7. Splošna načela pri opredelitvi podskupine sektorskih izpostavljenosti

Zadevni organ bi moral pri opredelitvi podskupine sektorskih izpostavljenosti v skladu z oddelki od 4 do 6 zagotoviti ustrezno ravnovesje med obravnavanjem makrobonitetnih ali sistemskih tveganj, ki izhajajo iz ciljne podskupine, in nename rnimi posledicami uporabe blažilnika sistemskih tveganj na tej podskupini.

Kadar se zadevni organi razlikujejo od pristojnih organov, bi morali sodelovati s pristojnimi organi, da bi lažje ustrezno opredelili podskupine sektorskih izpostavljenosti, za kate re se lahko uporabi blažilnik sistemskih tveganj, ter zlasti preprečili prekrivanje in dvojno štetje tveganj.

7.1. Neupravičene interakcije z drugimi makrobonitetnimi ukrepi

Zadevni organi bi morali za namene odstavka 32 zlasti:

• a. zagotoviti, da so tveganja, ki se obravnavajo z uporabo blažilnika sistemskih tveganj, določenega v skladu s temi smernicami, jasno in natančno opredeljena;
• b. kadar nameravajo uvesti sektorski blažilnik sistemskih tveganj, upoštevati in navesti interakcijo z drugimi makrobonitetnimi ukrep i, da bi preprečili neupravičeno aktivacijo blažilnika za tveganja, ki so že obravnavana s temi makrobonitetnimi ukrepi;
• c. preprečiti neupravičene interakcije, ki se lahko pojavijo med blažilniki sistemskih tveganj, če je v ista sistemska tveganja usmerjenih več blažilnikov (sektorski in/ali širši blažilniki sistemskih tveganj) ali če se isti element za opredelitev podskupine sektorskih izpostavljenosti uporabi pri več sektorskih blažilnikih sistemskih tveganj.

7.2. Vzajemnost

Zadevni organi bi morali pri opredelitvi ustrezne podskupine sektorskih izpostavljenosti, za katere lahko uporabijo blažilnik sistemskih tveganj, upoštevati naslednje.

• a. Pretirano razčlenjena uporaba sektorskega blažilnika sistemskih tveganj bo druge organe odvračala od vzajemnega delovanja v skladu s členom 134 Direktive 2013/36/EU, če je verjetno, da bosta izvajanje ukrepa v institucijah in naknadno spremljanje v zadevnih organih povezana z visokimi stroški.
• b. Med jurisdikcijami lahko obstajajo podatkovne vrzeli, ki izhajajo iz neusklajenih opredelitev, kar lahko povzroči izzive pri vzajemnosti in s tem pri učinkovitosti ukrepa. Zadevni organi bi morali uporabljati že obstoječe vire podatkov, da bi zmanjšali take vrzeli.

Da bi bila vzajemnost za vzajemno delujoče organe kar najenostavnejša, bi si morali zadevni organi države članice, ki aktivira blažilnik sistemskih tveganj, prizadevati, da zagotovijo vse informacije (vključno z opredelitvami in ustreznimi izračuni), ki se jim zdijo pomembne in drugim državam članicam niso na voljo, tako da lahko vzajemno delujoči organi ustrezno ocenijo, ali naj uporabijo vzajemno stopnjo blažilnika.

Zadevni organi bi morali upoštevati Priporočilo ESRB/2015/2 o ocenjevanju čezmejnih učinkov ukrepov makrobonitetne politike in njihovi prostovoljni vzajemnosti ter po potrebi zagotoviti vzajemnost ukrepov v zvezi z blažilnikom sistemskih tveganj, uvedenih v drugih državah članicah.

7.3. Razkritje

Zadevni organi bi si morali prizadevati za javno razkritje vseh pravil ali splošnih smernic, po potrebi vključno s pragovi za pom embnost iz oddelka 5 teh smernic, izdanih za izvajanje določb iz teh smernic, če razkritje teh informacij ne bi ogrozilo stabilnosti finančnega sistema.