33. Dobre metodologije za oceno k reditnega tveganja in merjenje stopnje popravkov vrednosti (glede …

Dobre metodologije za oceno k reditnega tveganja in merjenje stopnje popravkov vrednosti (glede na vrsto izpostavljenosti, na primer do majhnih dolžnikov ali velikih institucionalnih strank) bi morale zlasti:

• a. vključevati zanesljiv postopek, s katerim lahko kreditna institucija opredeli stopnjo, naravo in spodbujevalne dejavnike kreditnega tveganja ob začetnem pripoznanju izpostavljenosti iz naslova kreditov , da zagotovi, da se lahko ugotovijo in količinsko opredelijo poznejše spremembe kreditnega tveganja;
• b. vključevati merila za ustrezno upoštevanje vpliva informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki. Kreditna institucija bi morala biti sposobna dokazati, da se je ta vpliv upošteval ne glede na to, ali se ocena kreditnega tveganja opravi na skupni ali posamični podlagi, in sicer z namenom preprečevanja odloga pri pripoznanju pričakovanih kreditnih izgub. Na podlagi takih meril bi se morali opredeliti dejavniki, ki vplivajo na odplačilo, pri čemer so povezani bodisi s spodbudami, voljo ali sposobnostjo kreditoj emalca, da izpolni pogodbene obveznosti, bodisi s pogoji izpostavljenosti iz naslova kreditov. Upoštevani ekonomski dejavniki (kot so stopnje brezposelnosti ali zasedenosti) bi morali biti relevantni za oceno ter se glede na okoliščine nanašati na mednarodno, nacionalno, regionalno ali lokalno raven;
• c. v primeru izpostavljenosti, ki se ocenijo na skupni podlagi, vključevati opis osnove za združevanje portfeljev izpostavljenosti s skupnimi značilnostmi kreditnega tveganja v skupine;
• d. vključevati opredelitev in dokumentiranje metod ocenjevanja in merjenja pričakovanih kreditnih izgub (kot je metoda stopnje izgub, metoda verjetnosti neplačila (PD)/izgube ob neplačilu (LGD) ali druga metoda), ki se uporabijo za vsako izpostavljenost ali portfelj;
• e. vključevati navedbo razlogov za ustreznost izbrane metode, zlasti če se za različne portfelje in vrste posameznih izpostavljenosti uporabijo različne metode merjenja pričakovanih kreditnih izgub. Kreditne institucije bi morale biti sposobne pristojnim organom utemeljiti vsa ko morebitno spremembo pristopa k merjenju (na primer prehod z metode stopnje izgube na metodo PD/LGD) in pojasniti kvantitativne učinke teh sprememb;
• f. vključevati dokumentiranje:
• i. vhodnih podatkov, podatkov in predpostavk, uporabljenih pri procesu ocenjevanja popravkov vrednosti, kot so pretekle stopnje izgub, ocene PD/LGD in ekonomske napovedi;
• ii. načina določitve trajanja izpostavljenosti ali portfelja (vključno z načinom upoštevanja pričakovanih predčasnih plačil in neplačil);
• iii. obdobja, v zvezi s katerim se ocenijo podatki o preteklih izgubah;
• iv. vseh morebitnih prilagoditev, potrebnih za oceno pričakovanih kreditnih izgub v skladu z veljavnim računovodskim okvirom. Na primer, če so tekoče in napovedane gospodarske razmere drugačne od razmer v obdobju, za katerega se ocenijo pretekli podatki, so potrebne prilagoditve, ki so glede usmeritve skladne s tistimi razlikami. Poleg tega je kreditna institucija v analiziranem preteklem obdobju morda imela zgolj male dejanske izgube ali pa jih sploh ni imela; vendar so lahko tekoče ali prihodnje razmere drugačne od razmer v preteklem obdobju, vpliv teh sprememb na pričakovane kreditne izgube pa bi bilo treba oceniti in izmeriti;
• g. vključevati proces za oceno ustreznosti pomembnih vhodnih podatkov in predpostavk pri iz brani metodi merjenja pričakovanih kreditnih izgub. Na splošno bi morala biti osnova za vhodne podatke in predpostavke, uporabljene pri procesu ocenjevanja popravkov vrednosti, dosledna v vseh obdobjih. Če bi se vhodni podatki in predpostavke ali osnove za nje spremenile, bi bilo treba te spremembe utemeljiti;
• h. opredeliti situacij e , ki praviloma vodijo do sprememb metod, vhodnih podatkov ali predpostavk za merjenje pričakovanih kreditnih izgub med posameznima obdobjema (kreditna institucija lahko na primer navede, da se posojilo, ki je bilo prej ocenjeno na skupni podlagi z uporabo metode PD/LGD, po prejemu novih posebnih informacij o kreditojemalcu, kot je podatek o izgubi zaposlitve, izvzame in oceni na posamični podlagi z uporabo metode diskontiranih denarnih tokov);
• i. upoštevati ustrezne notranje in zunanje dejavnike, ki lahko vplivajo na ocene pričakovanih kreditnih izgub, kot so kreditni standardi v procesu odobravanja kreditov , ter spremembe panožnih, geografskih, gospodarskih in političnih dejavnikov;
• j. obr avnavati, kako se določijo ocene pričakovanih kreditnih izgub (na primer analiza preteklih stopenj izgube ali prehajanja med bonitetnimi razredi kot izhodiščna točka, prilagojena za informacije o tekočih in pričakovanih razmerah). Kreditna institucija bi m orala pri oceni pričakovanih kreditnih izgub nepristransko obravnavati negotovost in tveganja pri svojih posojilnih dejavnostih;
• k. opredeliti dejavnike, ki se upoštevajo pri določitvi ustreznih preteklih obdobij, za katera se ocenijo podatki o preteklih izgubah. Kreditna institucija bi morala hraniti zadostne podatke o preteklih izgubah, da bi lahko zagotovila smiselno analizo svojih preteklih kreditnih izgub, ki bi jo uporabila kot izhodiščno točko pri oceni stopnje popravkov vrednosti na skupni ali posamični podlagi;
• l. določiti stopnjo vpliva vrednosti zavarovanja in drugih instrumentov za zmanjšanje kreditnega tveganja na pričakovane kreditne izgube;
• m. vključevati opis politik in postopkov kreditne institucije v zvezi z odpisi in izterjavami;
• n. zahtevati, da analize, ocene, preglede in druge naloge/procese, ki pomenijo vhodne podatke za proces ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja ali njegove rezultate, opravi pristojno in dobro usposobljeno osebje ter potrdi osebje, ki je neodvisno od posojilnih dejavnosti kreditne institucije. Te vhodne podatke za te funkcije in njihove rezultate bi bilo treba ustrezno dokumentirati, dokumentacija pa bi morala vključevati jasna pojasnila za podporo analizam, ocenam in pregledom;
• o. vključevati dokumentiranje metod, uporabljenih za validacijo modelov za merjenje pričakovanih kreditnih izgub (na primer testiranje za nazaj);
• p. zagotoviti, da ocene pričakovanih kreditnih izgub ustrezno vključujejo informacije, usmerjene v prihodnost, (vključno z makroekonomskimi dejavniki), ki se niso upoštevale že pri popravkih vrednosti, izmerjenih na podlagi posamezne izpostavljenosti. V zvezi s tem je morda potrebno, da vodstvo na podlagi svoje bonitetne presoje na podlagi izkušenj obravnava širše trende v celotnem portfelju posojil, spremembe poslovnega modela kreditne institucije, makroekonomske dejavnike itd., ter
• q. zahtevati izvedbo procesa za oceno splošne ustreznosti popravkov vrednosti v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, vključno z rednim pregledom modelov za pričakovane kreditne izgube.

1. Pregled

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

3. Povezani standardi

• EBA - Published by the European Banking Authority at https://www.eba.europa.eu/