4.2 Načela v zvezi s praksami upravljanja kreditnega tveganja in obračunavanjem pričakovanih kreditnih izgub

Upravljalni organ kreditne institucije bi moral biti pristojen za odobritev in redno pregledovanje strategije kreditne institucije za upravljanje kreditnega tveganja ter njenih glavnih politik in procesov za opredelitev, merjenje, ovrednotenje, spremljanje, sporočanje in zmanjšanje kreditnega tveganja v skladu z odobreno nagnjenostjo k prevzemanju tveganja, ki jo določi upravljalni organ. Poleg tega bi moral upravljalni organ kreditne institucije zahtevati, da višje vodstvo sprejme in upošteva dobre prakse preverjanja kreditne sposobnosti, da se omeji tveganje, ki ga izpostavljenosti iz naslova kreditov predstavljajo za vlagatelje in na splošno za finančno stabilnost.⁸

⁸ Odbor za finančno stabilnost je aprila 2012 objavil načela na področju dobrih praks pri sklepanju stanovanjskih hipotekarnih posojil, katerih namen je jurisdikcijam zagotoviti okvir za določitev minimalnih sprejemljivih standardov preverjanja kreditne sposobnosti za izpostavljenosti iz naslova kreditov za nepremičnine, ki so na voljo na spletnem naslovu www.financialstabilityboard.org/publications/r_120418.pdf. EBA je objavil smernice o oceni kreditne sposobnosti (EBA/GL/2015/11), ki so usklajene z načeli Odbora za finančno stabilnost in zajemajo nekatera od njih.

Upravljalni organ b i moral za izpolnitev teh pristojnosti višjemu vodstvu dati navodila za:

• a. razvoj in ohranjanje ustreznih procesov, ki bi se morali uporabljati sistematično in dosledno, da se določijo ustrezni popravki vrednosti v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;
• b. v zpostavitev in izvedbo učinkovitega sistema notranjih kontrol za oceno in merjenje kreditnega tveganja; redno poročanje o rezultatih procesov ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja, vključno z ocenami popravkov vrednosti za pričakovane kreditne izgube;
• c. vzpostavitev, izvedbo in po potrebi posodobitev primernih politik in postopkov za notranje obveščanje vsega ustreznega osebja o procesu ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja, zlasti osebja, vključenega v ta proces.

Višje vodstvo bi moralo biti pristojno za izvajanje strategije na področju kreditnega tveganja, ki jo odobri upravljalni organ, ter načrtovanje navedenih politik in procesov.

Učinkovit sistem notranjih kontrol za oceno in merjenje kreditnega tveganja bi moral vključevati:

• a. ukrepe za za gotovitev skladnosti z veljavnimi zakoni, predpisi, notranjimi politikami in postopki;
• b. ukrepe za zagotovitev nadzora nad celovitostjo informacij, ki se uporabijo, in razumno zagotovitev, da so popravki vrednosti, izkazani v računovodskih izkazih kreditne institucije in poročilih, predloženih pristojnemu organu, pripravljeni v skladu z veljavnim računovodskim okvirom in ustreznimi nadzorniškimi zahtevami;
• c. ustrezno opredeljene procese ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja, ki so neodvisni od funkcije odobravanja kreditov (vendar jo ustrezno upoštevajo) in vključujejo:
• i. učinkovit bonitetni sistem, ki se dosledno uporablja in s katerim se bonitetni razredi natančno razlikujejo glede na značilnosti kreditnega tveganja, pravočasno ugotovijo spremembe kreditnega tveganja in spodbudijo ustrezni ukrepi;
• ii. učinkovit proces za zagotovitev, da se pri ocenjevanju kreditnega tveganja in merjenju pričakovanih kreditnih izgub ustrezno upoštevajo vse relevantne, primerne in dokazljive informacije, vključno z informacijami, usmerjenimi v prihodnost. To vključuje pripravo ustreznih poročil, opredelitev podrobnosti glede opravljanja pregledov ter opredelitev in opis vlog in nalog vključenega osebja;
• iii. politiko ocenjevanja, s katero se zagotovi, da se merjenje pričakovanih kreditnih izgub opravi na ravni posamezne izpostavljenosti iz naslova kreditov , pa tudi na skupni ravni portfelja, če je to potrebno za ustrezno merjenje pričakovanih kreditnih izgub v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, in sicer z združevanjem izpostavljenosti na podlagi opredeljenih skupnih značilnosti kreditnega tveganja;
• iv. učinkovit proces validacije modela za zagotovitev, da se lahko z modeli ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja stalno pripravljajo točne, dosledne in nepristranske napovedne ocene. To vključuje določitev politik in postopkov, v okviru katerih se določijo struktura odgovornosti in poročanja za proces validacije modela, notranja pravila za oceno in potrjevanje sprememb modelov ter poročanje o rezultatu validacije modela;
• v. jasno uradno komuniciranje med osebjem kreditne institucije, pristojnim za kreditno tveganje, osebjem za finančno poročanje, višjim vodstvom, upravljalnim organom in drugimi, ki sodelujejo pri procesih ocenjevanja kreditnega tveganja in merjenja pričakovanih kreditnih izgub, ter njihovo usklajevanje. To bi moralo biti podprto s pisnimi politikami in postopki, poročili o upravljanju in zapisniki vključenih odborov, kot npr. odbori upravljalnega organa višjega vodstva, ter
• d. funkcijo notranje revizije⁹ , ki:
• i. neodvisno ocen juje učinkovitost sistemov in procesov kreditne institucije za ocenjevanje in merjenje kreditnega tv eganja, vključno s sistemom za razvrščanje kreditnega tveganja, ter
• ii. pripravlja priporočil a za obravnavo vseh morebitnih pomanjkljivosti, ugotovljenih pri tej oceni. 4.2.2 Načelo 2 – dobre metodologije na področju pričakovanih kreditnih izgub

Kreditne institucije bi morale sprejeti, dokumentirati in upoštevati politike, ki vključujejo dobre metodologije, postopke in kontrole za oceno in merjenje kreditnega tveganja za vse izpostavljenosti iz naslova kreditov . Merjenje popravkov vrednosti bi moralo temeljiti na teh metodologijah ter zagotoviti ustrezno in pravočasno pripoznanje pričakovanih kreditnih izgub v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

⁹ Čl en 74 Direktive 2013/36/EU in Smernice organa EBA o notranjem upravljanju (GL 44).

Proces ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja bi moral zagotoviti ustrezne informacije za presoje na podlagi izkušenj s strani višjega vodstva v zvezi s kreditnim tveganjem izpostavljenosti iz naslova kreditov in povezano oceno pričakovanih kreditnih izgub.

Kreditne institucije bi morale pri odločitvah, ali se lahko posojilo odobri, kdaj in pod kakšnimi pogoji, pri spremljanju kreditnega tveganja ter pri merjenju popravkov vrednosti za računovodske namene in za kapitalsko ustreznost v največji možni meri uporabiti in povezati procese, sisteme, orodja in podatke, ki se redno uporabljajo v kreditni instituciji.

Metodol ogije kreditne institucije na področju popravkov vrednosti bi morale zajemati jasno opredelitev ključnih pojmov v zvezi z ocen jevanjem kreditnega tveganja in merjenjem pričakovanih kreditnih izgub (kot so stopnje izgube in prehajanja med bonitetnimi razredi, škodni dogodki in neplačilo). Kadar se na različnih funkcionalnih področjih (kot so računovodstvo, kapitalska ustreznost in upravljanje kreditnega tveganja) uporabljajo različni pojmi, informacije ali predpostavke, morajo biti osnove za te razlike dokum entirane in odobrene s strani višjega vodstva. Informacije in predpostavke, ki se uporabijo za ocene pričakovanih kreditnih izgub, bi bilo treba pregledati in posodobiti v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

Kreditne institucije bi morale vzpostaviti primerne procese in sisteme za ustrezno opredelitev, merjenje, oceno, spremljanje, sporočanje in zmanjševanje stopnje kreditnega tveganja. Pri prehodu na model obračunavanja pričakovanih kreditnih izgub bi bilo treba obstoječe procese in sisteme oceniti in po potrebi spremeniti, da se pridobijo in analizirajo ustrezne informacije, ki vplivajo na oceno kreditnega tveganja in merjenje pričakovanih kreditnih izgub.

Kreditne institucije bi morale sprejeti in upoštevati pisne politike in postopke, s katerimi se podrobno določijo sistemi in kontrole kreditnega tveganja, ki jih uporabljajo pri svojih metodologijah v zvezi s kreditnim tveganjem, ter posamezne vloge in naloge upravljalnega organa in višjega vodstva kreditne institucije.

Dobre metodologije za oceno k reditnega tveganja in merjenje stopnje popravkov vrednosti (glede na vrsto izpostavljenosti, na primer do majhnih dolžnikov ali velikih institucionalnih strank) bi morale zlasti:

• a. vključevati zanesljiv postopek, s katerim lahko kreditna institucija opredeli stopnjo, naravo in spodbujevalne dejavnike kreditnega tveganja ob začetnem pripoznanju izpostavljenosti iz naslova kreditov , da zagotovi, da se lahko ugotovijo in količinsko opredelijo poznejše spremembe kreditnega tveganja;
• b. vključevati merila za ustrezno upoštevanje vpliva informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki. Kreditna institucija bi morala biti sposobna dokazati, da se je ta vpliv upošteval ne glede na to, ali se ocena kreditnega tveganja opravi na skupni ali posamični podlagi, in sicer z namenom preprečevanja odloga pri pripoznanju pričakovanih kreditnih izgub. Na podlagi takih meril bi se morali opredeliti dejavniki, ki vplivajo na odplačilo, pri čemer so povezani bodisi s spodbudami, voljo ali sposobnostjo kreditoj emalca, da izpolni pogodbene obveznosti, bodisi s pogoji izpostavljenosti iz naslova kreditov. Upoštevani ekonomski dejavniki (kot so stopnje brezposelnosti ali zasedenosti) bi morali biti relevantni za oceno ter se glede na okoliščine nanašati na mednarodno, nacionalno, regionalno ali lokalno raven;
• c. v primeru izpostavljenosti, ki se ocenijo na skupni podlagi, vključevati opis osnove za združevanje portfeljev izpostavljenosti s skupnimi značilnostmi kreditnega tveganja v skupine;
• d. vključevati opredelitev in dokumentiranje metod ocenjevanja in merjenja pričakovanih kreditnih izgub (kot je metoda stopnje izgub, metoda verjetnosti neplačila (PD)/izgube ob neplačilu (LGD) ali druga metoda), ki se uporabijo za vsako izpostavljenost ali portfelj;
• e. vključevati navedbo razlogov za ustreznost izbrane metode, zlasti če se za različne portfelje in vrste posameznih izpostavljenosti uporabijo različne metode merjenja pričakovanih kreditnih izgub. Kreditne institucije bi morale biti sposobne pristojnim organom utemeljiti vsa ko morebitno spremembo pristopa k merjenju (na primer prehod z metode stopnje izgube na metodo PD/LGD) in pojasniti kvantitativne učinke teh sprememb;
• f. vključevati dokumentiranje:
• i. vhodnih podatkov, podatkov in predpostavk, uporabljenih pri procesu ocenjevanja popravkov vrednosti, kot so pretekle stopnje izgub, ocene PD/LGD in ekonomske napovedi;
• ii. načina določitve trajanja izpostavljenosti ali portfelja (vključno z načinom upoštevanja pričakovanih predčasnih plačil in neplačil);
• iii. obdobja, v zvezi s katerim se ocenijo podatki o preteklih izgubah;
• iv. vseh morebitnih prilagoditev, potrebnih za oceno pričakovanih kreditnih izgub v skladu z veljavnim računovodskim okvirom. Na primer, če so tekoče in napovedane gospodarske razmere drugačne od razmer v obdobju, za katerega se ocenijo pretekli podatki, so potrebne prilagoditve, ki so glede usmeritve skladne s tistimi razlikami. Poleg tega je kreditna institucija v analiziranem preteklem obdobju morda imela zgolj male dejanske izgube ali pa jih sploh ni imela; vendar so lahko tekoče ali prihodnje razmere drugačne od razmer v preteklem obdobju, vpliv teh sprememb na pričakovane kreditne izgube pa bi bilo treba oceniti in izmeriti;
• g. vključevati proces za oceno ustreznosti pomembnih vhodnih podatkov in predpostavk pri iz brani metodi merjenja pričakovanih kreditnih izgub. Na splošno bi morala biti osnova za vhodne podatke in predpostavke, uporabljene pri procesu ocenjevanja popravkov vrednosti, dosledna v vseh obdobjih. Če bi se vhodni podatki in predpostavke ali osnove za nje spremenile, bi bilo treba te spremembe utemeljiti;
• h. opredeliti situacij e , ki praviloma vodijo do sprememb metod, vhodnih podatkov ali predpostavk za merjenje pričakovanih kreditnih izgub med posameznima obdobjema (kreditna institucija lahko na primer navede, da se posojilo, ki je bilo prej ocenjeno na skupni podlagi z uporabo metode PD/LGD, po prejemu novih posebnih informacij o kreditojemalcu, kot je podatek o izgubi zaposlitve, izvzame in oceni na posamični podlagi z uporabo metode diskontiranih denarnih tokov);
• i. upoštevati ustrezne notranje in zunanje dejavnike, ki lahko vplivajo na ocene pričakovanih kreditnih izgub, kot so kreditni standardi v procesu odobravanja kreditov , ter spremembe panožnih, geografskih, gospodarskih in političnih dejavnikov;
• j. obr avnavati, kako se določijo ocene pričakovanih kreditnih izgub (na primer analiza preteklih stopenj izgube ali prehajanja med bonitetnimi razredi kot izhodiščna točka, prilagojena za informacije o tekočih in pričakovanih razmerah). Kreditna institucija bi m orala pri oceni pričakovanih kreditnih izgub nepristransko obravnavati negotovost in tveganja pri svojih posojilnih dejavnostih;
• k. opredeliti dejavnike, ki se upoštevajo pri določitvi ustreznih preteklih obdobij, za katera se ocenijo podatki o preteklih izgubah. Kreditna institucija bi morala hraniti zadostne podatke o preteklih izgubah, da bi lahko zagotovila smiselno analizo svojih preteklih kreditnih izgub, ki bi jo uporabila kot izhodiščno točko pri oceni stopnje popravkov vrednosti na skupni ali posamični podlagi;
• l. določiti stopnjo vpliva vrednosti zavarovanja in drugih instrumentov za zmanjšanje kreditnega tveganja na pričakovane kreditne izgube;
• m. vključevati opis politik in postopkov kreditne institucije v zvezi z odpisi in izterjavami;
• n. zahtevati, da analize, ocene, preglede in druge naloge/procese, ki pomenijo vhodne podatke za proces ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja ali njegove rezultate, opravi pristojno in dobro usposobljeno osebje ter potrdi osebje, ki je neodvisno od posojilnih dejavnosti kreditne institucije. Te vhodne podatke za te funkcije in njihove rezultate bi bilo treba ustrezno dokumentirati, dokumentacija pa bi morala vključevati jasna pojasnila za podporo analizam, ocenam in pregledom;
• o. vključevati dokumentiranje metod, uporabljenih za validacijo modelov za merjenje pričakovanih kreditnih izgub (na primer testiranje za nazaj);
• p. zagotoviti, da ocene pričakovanih kreditnih izgub ustrezno vključujejo informacije, usmerjene v prihodnost, (vključno z makroekonomskimi dejavniki), ki se niso upoštevale že pri popravkih vrednosti, izmerjenih na podlagi posamezne izpostavljenosti. V zvezi s tem je morda potrebno, da vodstvo na podlagi svoje bonitetne presoje na podlagi izkušenj obravnava širše trende v celotnem portfelju posojil, spremembe poslovnega modela kreditne institucije, makroekonomske dejavnike itd., ter
• q. zahtevati izvedbo procesa za oceno splošne ustreznosti popravkov vrednosti v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, vključno z rednim pregledom modelov za pričakovane kreditne izgube.

Proces kreditne institucije za ugotavljanje kreditnega tveganja bi moral zagotoviti, da se dejavniki, ki vplivajo na spremembe kreditnega tveganja in ocene pričakovanih kreditnih izgub, redno in ustrezno opredelij o. Poleg tega bi moralo biti upoštevanje kreditnega tveganja, ki izhaja iz uvajanja novih produktov in dejavnosti, ključni del procesa ugotavljanja kreditnega tveganja, ocen jevanja kreditnega tveganja in merjenja pričakovanih kreditnih izgub.

Višje vodstvo bi moralo upoštevati ustrezna dejstva in okoliščine (vključno z informacijami, usmerjenimi v prihodnost), zaradi katerih bi lahko pričakovane kreditne izgube odstopale od preteklih izkušenj ter ki bi lahko vplivale na kreditno tveganje in popolno izterljivost denarnih tokov.

Kreditna institucija bi morala v zvezi z dejavniki, povezanimi z lastnostmi, sposobnostjo in kapitalom kreditojemalcev, ter vrednostmi sredstev, ki se predložijo kot zavarovanje, in drugih instrumentov za zmanjšanje kreditnega tveganja, ki bi lahko vplivali na popolno izterljivost denarnih tokov (glede na vrsto izpostavljenosti) upoštevati:

• a. svoje politike in postopke posojanja, vključno s svojimi standardi preverjanja kreditne sposobnosti in pogoji posojanja, ki so veljali ob začetnem pripoznanju izpostavljenosti iz naslova kredita kreditojemalcu, in to, ali je izpostavljenost iz naslova kredita nastala kot izjema od te politike. Politika posojanja kreditne institucije bi morala vključevati podrobnosti o njenih standardih sklepanja posojil ter smernice in postopke, na katerih temelji proces kreditne institucije za odobritev posojil;
• b. kreditojemalčeve vire rednih prihodkov, ki so na voljo za predvidena plačila;
• c. kreditojemalčevo sposobnost ustvarjanja zadostnega denarnega toka med trajanjem finančnega instrumenta;
• d. kreditojemalčevo splošno stopnjo finančnega vzvoda in pričakovanih sprememb finančnega vzvoda;
• e. spodbude ali pripravljenost kreditojemalca, da izpolni svoje obveznosti;
• f. neobremenjena sredstva¹⁰ , ki jih lahko kreditojemalec zastavi kot zavarovanje na trgu ali dvostransko, da pridobi sredstva, in pričakovane spremembe vrednosti teh sredstev;
• g. razumno mogoče enkratne dogodke in ponavljajoče se ravnanje, ki lahko vpliva na kreditojemalčevo sposobnost izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ter
• h. pravočasne ocene vrednosti zavarovanja s premoženjem in obravnavo dejavnikov, ki lahko vplivajo na prihodnjo vrednost zavarovanja (ob upoštevanju dejstva, da vrednosti zavarovanja s premoženjem neposredno vplivajo na ocene izgube ob neplačilu (LGD)).

¹⁰ Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/79 z dne 18. decembra 2014 o spremembi Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 680/2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z obremenitvijo sredstev, enotnim modelom podatkovne točke in validacijskimi pravili.

Kreditne institucije bi morale upoštevati dejavnike v zvezi z njihovim poslovnim modelom ter tekočimi in napovedanimi makroekonomskimi razmerami, če bi ti lahko vplivali na sposobnost kreditne institucije, da izterja zapadle zneske, pri čemer ti dejavniki vključujejo:

• a. konkurenco ter pravne in regulativne zahteve;
• b. trende v celotnem obsegu posojil institucije;
• c. splošni profil kreditne tveganosti za izpostavljenosti kreditne institucije iz naslova kreditov in pričakovane spremembe v zvezi s tem;
• d. koncentracije posojil kreditojemalcem ali po vrsti produkta, segmentu ali geografskem trgu;
• e. pričakovanja v zvezi s praksami pobiranja, odpisa in izterjave;
• f. kakovost sistema kreditne institucije za pregledovanje kreditnega tveganja ter stopnjo nadzora, ki ga izvajata višje vodstvo in upravljalni organ kreditne institucije, ter
• g. druge dejavnike, ki lahko vplivajo na pričakovane kreditne izgube, vključno s pričakovanimi spremembami stopenj brezposelnosti, bruto domačim proizvodom, referenčnimi obrestnimi merami, inflacijo, likvidnostnimi razmerami ali tehnologijo .

Dobre metodologije v zvezi s kreditnim tveganjem bi morale upoštevati različne morebitne scenarije in ne bi smele temeljiti zgolj na subjektivnih, pristranskih ali pretirano optimističnih premislekih. Kreditne institucije bi morale razviti in dokumentirati svoje procese za pripravo ustreznih scenarijev, ki jih uporabijo pri oceni pričakovanih kreditnih izgub. Predvsem:

• a. kreditne institucije bi morale predstaviti in dokumentirati, kako bi se ocene pričakovanih kreditnih izgub spremenile zaradi sprememb scenarijev, vključno s spremembami pomembnih zunanjih pogojev, ki lahko vplivajo na ocene pričakovanih kreditnih izgub ali na posamezne elemente v izračunu pričakovanih kreditnih izgub (kot so parametri PD in LGD);
• b. kreditne institucije bi morale razpolagati z dokumentiranim procesom za določanje časovnega obdobja scenarijev, po potrebi pa tudi za določanje načina ocenjevanja pričakovanih kreditnih izgub za izpostavljenosti, ki trajajo dlje kot obdobje, zajeto z uporabljenimi gospodarskimi napovedmi;
• c. scenariji se lahko načrtujejo znotraj institucije ali v okviru zunanjega izvajanja. Za scenarije, ki se načrtujejo znotraj institucije, bi morale imeti kreditne institucije različne strokovnjake, kot so strokovnjaki za tveganj a , ekonomisti, poslovodje in višje vodst vo , ki pomagajo pri izbiri scenarijev, ustreznih glede na profil izpostavljenosti kreditne institucije kreditne mu tveganju. Za scenarije, ki jih pripravijo zunanji izvajalci , bi morale kreditne institucije zagotoviti, da zunanji izvajalci scenarije prilagodijo tako, da od ražajo njihov poslovni model in profil izpostavljenosti kreditnemu tveg anju , saj so za navedene scenarije še naprej odgovorne kreditne institucije;
• d. izvajati bi bilo treba testiranje za nazaj, da se zagotovi, da se pri ocenah pričakovanih kreditnih izgub upoštevajo in vključijo najpomembnejši gospodarski dejavniki, ki vplivajo na izterljivost in kreditno tveganje, ter
• e. kadar so na voljo tržni kazalniki (kot so razmiki poslov kreditne zamenjave (CDS)), jih lahko višje vodstvo obravnava kot veljavno referenčno merilo za preverjanje doslednosti svojih presoj.

Kreditni instituciji sicer ni treba opredeliti ali modelirati vseh možnih scenarijev s simulacijami scenarijev, vendar bi morala pri oblikovanju ocen pričakovanih kreditnih izgub upoštevati vse primerne in dokazljive informacije, pomembne za produkt, kreditojemalca, poslovni model ali gospodarsko in regulativno okolje. Kreditne institucije bi morale pri oblikovanju takih ocen za finančno poročanje upoštevati izkušnje in spoznanja, pridobljena s podobnimi dejavnostmi, ki so jih opravile za regulativne namene (čeprav scenariji izjemnih situacij niso namenjeni temu, da bi se neposredno uporabljali za računovodstvo). Informacije, usmerjene v prihodnost, vk ljučno z gospodarskimi napovedmi in z njimi povezanimi dejavniki kreditnega tveganja, ki se uporabijo za ocene pričakovanih kreditnih izgub, bi morale biti usklajene z vhodnimi podatki za druge ustrezne ocene v finančnih izkazih, projekcijah, strateških in kapitalskih načrtih ter drugimi informacijami, ki se uporabljajo za upravljanje in poročanje v kreditni instituciji.

Višje vodstvo bi moralo biti sposobno dokazati, da razume in ustrezno upošteva vsebovana tveganja, ko oblikuje ceno izpostavljenosti iz naslova kreditov . Kreditne institucije bi morale biti pozorne na vzorce pojavov, ki lahko nakazujejo, da so ocene pričakovanih kreditnih izgub neustrezne, in so zlasti:

• a. odobravanje posojil kreditojemalcem na podlagi nestabilnih pritokov dohodka (ki bi lahko po upadu postali neredni) ali brez dokumentacije virov dohodkov kreditojemalca ali z omejenim preverjanjem teh virov;
• b. visoke zahteve za servisiranje dolga glede na pričakovane razpoložljive čiste denarne tokove kreditojemalca;
• c. prožni časovni razporedi odplačil, vključno z začasno prekinitvijo plačil, plačili samo obrestnih delov in elementi negativne amortizacije;
• d. pri financiranju nepremičnin in financiranju na osnovi drugih sredstev odobritev posojil v zneskih, ki so enaki ali večji od vrednosti financiranega premoženja ali pri katerih drugače ni zagotovljena ustrezna zaščita z zavarovanjem s premoženjem;
• e. nepričakovana povečanja sprememb izpostavljenosti iz naslova kreditov zaradi finančnih težav kreditojemalca¹¹ ali ponovni dogovori/spremembe izpostavljenosti iz naslova kreditov zaradi drugih razlogov (kot so pritiski konkurence, s katerimi se spopada kreditna institucija);
• f. izogibanje zahtevam po razvrstitvi in bonitetnem ocenjevanju, vključno s spremembo razporeda, refinanciranjem ali prerazvrstitvijo izpostavljenosti iz naslova kreditov ;
• g. nepričakovana povečanja obsega posojil, zlasti v zvezi s povečanjem obsega posojil drugih posojilodajalcev na istem trgu, in
• h. povečanje obsega in stopnje tveganosti (stopnje problematičnosti) posojil, zapadlih v plačilo, posojil slabe kakovosti in oslabljenih posojil.

¹¹ Glej tudi Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/227 z dne 9. januarja 2015 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 680/2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 48, 20.2.2015, str. 1), ki vsebuje posebne opredelitve restrukturiranja in nedonosnih izpostavljenosti..

Kreditne institucije bi morale s svojimi računovodskimi politikami obravnavati in v svoje metodologije popravkov vrednosti vključiti merila za (a) ponovne dogovore/spremembe izpostavljenosti iz naslova kreditov zaradi finančnih težav ali drugih razlogov ob upoštevanju posebnih opredelitev restrukturiranja, določenih v delu 2 Priloge V k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 680/2014, in (b) obravnavo kupljenih ali ustvarjenih izpostavljenosti iz naslova kreditov s poslabšano kreditno kakovostjo, kot so opredeljene v veljavnem računovodskem okviru:

• a. kreditne institucije bi morale upoštevati naslednja merila pri ponovnih dogovorih/spremembah pogojev za izpostavljenosti iz naslova kreditov:
• i. metodologija popravkov vrednosti bi morala kreditnim institucijam omogočati, da opravijo zanesljivo oceno kreditnega tveganja in meritev pričakovanih kreditnih izgub, tako da obseg popravkov vrednosti še naprej od raža izterljivost na novo dogovorjene/spremenjene izpostavljenosti ne glede na to, ali je bilo pripoznanje prvotnega sredstva v skladu z veljavnim računovodskim okvirom odpravljeno;
• ii. na podlagi ponovnih dogovorov/sprememb se ne bi smelo samodejno sklepati, da se je kreditno tveganje izpostavljenosti nemudoma zmanjšalo. Vsako zman jšanje sporočene stopnje popravkov vrednosti zaradi izboljšanega kreditnega tveganja bi morali podpirati prepričljivi dokazi. Stranke bi morale izkazati stalno in zadovoljivo izpolnjevanje obveznosti plačevanja v razumn o dolgem obdobju, da se lahko šteje, da se je kreditno tveganje zmanjšalo, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi ustrezne zahteve za izpostavljenosti v poskusni dobi, kot so opredeljene v delu 2 Priloge V k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 680/2014;
• iii. kreditne institucije bi morale previdno presoditi, ali je prejemanje glavnice posojila razumno zagotovljeno, če se odplačevanje po ponovnem dogovoru ali spremembi izvaja samo s plačili obresti. Poleg tega lahko dodatne pričakovane zamude pri plačilu navedenih denarnih tokov dokazujejo, da se kreditno tveganje ni izboljšalo, in je zato potrebna skrbnost pri ponovnem ocenjevanju stopnj e pričakovanih kreditnih izgub;
• iv. v metodologijah bi moralo biti tudi določeno, da osebje, pristojno za posojila, računovodsko službo institucije nemudoma obvesti o ponov nem dogovoru ali spremembi izpostavljenosti, da se zagotovi ustrezno obračunavanje spremembe. Pri bolj zapletenih ponovnih dogovorih in spremembah bi morala osebje, pristojno za posojila, in računovodska služba redno komunicirati med sabo.
• b. Kreditne institucije bi morale upoštevati naslednja merila glede kupljenih ali ustvarjenih izpostavljenosti iz naslova kreditov s poslabšano kreditno kakovostjo:
• i. metodologija bi morala omogočati ustrezno opredelitev in obračunavanje kupljenih ali izdanih posojil s poslabšano kreditno kakovostjo;
• ii. ocene denarnih tokov za te izpostavljenosti iz naslova kreditov bi bilo treba pregledati v vsakem obdobju poročanja in po potrebi posodobiti. Te posodobitve bi bilo treba ustrezno podpreti in dokumentirati, višje vodstvo pa bi jih moralo potrditi.

4.2.3 Načelo 3 – proces razvrščanja kreditnega tveganja in združevanje v skupine

Kreditna institucija bi morala vzpostaviti proces razvrščanja kreditnega tveganja, da bi lahko izpostavljenosti iz naslova kreditov ustrezno združila v skupine na podlagi skupnih značilnosti kreditnega tveganja.

Proces razvrščanja kreditnega tveganja

Kreditne institucije bi morale v okviru svojega procesa ocenjevanja kreditnega tveganja vzpostaviti celovite postopke in informacijske sisteme za spremljanje kakovosti svojih izpostavljenosti iz naslova kreditov . To vključuje učinkovit proces razvrščanja kreditnega tveganja, s katerim se zajamejo spremenljiva stopnja, narava in dejavniki kreditnega tveganja, ki se lahko sčasoma pojavijo, da se razumno zagotovita ustrezno spremljanje vseh izpostavljenosti iz naslova kreditov in ustrezno merjenje popravkov vrednosti za pričakovane kreditne izgube.

Proces razvrščanja kreditnega tveganja bi moral vključevati neodvisen pregled. Prvotno razvrstitev izpostavljenosti v razrede kreditnega tveganja in njihovo posodabljanje, ki ju opravlja operativno osebje, odgovorno za posojila, bi morala pregledati neodvisna služba za pregled.

Kreditne institucije bi morale, kolikor je primerno, pri razvrščanju v ra zrede kreditnega tveganja ob začetnem pripoznanju izpostavljenosti iz naslova kreditov v smiselnem obsegu upoštevati številna merila, vključno z vrsto produkta, pogoji, vrsto in zneskom zavarovanja, značilnostmi kreditojemalca ter geografijo ali kombinacij o navedenega.

Kreditne institucije bi morale pri spreminjanju dodeljenega razreda kreditnega tveganja, bodisi na ravni portfelja bodisi na posamični podlagi, upoštevati druge ustrezne dejavnike, vključno s spremembami panožnih obetov, stopnjami poslovne rasti, razpoloženjem potrošnikov in spremembami gospodarskih napovedi (kot so obrestne mere, stopnje brezposelnosti in cene blaga), pa tudi pomanjkljivosti pri preverjanju kreditne sposobnosti, ki so bile ugotovljene po začetnem pripoznanju.

Bonitetni sistem bi moral pri ocenjevanju vplivov sprememb kreditnega tveganja zajeti vse izpostavljenosti iz naslova kreditov in ne zgolj tistih, v zvezi s katerimi se je kreditno tveganje precej povečalo, so nastale izgube ali se je kreditna kakovost drugače poslabšala. Namen tega je omogočiti ustrezno razlikovanje kreditn ega tveganja in razvrščanje izpostavljenosti iz naslova kreditov v skupine znotraj bonitetnega sistema ter odraziti tveganje posameznih izpostavljenosti, kakor tudi stopnjo kreditnega tveganja celotnega portfelja z združevanjem vseh izpostavljenosti. Glede na to bi moral učinkovit bonitetni sistem omogočati kreditni instituciji, da ugotavlja tako migracije kot tudi znatne spremembe kreditnega tveganja.

Kreditne institucije bi morale opisati elemente svojega sistema za razvrščanje kreditnega tveganja, pri čemer bi morale jasno opredeliti vsak razred kreditnega tveganja in določiti osebje, odgovorno za oblikovanje, izvajanje, delovanje in uspešnost sistema, pa tudi osebje, odgovorno za redno preskušanje in potrjevanje (tj. funkcija neodvisnega pregleda).

Razredi kreditnega tveganja bi se morali pregledati ob vsakem prejemu ustreznih novih informacij ali spremembi pričakovanja kreditne institucije v zvezi s kreditnim tveganjem. V zvezi z dodeljenimi razredi kreditnega tveganja bi bilo treba opravljati redne formalne preglede (na primer vsaj letno ali pogosteje, če se to zahteva v posamezni jurisdikciji), da se razumno zagotovi, da so navedeni razredi točni in aktualni. Razrede kreditnega tveganja za izpostavljenosti iz naslova kreditov , ocenjene na posamični podlagi, pri katerih je tveganje višje ali imajo poslabšano kreditno kakovost, bi se morali pregledati pogosteje kot letno. Ocene pričakovanih kreditnih izgub bi bilo treba pravočasno posodabljati, da se izrazijo spremembe razredov kreditnega tveganja za skupine izpostavljenosti ali posamezne izpostavljenosti.

Združevanje v skupine na podlagi skupnih značilnosti kreditnega tveganja

Kreditne institucije bi morale izpostavljenosti s skupnimi značilnostmi kreditnega tveganja združiti v skupine tako, da se zagotovi zadostna razčlenjenost, da se lahko za te skupine razumno oceni jo spremembe kreditnega tveganja in vpliv na ocene pričakovanih kreditnih izgub.

Metodologijo kreditne institucije za združevanje izpostavljenosti v skupine za oceno kreditnega tveganja (na primer po vrsti instrumenta, pogojih produkta, segmentu dejavnosti/trga, geografski lokaciji ali letu izdaje) bi bilo treba dokumentirati, višje vodstvo pa bi jo moralo ustrezno pregledati in potrditi.

Izpostavljenosti iz naslova kreditov bi bilo treba združiti v skupine na podlagi skupnih značilnosti kreditnega tveganja tako, da se stopnja kreditnega tveganja spreminja glede na vpliv spreminjajočih se razmer v zvezi z običajnim naborom dejavnikov kreditnega tveganja. To vključuje upoštevanje učinka na kreditno tveganje skupine glede na spremembe informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki. Višje vodstvo bi moralo pregledati podlago za združevanje v skupine, da zagotovi, da se ohrani homogenost izpostavljenosti v skupini v smislu njihovega odzivanja na dejavnike kreditnega tveganja ter da se ustrezne značilnosti kreditnega tveganja in njihov vpliv na stopnjo kreditnega tveganja za skupino sčasoma ne spremenijo.

Izpostavljenosti se ne bi smele združiti v skupine tako, da se zaradi upoštevanja kreditnega tveganja na ravni skupine ne bi upoštevalo povečanja kreditnega tveganja posameznih izpostavljenosti.

Kreditne institucije bi morale vzpostaviti zanesljiv proces za zagotovitev ustrezne začetne združitve svojih izpostavljenosti iz naslova kreditov v skupine. Pozneje bi bilo treba skupine izpostavljenosti znova oceniti, izpostavljenosti pa po potrebi na novo razdeliti v segmente, če se prejmejo ustrezne nove informacije ali če spremenjena pričakovanja kreditne institucije v zvezi s kreditnim tveganjem kažejo, da je trajna prilagoditev utemeljena. Č e kreditna institucija izpostavljenosti ne more pravočasno na novo razdeliti v segmente, bi morala uporabiti začasno prilagoditev.

Uporaba začasnih prilagoditev

Kreditne institucije bi morale začasne prilagoditve popravka vrednosti uporabiti samo kot začasno rešitev, zlasti v prehodnih okoliščinah ali ko ni dovolj časa, da bi se ustrezne nove informacije ustrezno vključile v obstoječi proces razvrščanja in modeliranja kreditnega tveganja ali da bi se obstoječe skupine izpostavljenosti iz naslova kreditov na novo razdelile v segmente, ali ko se izpostavljenosti iz naslova kreditov v skupini takih izpostavljenosti odzivajo na dejavnike ali dogodke drugače, kot se je prvotno pričakovalo.

Take prilagoditve se ne bi smele stalno in dolgotrajno uporabljati za dejavnik tveganja, ki ni prehoden. Če se ne pričakuje, da bo vzrok za prilagoditev začasen, na primer v primeru pojava novega dejavnika tveganja, ki pred tem ni bil vključen v metodologijo institucije v zvezi s popravki vrednosti, bi se morala metodologija v kratkem posodobiti, da se vključi dejavnik, za katerega se pričakuje, da bo trajno vplival na merjenje pričakovanih kreditnih izgub.

Pri uporabi začasnih prilagoditev je potrebna temeljita presoja in obstajajo možnosti za pristranskost. Da bi se možnosti za pristranskost preprečile, bi morale biti začasne prilagoditve glede usmeritve skladne z napovedmi in podprte z ustrezno dokumentacijo, v zvezi z njimi pa bi se morali izvajati ustrezni procesi upravljanja.

4.2.4 Načelo 4 – ustreznost popravka vrednosti

Skupni z nesek popravkov vrednosti kreditne institucije bi moral biti ustrezen in usklajen s cilji veljavnega računovodskega okvira ne glede na to, ali se popravki vrednosti določijo na skupni ali posamični podlagi.

Kreditne institucije bi morale izvajati dobre metodologije v zvezi s kreditnim tveganjem, da bi se splošno stanje popravka vrednosti za pričakovane kreditne izgube oblikovalo v skladu z veljavnim računovodskim okvirom in bi v njem ustrezno od ražalo pričakovane kreditne izgube.

Kreditne institucije bi morale pri oceni ustreznosti popravkov vrednosti upoštevati relevantne dejavnike in pričakovanja na datum poročanja, ki lahko vplivajo na poplačilo iz preostalih denarnih tokov v življenjski dobi skupine izpostavljenosti iz naslova kreditov ali posamezne izpo stavljenosti iz naslova kreditov . Kreditne institucije bi morale proučiti informacije, ki presegajo pretekle in sedanje podatke, ter upoštevati primerne in dokazljive informacije, usmerjene v prihodnost (vključno z makroekonomskimi dejavniki), ki so pomemb ne za izpostavljenosti (na primer do majhnih dolžnikov ali velikih institucionalnih strank), ki se ocenjujejo, v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

Kreditne institucije lahko glede na sposobnost vključevanja informacij, usmerjenih v prihodnost, v oceno pričakovanih kreditnih izgub uporabijo pristope ocenjevanja na posamični ali skupni podlagi, ki bi morali biti v vsakem primeru skladni z zadevnimi računovodskimi zahtevami in ne bi smeli voditi v bistveno drugačne meritve popravkov vrednosti. Ocene na posamični in skupni podlagi skupaj tvorijo osnovo za popravek vrednosti za pričakovane kreditne izgube.

Uporabiti bi bilo treba pristop k ocenjevanju pričakovanih kreditnih izgub, ki je najbolj ustrezen v danih okoliščinah, praviloma pa bi moral biti usklajen s tem, kako kreditna institucija upravlja izpostavljenost iz naslova kreditov . Na primer, ocena na skupni podlagi se pogosto uporabi za velike skupine homogenih izpostavljenosti iz naslova kreditov s skupnimi značilnostmi kreditnega tveganja, kot so p or tfelji izpostavljenosti na drobno. Ocene na posamični podlagi se pogosto opravijo za znatne izpostavljenosti ali, ko se pojavijo pomisleki glede kredita na ravni posameznega posojila, kot so posojila na opazovalnem seznamu, in zapadla posojil a.

Ne glede na uporabljen pristop k ocenjevanju (na posamični ali skupni podlagi) bi morala kreditna institucija zagotoviti, da ta ne povzroči zamude pri pripoznanju pričakovanih kreditnih izgub.

Ko kreditne institucije uporabijo ocene na posamični podlagi, bi morala ocena pričakovanih kreditnih izgub vedno vključevati pričakovani učinek vseh primernih in dokazljivih informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki, ki vplivajo na izterljivost in kreditno tveganje. Tako kot v primeru ocene na skupni podlagi bi moralo biti iz dokumentacije kreditne institucije pri uporabi pristopa ocenjevanja na posamični podlagi jasno razvidno, kako so se pri oceni na posamični podlagi upoštevale informacije, usmerjene v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki.

Institucija bi morala izpostavljenosti iz naslova kreditov s skupnimi značilnostmi kreditnega tveganja združiti v skupine za oceno vpliva informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki, v primerih, ko se pri njenih ocenah izpostavljenosti na posamični podlagi te informacije ne upoštevajo ustrezno, ter za to, da se omogoči opredelitev razmerij med informacijami, usmerjenimi v prihodnost, in ocenami pričakovanih kreditnih izgub, ki morda niso očitna na posamični ravni. Nasprotno, ko kreditne institucije ugotovijo, da so bile v oceno pričakovanih kreditnih izgub na posamični podlagi vključene vse primerne in dokazljive informacije, usmerjene v prihodnost, se ocena, usmerjena v prihodnost, ne bi smela opraviti še na skupni podlagi, če bi to lahko povzročilo dvojno štetje. 4.2.5 Načelo 5 – validacija modela za pričakovane kreditne izgube

Kreditna institucija bi morala vzpostaviti politike in postopke za ustrezn o validacijo modelov za merjenje pričakovanih kreditnih izgub.

Kreditne institucije lahko pri procesu ocenjevanja in merjenja pričakovanih kreditnih izgub uporabijo modele in ocene na podlagi predpostavk za opredelitev in merjenje tveganja na ravni posamezne izpostavljenosti iz naslova kreditov in na ravni celotnega portfelja, vključno z razvrščanjem v bonitetne razrede, ugotavljanje kreditnega tveganja, merjenjem popravkov vrednosti za pričakovane kreditne izgube za računovodske namene, stresnim testiranje m in razporejanjem kapitala. Pri modelih, ki se uporabijo pri procesu ocenjevanja in merjenja pričakovanih kreditnih izgub, bi se moral upoštevati vpliv sprememb spremenljivk, povezanih s kreditojemalcem in kreditnim tveganjem, kot so spremembe PD, LGD, zneskov izpostavljenosti in vrednosti zavarovanj s premoženjem, migracije verjetnosti neplačila in notranji razredi kreditnega tveganja kreditojemalca na podlagi preteklih, sedanjih ter primernih in dokazljivih informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki.

Kreditne institucije bi morale pred začetkom uporabe vzpostaviti zanesljive politike in postopke za ustrezno validacijo točnosti in doslednosti modelov, uporabljenih za oceno kreditnega tveganja in merjenje pričakovanih kreditnih izgub, vključno s sistemi in procesi, temelječimi na modelu, za razvrščanje kreditnega tveganja in oceno vseh zadevnih sestavin tveganja. Te politike in postopki bi morali ustrezno upoštevati vlogo strokovne presoje.

Validacijo modela bi bilo treba opra viti ob začetnem razvoju modelov za pričakovane kreditne izgube in v primeru pomembnejših sprememb teh modelov, z validacijo pa bi se moralo zagotoviti, da so modeli vedno ustrezni za predvideno uporabo.

Dober okvir za validacijo modela bi moral med drugim vključevati naslednje elemente:

• a. Jasne vloge in odgovornost za validacijo modela z ustrezno neodvisnostjo in usposobljenostjo. Validacija modela bi morala biti neodvisn a od procesa razvoja modela, opraviti pa bi ga moralo osebje z ustreznimi izkušnjami in strokovnim znanjem. Ugotovitve in rezultate validacije modela bi bilo treba nemudoma in pravočasno sporočiti ustrezni ravni vodstva. Če se kreditna institucija dogovori za izvedbo validacije z zunanjim izvajalcem , je še naprej odgovorna za učinkovitost cel otne izvedbe validacije modela in bi morala stalno zagotavljati , da zunanji izvajalec delo opravi v skladu z elementi okvira učinkovite validacije modela.
• b. Ustrezen obseg in metodologija validacije modela bi morala vključevati sistematski proces validacije trdnosti, doslednosti in natančnosti modela ter njegove stalne ustreznosti za posamezno ocenjevano izpostavljenost iz naslova kreditov ali celoten portfelj. Učinkovit proces validacije modela bi moral omogočiti tudi pravočasno ugotavljanje in obravnavo morebitnih omejitev modela. Obseg validacije bi moral vključ evati pregled vhodnih podatkov modela, zasnovo modela ter rezultate/uspešnost modela.
• • Vhodni podatki modela: Kreditne institucije bi morale določiti notranje standarde kakovosti in zanesljivosti podatkov (preteklih in sedanjih ter informacij, usmerjenih v prihodnost), ki se uporabijo kot vhodni podatki modela. Podatki, ki se uporabijo za oceno popravkov vrednosti za pričakovane kreditne izgube, bi morali biti ustrezni za portfelje kre ditne institucije, ter čim bolj točni, zanesljivi in popolni (tj. brez izključitev, ki bi lahko vplivale na pristranskost ocen pričakovanih kreditnih izgub). Z validacijo bi se moralo zagotoviti, da uporabljeni podatki izpolnjujejo te standarde.
• • Zasnova modela: V zvezi z zasnovo modela bi bilo treba z validacijo oceniti, ali je osnovna teorija modela konceptualno primerna, priznana in splošno sprejeta za predviden namen. Z vidika usmerjenosti v prihodnost bi bilo treba z validacijo oceniti tudi, v kakšnem obsegu se lahko pri modelu na ravni celotnega modela in posameznega dejavnika tveganja upoštevajo spremembe gospodarskega ali kreditnega okolja, pa tudi spremembe poslovnega profila ali strategije portfelja, ne da bi se bistveno zmanjšala zanesljivost modela.
• • Rezultati/uspešnost modela: Kreditne institucije bi morale določiti notranje standarde za sprejemljivo uspešnost modela. Kadar se pragi uspešnosti znatno prekoračijo, bi bilo treba sprejeti popravne ukrepe, ki lahko vključujejo ponovno umerjanje ali ponovno načrtovanje modela.
• c. Celovito dokumentiranje okvira in procesa validacije modela. To bi moralo vključevati dokumentiranje opravljenih postopkov validacije , vseh morebitnih sprememb metodologije in orodij za validacijo , obsega uporabljenih podatkov, rez ultatov validacije in po potrebi vseh sprejetih popravnih ukrepov. Kreditne institucije bi morale zagotoviti, da se dokumentacija redno pregleduje in posodablja.
• d. Pregled procesa validacije modela, ki ga opravijo neodvisne stranke (npr. notranj i ali zunanji izvajalci ), da se ocenita splošna učinkovitost procesa validacije modela in njegova neodvisnost od procesa razvoja. Ugotovitve pregleda bi bilo treba nemudoma in pravočasno sporočiti ustrezni ravni vodstva (npr. višjemu vodstvu, revizijskemu odboru).

4.2.6 Načelo 6 – bonitetna presoja na podlagi izkušenj

Bonitetna presoja na podlagi izkušenj, ki jo kreditna institucija uporabi zlasti pri obravnavi primernih in dokazljivih informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki, je ključna za oceno kreditnega tveganja in merjenje pričakovanih kreditnih izgub.

Kreditne institucije bi morale imeti orodja, potrebna za zagotovitev zanesljive ocene in pravočasnega pripoznanja pričakovanih kreditnih izgub. Glede na to, da informacije o preteklih izgubah ali vplivu tekočih razmer morda ne od ražajo kreditnega tveganja izpostavljenosti iz naslova kreditov v celoti, bi morale kreditne institucije uporabiti svojo bonitetno presojo na podlagi izkušenj, da bi skrbno vključile pričakovani vpliv vseh primernih in dokazljivih informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki, na oceno pričakovanih kreditnih izgub. Uporabo bonitetne presoje na podlagi izkušenj pri kreditni instituciji bi bilo treba dokumentirati v njeni metodologiji za kreditno tveganje, v zvezi z njo pa izvajati ustrezen nadzor.

Pretekle informacije zagotavljajo koristno podlago za določitev trendov in korelacij, potrebnih za opredelitev dejavnikov kreditnega tveganja za izpostavljenosti iz naslova kreditov. Vendar se pri ocenah pričakovanih kreditnih izgub ne sme spregledati vpliva dogodkov (usmerjenih v prihodnost) in razmer na navedene dejavnike. Ocena bi morala od ražati pričakovane prihodnje izpade denarnih tokov, ki bi nastali zaradi tega vpliva.

Upoštevanja informacij, usmerjenih v prihodnost, se ne bi smelo opustiti zato, ker kreditna institucija meni, da so stroški vključevanja takih informacij zelo visoki ali nepotrebni, ali zaradi negotovosti pri načrtovanju scenarijev, usmerjenih v prihodnost, razen kadar dodatni stroški in operativno breme ne prispevajo k visoki kakovosti izvajanja računovodskega okvira za pričakovane kreditne izgube.

Kreditne institucije bi morale biti sposobne dokazati, da so informacije, usmerjene v prihodnost, ki so se upoštevale v procesu ocenjevanja pričakovanih kreditnih izgub, povezane z dejavniki kreditnega tveganja za zadevne izpostavljenosti ali portfelje. Glede na to, da morda ni mogoče dokazati močne povezave (v smislu formalnega statističnega ocenjevanja) med nekaterimi vrstami informacij ali celo celotnim naborom informacij in dejavniki kreditnega tveganja, bi morale kreditne institucije uporabiti strokovno presojo na podlagi izkušenj pri določitvi ustrezne ravni posamičnih ali skupinskih popravkov vrednosti. Ko dejavnik, usmerjen v prihodnost, ki je bil opredeljen kot pomemben , ni vključen v oceno na posamični ali skupni podlagi, bi lahko bile potrebne začasne prilagoditve.

Makroekonomske napovedi in druge relevantne informacije bi se morale dosledno uporabljati za vse portfelje, če te napovedi/predpostavke na enak način vplivajo na dejavnike kreditnega tveganja portfeljev. Poleg tega bi morale kreditne institucije pri pripravi ocen pričakovanih kreditnih izgub uporabiti strokovno presojo na podlagi izkušenj, da bi določile fazo kreditnega cikla, v katerem se nahajajo, ki je lahko različna v različnih jurisdikcijah, v katerih imajo izpostavljenosti iz naslova kreditov.

Kreditne institucije bi morale ravnati previdno, ko določajo raven popravkov vrednosti za pričakovane kreditne izgube, ki jih je treba pripoznati za računovodske namene, da zagotovijo ustreznost tako pridobljenih ocen (tj. da te niso niti podcenjene niti precenjene).

Poleg tega bi m orale pri oblikovanju ocene pričakovanih kreditnih izgub uporabiti širok nabor informacij, pridobljenih med procesom upravljanja kreditnega tveganja, vključno z v prihodnost usmerjenimi informacijami za upravljanje tveganj in kapitalsko ustreznost.

4.2.7 Načelo 7 – celoviti procesi, sistemi, orodja in podatki

Kreditne institucije bi morale imeti zanesljiv proces ocenjevanja in merjenja kreditnega tveganja, ki jim zagotavlja trdno podlago za celovite procese, sisteme, orodja in podatke za oceno kreditnega t veganja in obračunavanje pričakovanih kreditnih izgub.

Kreditne institucije bi morale čim bolj uporabljati celovite procese, sisteme, orodja in podatke za oceno kreditnega tveganja, merjenje pričakovanih kreditnih izgub za računovodske namene in določanje pričakovanih izgub za namene kapitalske ustreznosti, da bi okrepile zanesljivost in doslednost pridobljenih ocen pričakovanih kreditnih izgub, povečale preglednost ter na podlagi tržne discipline zagotovile spodbude za uporabo dobrih praks v zvezi s kredit nim tveganjem.

Dobre prakse v zvezi s kreditnim tveganjem bi se morale redno pregledovati, s čimer bi se zagotovilo, da se zajamejo ustrezni podatki, ki so na voljo po celotni organizaciji kreditne institucije, ter da se sistemi posodabljajo v skladu s spremembami in razvojem praks preverjanja kreditne sposobnosti ali poslovnih praks kreditne institucije. Vzpostaviti bi bilo treba krog povratnih informacij, da bi se zagotovila izmenjava informacij o ocenah pričakovanih kreditnih izgub, spremembah kreditnega tveganja in dejanskih izgubah, nastalih pri izpostavljenostih iz naslova kreditov , med strokovnjaki za kreditna tveganja, osebjem za računovodstvo in regulativno poročanje ter zlasti osebjem za sklepanje posojil.

Zgoraj navedeni celoviti procesi, sistemi, orodja in podatki bi lahko vključevali sistem razvrščanja kreditnega tveganja, ocenjene PD (ki so predmet ustreznih prilagoditev), status prekoračitve zapadlosti v plačilo, razmerja med vrednostjo posojil in vrednostjo zastavljenega premoženja, pretekle stopnje izgube, vrsto produkta, načrt amortizacije, zahteve v zvezi s pologi, segment trga, geografsko lokacijo, letnik (tj. datum sklenitve posla) in vrsto zavarovanja.

4.2.8 Načelo 8 – razkritje

Kreditna institucija bi morala z javnimi razkritji uveljavljati pr eglednost in primerljivost z zagotavljanjem pravočasnih, relevantnih in za odločanje uporabnih informacij.

Namen javnih razkritij je različnim uporabnikom na jasen in razumljiv način zagotoviti za odločanje koristne informacije o finančnem položaju in rezu ltatih poslovanja kreditne institucije ter njihovih spremembah. Kreditne institucije bi si morale prizadevati za zagotavljanje ustreznih in primerljivih informacij, da lahko uporabniki sprejmejo pravočasne in informirane odločitve ter ocenijo upravljanje, ki ga izvajata upravljalni organ in višje vodstvo.

Razkritja o finančnem upravljanju in upravljanju kreditnega tveganja bi morala biti usklajena z veljavnim računovodskim in nadzorniškim okvirom.¹² Kreditne institucije bi morale zagotoviti razkritja, potrebna za pošteno predstavitev izpostavljenosti kreditne institucije kreditnemu tveganju, vključno s svojimi ocenami pričakovanih kreditnih izgub, ter ustrezne informacije o svojih praksah preverjanja kreditne sposobnosti.

¹² V skladu z delom 8 Uredbe (EU) št. 575/2013, dokumentom EBA GL/2016/11 o zahtevah po razkritju v skladu z delom 8 Uredbe (EU) št. 575/2013 ter smernicami EBA GL/2014/14 o pomembnosti, poslovni skrivnosti in zaupnosti ter o pogostosti razkritij v skladu s členi 432(1), 432(2) in 433 Uredbe (EU) št. 575/2013. 13 Za nadaljnje smernice o opredelitvi neplačila glej odstavka 89 in 90 naslednjega oddelka.

V skladu z veljavnimi računovodskimi standardi in predpisi bi moralo višje vodstvo kreditne institucije po svoji presoji določiti ustrezno raven združevanja in razčlenjevanja razkritih podatkov, da lahko razkritja še naprej izpolnjujejo računovodske zahteve ter zagotavljajo vpogled v izpostavljenost kreditne institucije kreditnim tveganjem in v pričakovane kreditne izgube, kar uporabnikom omogoča, da opravijo analizo posameznih institucij in primerjajo skupine podobnih subjektov.

Kvantitativna in kvalitativna razkritja, obravnavana kot celota, bi morala uporabnikom predstaviti glavne predpostavke/vhodne podatke, ki se uporabijo za pripravo ocen pričakovanih kreditnih izgub. Pri razkritjih bi bilo treba poudariti politike in opredelitve pojmov, ki so sestavni del ocene pričakovanih kreditnih izgub (kot sta podlaga kreditne institucije za združevanje izpostavljenosti iz naslova kreditov v portfelje s podobnimi značilnostmi kreditnega tveganja in njena opredelitev neplačila¹³ ), dejavnike, ki povzročajo spremembe ocen pričakovanih kreditnih izgub, in način, kako je bila vključena bonitetna presoja višjega vodstva na podlagi izkušenj. Pri razkritju pomembnih politik bi bilo treba navesti, kako so se te izvajale v posebnem okolju kreditne institucije.

Kreditne institucije bi morale zagotoviti kvalitativna razkritja o tem, kako so bile v proces ocenjevanja pričakovanih kreditnih izgub vključene informacije, usmerjene v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki, v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, zlasti ko se ocena opravi na posamični podl agi.

Razkritja v zvezi s podlago za združevanje izpostavljenosti iz naslova kreditov v skupine bi morala vključevati informacije o tem, kako višje vodstvo preveri, ali so izpostavljenosti iz naslova kreditov ustrezno združene v skupine, tako da te še napre j ohranjajo skupne značilnosti kreditnega tveganja.

Da bi izboljšale kakovost in uporabnost informacij, razkritih za ocene pričakovanih kreditnih izgub, bi morale kreditne institucije pojasniti pomembnejše spremembe v ocenjevanju pričakovanih kreditnih izgub med posameznimi obdobji. Te informacije bi morale vključevati razkritja relevantnih kvalitativn ih in kvantitativn ih informacij na način, da bi se bolje razumelo, kako so se ocene pričakovanih kreditnih izgub spremenile .

Upravljalni organ kreditne institucije bi moral redno pregledovati njene politike v zvezi z razkritji in tako zagotoviti, da so razkrite informacije vedno ustrezne glede na profil tveganja kreditne institucije, koncentracij o produktov, panožne standarde in trenutne tržne razmere. Kreditne institucije bi morale tako zagotoviti razkritja, s katerimi bi se olajšale primerjave z nj im podobnimi subjekti, uporabniki pa bi lahko na podlagi tega spremljali spremembe ocen pričakovanih kreditnih izgub kreditne institucije med posameznimi obdobji ter izvajali smiselne analize nacionalnih in mednarodnih skupin podobnih subjektov.