4. Sorazmerne metode za ugotavljanje razpršenosti (portfelja) izpostavljenosti na drobno

Za namene člena 123(1), točka (c), Uredbe (EU) št. 575/2013 bi se morala izpostavljenost šteti za eno od velikega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, tako da so tveganja, povezana s tako izpostavljenostjo, znatno zmanjšana, če spadajo v dovolj razpršen portfelj v skladu z odstavkom 11.

Portfelj bi se moral šteti za dovolj razpršenega, če razmerje med vsoto vrednosti velikih primernih izpostavljenosti na drobno, kot je opredeljeno v odstavku 12 , in vsoto vrednosti vseh primernih izpostavljenosti na drobno ne presega 10 %.

Primerna izpostavljenost na drobno bi se morala šteti za veliko primerno izpostavljenost na drobno, kadar razmerje med njeno vrednostjo in vsoto vrednosti vseh primernih izpostavljenosti na drobno presega prag 0,2 %. Za namene določanja velikih primernih izpostavljenosti na drobno bi morala institucija primerne izpostavljenosti na drobno do posamezne stranke ali skupine povezanih strank, kot je primerno, obravnavati kot eno samo izpostavljenost in sešteti njihove vrednosti.

Institucija bi morala najprej oceniti, ali portfelj, sestavljen iz vseh primernih izpostavljenosti na drobno, izpolnjuje pogoj iz odstavka 11.

Če portfelj, sestavljen iz vseh primernih izpostavljenosti na drobno, ne izpolnjuje pogoja iz odstavka 11 , lahko institucija iz njega izključi eno ali več velikih primernih izpostavljenosti na drobno, kot so opredeljene v odstavku 12.

Portfelj, ki je nastal z izključitvijo izpostavljenosti v skladu z odstavkom 14 , se šteje za dovolj razpršenega, če izpolnjuje pogoj iz odstavka 11.

Za izpostavljenost, izključeno v skladu z odstavkom 14 , se ne bi smelo šteti, da je ena od velikega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi za namene člena 123(1), točka (c), Uredbe (EU) št. 575/2013.

V primeru portfelja, ki vključuje listinjene izpostavljenosti, bi bilo treba v skladu s členom 255(6) Uredbe (EU) št. 575/2013 oceno skladnosti s pogojem razpršenosti iz odstavka 11 izvesti v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi na drobno iz naslova listinjenja, kot če te osnovne izpostavljenosti ne bi bile listinjene. Zato se razmerje iz odstavkov 11 in 12 ne bi smelo izračunati za celoten portfelj primernih izpostavljenosti na drobno, temveč bi moral biti izračun opravljen ločeno za tri podportfelje. Natančneje to pomeni:

• a) Za podportfelj, ki ga sestavljajo nelistinjene izpostavljenosti, morata števec in imenovalec vključevati samo nelistinjene izpostavljenosti.
• b) Za podportfelj, ki ga sestavljajo listinjene izpostavljenosti, pri katerih institucija nastopa v vlogi originatorja, morata števec in imenovalec vključevati tako listinjene izpostavljenosti kot tudi vse nelistinjene izpostavljenosti.
• c) Za podportfelj, ki ga sestavljajo listinjene izpostavljenosti, pri katerih institucija nastopa v vlogi investitorja, morata števec in imenovalec vključevati le osnovne listinjene izpostavljenosti.

Ne glede na odstavek 17 lahko institucije, kadar nastopajo v vlogi investitorjev, namesto tega za listinjene izpostavljenosti uporabijo naslednje usmeritve : zgoraj opisana ocena razpršenosti bi se morala šteti za samodejno izpolnjeno v primeru pozicije v listinjenju institucionalnega investitorja, v kolikor je ta sestavljena iz osnovnih izpostavljenosti, za katere se v skladu z zahtevami glede skrbnega pregleda in preglednosti iz členov 5 in 7 Uredbe (EU) 2017/2402 v predlogah iz člena 7 navedene uredbe ne zahtevajo i nformacije o dolžniku in vrednosti osnovnih izpostavljenosti zadevnih pozicij v list injenju. To odstopanje bi se moralo uporabljati samo v primerih, kadar predloge, ki so predpisane v členu 7(4) Uredbe (EU) 2017/2402, ne predvidevajo informacij o dolžniku in velikosti dolžnika.