Naslov II – Zahteve, ki se uporabljajo za vse ukrepe

Ovire in povezanost z bonitetnimi zahtevami ter zahtevami glede strukturne loč itve

• (a) Organi za reševanje bi morali proučiti možnost uporabe ukrepov za odpravo ali zmanjšanje bistvenih ovir za rešljivost, , vključno z ovirami v tretjih državah, ki nastanejo zaradi značilnosti institucije ali zaradi prepletanja teh značilnosti z zunanjimi okoliščin ami. Oceniti bi bilo treba učinek ovir na izvedljivost in verodostojnost, kot je določeno v regulativnem tehničnem standardu o vsebini načrtov reševanja in ocenjevanju rešljivosti določene ( prednostne ali alternativne ) strategije reševanja, vključno s predvidljivimi ovirami za ponovno vzpostavitev dolgoročno uspešnega poslovanja subjekta, ki zagotavlja kontinuiteto kritičnih funkcij institucije v postopku reševanja.
• (b) Organi za reševanje lahko uporabljajo ukrepe izključno za obravnavo ovir za rešljivost, ne da bi bilo treba , da institucija krši ali verjetno krši zahteve glede bonitetne ureditve.
• (c) Če obstoječi bonitetni standardi ali zahteve, zlasti v skladu z Direktivo 2013/36/EU in Uredbo (EU) št. 575/2013, ne zadostujejo za zagotavljanje izve dljivosti in verodostojnosti strategije reševanja za posamezno institucijo ali skupino, bi morali organi za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom proučiti možnost sprejetja ustreznih ukrepov za uvedbo dodatnih standardov in zahtev za institucijo. Če je struktur na ločitev določenih dejavnosti zahtevana po pravu, ki se uporablja, ali na podlagi zahteve pristojnega organa, in organi za reševanje ocenijo, da t a loč itev ne zadostuje za zagotavljanje izvedljivosti in verodostojnosti strategije reševanja , bi morali organi za reševanje proučiti možnost sprejetja dodatnih ukrepov.

Sorazmernost

Uporabi se lahko vsak izmed ukrepov iz člena 17(5) Direktive 2014/59/EU, če so primerni, potrebni in sorazmerni, da se zmanjšajo ali odpravijo ovire za izvajanje določene strategije reševanja, vključno z ovirami za izvedbo likvidacije , če bo institucija v primeru propada verjetno likvidirana v običajnem insolvenčnem postopku.

• (a) Ukrep je primeren za doseganje postavljenega cilja, če lahko pravočasno bistveno zmanjša ali odpravi zadevno oviro.
• (b) Ukrep je potreben za doseganje postavljenega cilja, če je potreben za odpravo ali bistveno zmanjšanje bistvene ovire za izvedljivo in verodostojno izvajanje zadevne strategije reševanja ter če ne obstajajo milejši ukrepi, s katerimi se lahko v enaki meri doseže isti cilj z manjšim poseganjem. Stopnjo poseganja ukrepa bi bilo treba oceniti glede na stroške in negativen vpliv na institucijo, njene lastnike in njihovo svobodo gospodarske pobude ter glede na trdnost in stabilnost tekočega poslovanja institucije. V skladu s členom 10(3) Direktive 2014/59/EU se kakršna koli i zredna javnofinančna pomoč ne sme šteti za ukrep z manjšim poseganjem.
• (c) Ukrep je sorazmeren grožnji, ki jo imajo te ovire za finančno stabilnost v primeru propada institucije, če so skupne koristi omogočanja likvidacije v običajnem insolvenčnem postopku ali izvedljivega in verodostojnega reševanja institucije ter izpolnjevanja ciljev reševanja večje od skupnih stroškov in negativnega učinka odprave ovir za rešljivost. Organi za reševanje bi morali pri uporabi načela sorazmernosti premisliti tudi o ukrepih z manjšim poseganjem.

Alternativne strategije reševanja

Z ukrepi iz člen a 17(5) Direktive 2014/59/EU, ki jih izvedejo organi za reševanje, bi se morale v prvi vrsti odpraviti ovire za reševanje v zvezi s prednostno strategijo reševanja. Kadar organ za reševanje proučuje možnost uporabe alternativnih ali zasilnih strategij v določenih situacijah, ko prednostna strategija ne bi dosegla ciljev zaščite finančne stabilnosti z ohranitvijo kritičnih funkcij oziroma če se pričakuje, da ne bo uspešno izvedena, zlasti v zvezi s čezmejni mi skupinami , bi bilo treba upoštevati ovire za izvajanje alternativnih možnosti in jih po potrebi odpraviti. Vendar bi bilo treba ukrepe, potrebne za odpravo ovir za alternativne možnosti, izvajati le, če ne ovirajo izvedljivega in verodostojnega izvajanja prednostne strategije za reševanje.