5.7 Spremljanje

Institucije bi morale spremljati ESG tveganja z učinkovitimi sistemi notranjega poročanja, ki višjemu vodstvu in upravljalnemu organu prenašajo ustrezne informacije in zbirne podatke, na primer z vključitvijo ESG tveganj v redna poročila o tveganjih ali v obliki prikazov z metrikami, ki podpirajo učinkovit nadzor.

Institucije bi morale redno spremljati ESG tveganja ter zagotoviti, da ohranjajo celovit pregled nad institucijo, s katerim ustrezno zajamejo naravo, obseg in zapletenost njihovih dejavnosti, za najpomembnejše portfelje, določene na podlagi ocene pomembnosti, pa tudi portfelj ski pregled njihove dovzetnosti za ESG tveganja. Poleg tega bi morale podrobno in pogosto spremljati nasprotne stranke, izpostavljenosti in portfelje, za katere se oceni, da so pomembno izpostavljeni ESG tveganjem, tudi z vključevanjem vidika ESG tveganj v proces spremljanja kreditnega tveganja nasprotnih strank na drobno in v redno kreditno pregledovanje srednje velikih in velikih nasprotnih strank in/ali s povečanjem pogostosti in podrobnosti teh pregledov zaradi ESG tveganj.

Institucije bi morale določiti kazalnike in pragove za zgodnje opozarjanje ter imeti vzpostavljene postopke za stopnjevan odziv na opozorila, odstopanja in kršit ve ter sprejemanje popravnih ukrepov in/ali blažilnih ukrepov v primeru prekoračitve limitov, vključno s prilagoditvami poslovne strategije in orodij za upravljanje tveganj.

Institucije bi morale v zvezi z ESG tveganji spremljati vrsto metrik in kazalnikov, usmerjenih v preteklost in prihodnost. Velike institucije bi morale spremljati vsaj naslednje kazalnike:

• a) znesek in delež izpostavljenosti nasprotni h strank, ki poslujejo v sektorjih, ki zelo prispevajo k podnebnim spremembam v skladu z uvodno izjavo 6 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2020/1818, tj. sektorjih, navedenih v oddelkih A do H in oddelku L Priloge I k Uredbi (ES) št. 1893/2006, ter prihodke (obresti, pristojbine in provizije), ki izhajajo iz poslovnih odnosov do teh nasprotnih strank.

Institucije bi morale uporabljati čim bolj podrobno razčlenitev sektorjev. Stopnja podrobnosti bi morala institucijam omogočati zlasti , da spremljajo znesek in delež izpostavljenosti ter prihodke, ki izhajajo iz odnosov s posebnimi nasprotnimi strankami, kot so subjekti v sektorju fosilnih goriv in/ali podjetij , izključeni h iz referenčnih vrednosti EU, usklajenih s Pariškim sporazumom¹⁷ ;

• b) metrike skladnosti portfelja, ki na sektorski ravni prikazujejo trenutno ali načrtovan o (ne)usklajenost izpostavljenosti in proizvodnih zmogljivosti, ki jih upravljajo stranke, s potjo za dosego ustreznih pravnih in regulativnih podnebnih ciljev, kot je doseganje neto ničelnih emisij toplogrednih plinov do leta 2050, in sicer na podlagi metrik skladnosti, relevantnih za izbrane sektorje, in z uporabo metod, opisanih v oddelku 4.2.3 b).

Institucije bi morale te kazalnike dopolniti z informacijami v zvezi z oceno možnih učinkov finančnega tveganja zaradi neusklajenosti;

• c) financirane emisij toplogrednih plinov z razčlenitvijo na emisije obsega 1, 2 in 3 v absolutni vrednosti in po potrebi intenzivnost glede na enoto proizvodnje ali glede na prihodke, razdeljeno po sektorjih, z uporabo čim bolj podrobne razčlenitve sektorjev in vsaj za izbrane sektorje, določene na podlagi ocene pomembnosti.

Institucije bi morale te metrike dopolniti s kvalitativnimi ali kvantitativnimi informacijami in merili, ki dopolnjujejo razlago njihovega razvoja skozi čas, vključno zna primer začasnim povečanjem zaradi zagotavljanja financiranja prehoda nasprotnim strankam z intenzivnimi izpusti/emisijami, in z določitvijo dejavnikov, ki so povzročili spremembe emisij.

Primeri metodologij ali podatkovnih zbirk, ki so lahko v pomoč institucijam pri izračunavanju teh metrik, vključujejo globalni standard obračunavanja in poročanja toplogrednih plinov za finančni sektor, ki ga je razvila organizacija Partnership for Carbon Accounting Financials, in sistem za razkrivanje organizacije Carbon Disclosure Project;

• d) raven napredka, doseženega pri izvajanju ključnih strategij financiranja, ki jih je določila institucija, da bi si zagotovila odpornost na ESG tveganja in pripravljenost na prehod na bolj trajnostno gospodarstvo, na primer s spremljanjem finančnih tokov do finančnega premoženja ali nasprotnih strank, ki imajo skupn e značilnosti, pomembn e za cilje v povezavi z ESG tveganji ali nagnjenost institucije k prevzemanju ESG tveganj;
• e) metrike s p odročj a sodelovanja s strankami, ki zagotavljajo informacije o:
• i. odstotku nasprotnih strank, za katere je bila opravljena ocena ESG tveganj, tudi v zvezi z njihovimi strategijami prehoda in, če so na voljo, načrt i prehoda ter njihovo skladnostjo s cilji institucije, pri čemer se navede tudi izbrani nabor sektorjev, produktov in poslovnih področij, za katere se izvaja ta ocena;
• ii. rezultatih in izidih takega sodelovanja, kot so pozitivne (ali katera koli podrazvrstitev znotraj te kategorije) ali negativne (ali katera koli podrazvrstitev znotraj te kategorije) ocene prilagodljivosti in odpornosti teh nasprotnih strank na prehod na trajnostno gospodarstvo, napredek pri prilagajanju glede na splošne in konkretne cilje institucije ter nadaljnji ukrepi, ki jih je sprejela institucija;
• f) razčlenitev portfeljev, zavarovanih z nepremičninami, glede na raven energijske učinkovitosti zavarovanja;
• g) delež financiranja nizkoogljičnih tehnologij za oskrbo z energijo glede na financiranje tehnologij za oskrbo z energijo iz fosilnih goriv;
• h) delež okoljsko trajnostnih izpostavljenosti, s katerimi se financirajo dejavnosti, ki prispevajo k okoljskemu cilju blažitve podnebnih sprememb iz člena 9, točke (a), Uredbe (EU) 2020/852¹⁸ ali ga omogočajo, glede na izpostavljenosti z emisijami toplogrednih plinov;
• i) ravni fizičnega tveganja, ki mu je institucija izpostavljena, in njihov učinek na finančna tveganja z upoštevanjem več scenarijev in vseh nevarnosti, pomembnih za dejavnost institucije, dopolnjeno z informacijami o doseženem napredku pri izvajanju ukrepov za zmanjšanje tveganj;
• j) mere tveganja koncentracije, povezane z dejavniki fizičnega tveganja (npr. izpostavljenosti in/ali zavarovanja s premoženjem na področjih z visokim tveganjem poplav, vodnim stresom ali tveganjem požarov v naravi) in dejavniki tveganja prehoda (npr. izpostavljenosti sektorjem s povečanim tveganjem prehoda ) z uporabo dovolj podrobne geografske porazdelitve izpostavljenosti;
• k) znesek preteklih izgub, povezanih z ESG tveganji, ter z uporabo metod, ki temeljijo na scenarijih, v prihodnost usmerjene ocene tveganih izpostavljenosti in morebitnih prihodnjih finančnih izgub, povezanih z ESG tveganji;
• l) mere tveganja ugleda, povezanega z ESG, s katerimi se spremlja, kako predpisi, komunikacija, zaveze ali javne polemike glede sedanjih in prihodnjih poslovnih dejavnosti, neposredno ali posredno vplivajo na institucijo, pri čemer se upoštevajo interakcije z operativnim tveganjem ter strateškim tveganj em in tveganjem poslovnega modela, kot so izguba poslovnih priložnosti ali strateških partnerstev;
• m) vsi pravdni postopki, povezani z ESG dejavniki, v katere je bila, je ali bi lahko postala vključena institucija, na podlagi razpoložljivih informacij;
• n) stanje krepitve zmogljivosti na področju ESG tveganj, kot je odstotek zaposlenih, ki so se udeležili posebnega usposabljanja;
• o) metrike, povezane z nepodnebnimi dejavniki, kot so odvisnosti in vplivi celotnega portfelja na ekosistemske storitve ali izpostavljenosti do nasprotnih strank s pomembnimi odvisnostmi ali negativnimi vplivi na biotsko raznovrstnost, na osnovi sektorskih in geografskih informacij o lokaciji;
• p) napredek pri doseganju vseh ciljev institucije, določenih v zvezi z ESG tveganji, tudi kot del načrta institucije iz razdelka 6 ali drugih zavez institucije na področju trajnostnosti.

¹⁷ V skladu s členom 12(1), točke (d) do (g), in členom 12(2) uredbe o standardih podnebnih referenčnih vrednosti.

¹⁸ Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (UL L 198, 22.6.2020, str. 13).

Majhne in nekompleksne institucije ter druge institucije, ki niso velike institucije, bi morale spremljati nabor kazalnikov iz odstavka 81, izbrane na podlagi rezultatov njihove ocene pomembnosti, in sprejeti ukrepe za postopno razširitev tega nabora kazalnikov.

Institucije bi morale imeti jasne in dobro dokumentirane metodologije v zvezi s svojimi metrikami in kazalniki spremljanja. Kadar podatki, potrebni za izračun metrik, sprva niso na voljo, bi morale institucije upoštevati korake, navedene v odstavkih 26, 27 in 29.