tveganju prilagojeno donosnost kapitala (RAROC), donosnost tveganju prilagojenih sredstev (RORWA), donosnost vseh sredstev (ROTA) in druga merila, ki ustrezajo značilnostim kredita. Merila tveganju prilagojenega delovanja so lahko tudi odvisna od strategij in politik kapitalskega načrtovanja institucije ter jih odražajo.

Institucije bi morale pregledno dokumentirati in pregledovati osnovni okvir razporeditve stroškov. Institucije bi morale vzpostaviti pravično razporeditev stroškov v organizaciji in s tem zagotoviti, da poslovna področja in, kolikor je mogoče, posamezni krediti odražajo pravilen p ričakovani donos, ki ustreza prevzetemu tveganju.

Institucije bi morale uporabljati orodja za določanje cen kreditnih poslov ex ante in redno izvajati naknadno spremljanje le-teh , pri čemer bi morale povezati tveganje izpostavljenosti, določanje cen in pričakovano skupno dobičkonosnost na ustrezni ravni, vključno s poslovnimi področji in linijami produktov. Vse pomembne posle, katerih cene so nižje od stroškov, bi bilo treba identificirati in ustrezno utemeljiti, v skladu s politikami in postopki, ki jih je vzpostavila institucija. S procesom spremljanja bi se morali zagotoviti podatki za pregled ustreznosti splošnega določanja cen s poslovnega vidika in vidika tveganja. Institucije bi morale po potrebi sprejeti ukrepe za zagotovitev skladnosti s cilji in nagnjenostjo k prevzemanju tveganja.