8.3 Redno pregledovanje kreditojemalcev

Institucije bi morale izvajati tudi redne preglede kreditojemalcev, ki so srednja ali velika podjetja, da bi odkrile morebitne spremembe njihovega profil a tveganosti, finančnega položaja ali kreditne sposobnosti glede na merila in oceno ob odobritvi kredita, pa tudi pregledale in posodobile vsako relevantno notranjo bonitetno oceno/kreditne točk e.

Proces in pogostost pregledovanja bi morala biti prilagojen a vrsti in profilu tveganosti kreditojemalca ter vrsti, velikosti in kompleksnosti kreditnega posla ter sorazmerna z njimi in bi morala biti navedena v ustreznih politikah in postopkih. Institucije bi morale preglede izvajati pogosteje, če ugotovijo, da st a se poslabšali kreditna kakovost in kakovost sredstev. Splošni okvir za spremljanje kreditnega tveganja in podatkovna infrastruktura bi morala institucijam omogočiti potrditev, da so se izvedli redni pregledi kreditov v skladu s politikami in postopki kreditnega tveganja, in odkrivanje morebitnih odstopanj /izjem, ki jih je treba označiti za nadaljnje ukrepanje.

Zato bi morale institucije, če je ustrezno, tudi redno posodabljati ustrezne finančne informacije o kreditojemalcu ter oceniti nove informacije glede na merila za ocenjevanje kreditne sposobnosti, določena v skladu z oddelkom 4.3 teh smernic. Zbiranje in ocenjevanje teh informacij bi moralo biti instituciji v pomoč pri prepoznavanju zgodnjih opozorilnih znakov poslabšanja kreditne kakovosti.

Institucije bi morale izvajati redne preglede za namene ocenjevanja tveganja neplačila kreditojemalca ter morebitne potrebe po prehodih med kategorijami tveganj in razredi.

Kreditni pregledi kredit ojemalcev bi morali vključevati oceno obstoječega dolga in po potrebi občutljivosti kreditojemalcev na zunanje dejavnike, kot je nestanovitnost valutnega tečaja, ki lahko vplivajo na velikost dolga in zmožnost odplačevanja, tudi v skladu z zahtevami za analizo občutljivosti, kot so navedene v oddelku 5.2.6.

Insti tucije bi morale oceniti tveganja, povezana z refinanciranjem obstoječega dolga, pri čemer bi redno spremljale kredite z odplačilom glavnice ob zapadlosti/napihnjenim (baloon) odplačil om, ločeno od drugih kreditov . Analizirati bi morale potencialne učinke na kreditojemalčevo nezmožnost obnovitve/refinanciranja obstoječega dolga ter med drugim vključiti v prihodnost usmerjene makroekonomske obete in dostop do kapitalskih trgov ter druge vrste strukture dolga. Institucije bi morale pozorno spremljati zmožnost kreditojemalcev, da odplačajo ali refinancirajo svoje dolgove, v celotnem življenjskem ciklu kredita in ne samo proti koncu zapadlosti kredita.

Pri rednem pregledu kreditnega tveganja bi bilo treba upoštevati tako posamezni kot celoten profil tveganosti izpostavljenosti, vključno z ustreznimi makroekonomskimi dejavniki in posebnimi gospodarskimi sektorji ali dejavnostmi ter tem, kako ti dejavniki lahko vplivajo na zmožnost odplačevanja.

Institucije bi morale po potrebi pregledovati tudi dajalce jamstva iz pogodbe o kreditnem poslu . Poleg ocene, ali je dajalec jamstva še naprej kreditno sposoben, bi bilo treba pri analizi učinkovitosti jamstva upoštevati tudi izvršljivost in čas, potreben za unovčitev jamstva.

Poleg spremljanja kreditnih in finančnih metrik bi morale institucije upoštevati informacije, povezane s kvalitativnimi dejavniki, ki bi lahko pomembno vplivali na odplačilo kredita. Ti dejavniki bi lahko vključevali informacije o kak ovosti upravljanja, dogovorih/sporih med lastniki, obveznosti lastnika do kredito jemalca, napovedani rasti trga, moči družbe pri določanju cen, stroškovni strukturi in prožnosti stroškov, gibanju, obsegu in naravi naložb v osnovna sredstva ter naložb v raz iskave in razvoj ter razporeditvi med upniki in serviserji dolga znotraj konsolidirane skupine institucij.