5.2.1 Enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti

Kreditne institucije bi morale za zadostno omejitev navzkrižja interesov pri upravljanju nedonosnih izpostavljenosti in dobro izkoriščanje namenskega strokovnega znanja o nedonosnih izpostavljenostih v organizaciji ustanoviti namenske enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, neodvisne od dejavnosti odobravanja kreditov. Ta pristop ločitve nalog bi moral poleg odnosov s strankami (npr. pogajanje s strankami o rešitvah restrukturiranja) vključevati tudi odločanje. Kreditne institucije bi morale v zvezi s tem razmisliti o ustanovitvi namenskih organov odločanja o reševanju nedonosnih izpostavljenosti (npr. odbora za nedonosne izpostavljenosti).

Če se prekrivanju med organi odločanja, vodstvenimi delavci ali strokovnjaki, vključenimi v postopek odobritve kreditov, ni mogoče izogniti, bi bilo treba z institucionalnim okvirom in notranjimi kontrolami zagotoviti zadostno omejitev morebitnega navzkrižja interesov.

Kreditne institucije bi morale imeti vzpostavljeno ureditev za zagotovitev rednega pretoka povratnih informacij med enotami za odobravanje kreditov in enotami za reševanje nedonosnih izpostavljenosti.

Pri oblikovanju primerne strukture enot za reševanje nedonosnih izpostavljenosti bi morale kreditne institucije upoštevati posebnosti svojih glavnih portfeljev nedonosnih izpostavljenosti, vključno z vrsto izpostavljenosti (segment prebivalstva, malih in srednje velikih podjetij, gospodarskih družb) in vrsto zavarovanja s premoženjem.

Razmisliti bi morale o zasnovi avtomatiziranega postopka za enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, ki bi se izvajal za homogene portfelje nedonosnih izpostavljenosti v segmentu prebivalstva. Za portfelje nedonosnih izpostavljenosti gospodarskih družb bi morale kreditne institucije po potrebi in glede na sektorsko osredotočenost nedonosnih izpostavljenosti razmisliti o pristopu k upravljanju odnosov s strankami, pri katerem bi bili zaposleni v enoti za reševanje nedonosnih izpostavljenosti sektorsko specializirani. Za samostojne podjetnike in mikro podjetja bi bilo treba razmisliti o kombinaciji avtomatskih elementov in pristopa upravljanja odnosov s strankami.

Manjše in enostavnejše kreditne institucije (npr. iz kategorije SREP 3 ali 4) imajo lahko vzpostavljene namenske funkcije za reševanje, ki so v sorazmerju z njihovo velikostjo, naravo, zapletenostjo in profilom tveganja. Kreditne institucije bi morale zagotoviti, da zasnova takih funkcij preprečuje in odpravlja navzkrižje interesov pri upravljanju nedonosnih izpostavljenosti.

Zaradi zagotavljanja sorazmernosti lahko manjše in enostavnejše kreditne institucije (npr. iz kategorije SREP 3 ali 4), namesto ustanovitve namenskih organov odločanja za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, izpolnjevanje potrebnih zahtev vključijo v obstoječe kreditne odbore ali odbore za obvladovanje tveganja, če je navzkrižje interesov dovolj omejeno.