20. Impact of rating change on market prices

Institucije lahko izberejo katerega koli od pristopov, ki so na voljo za pretvorbo simuliranih sprememb bonitetnih ocen v spremembe cen, vključno z uporabo absolutnih ali relativnih razlik med povprečnimi razmiki po bonitetnih razredih. Izbrano metodologijo je treba dosledno uporabljati in dokumentirati. V vseh primerih morajo biti ustrezni podatki o razmikih čim bolj ločeni glede na različne kategorije pozicij. Pristojnim organom je treba dokazati, da pristop dovolj razlikuje med pozicijami z različnimi cenovnimi značilnostmi. Na primer, kreditno zamenjavo (CDS) in osnovno obveznico je treba vrednotiti ločeno.

V zvezi s točko 18 teh smernic lahko institucija dosledno uporabi predpostavko o takojšnji spremembi bonitetne ocene, kar pomeni, da tržni pogoji v določenem obdobju določijo cene po migraciji, pri čemer se upošteva učinek idiosinkratičnega vrednotenja, ki se pričakuje ob dogodku migracije (glej točko 20.5 spodaj), in zanemarijo vsi časovni učinki na ceno instrumenta, katerega bonitetna ocena se je spremenila.

Če simulacija, na primer vrednotenje finančnih instrumentov, ne povzroči spremenjene bonitetne ocene, se sprememba vrednosti ne sme predpostavljati.

V primeru spremembe bonitetne ocene je treba ponovno izračunati spremembe tržnih cen. Zahtevati je treba celovito prevrednotenje, razen če lahko institucija dokaže, da se v njenem pristopu za oblikovanje cen zadostno kažejo celo velike spremembe cen, ki se lahko pričakujejo zaradi spremembe bonitetne ocene. To se lahko opravi kot predhodni izračun v smislu, da je lahko vektor cen za vsako stanje bonitetne ocene vhodni podatek pri izračunu IRC. Učinek spremembe bonitetne ocene na tržne cene je treba oceniti z uporabo trenutno opazovanih tržnih podatkov (na primer razmikov) ali povprečja preteklih tržnih podatkov, opazovanih v največ enem letu ali katerem koli drugem ustreznem obdobju, ki ga odobrijo pristojni organi. Pretekle PD se ne smejo uporabiti za namene diskontiranja, kadar se izvaja celovito prevrednotenje ob spremembi bonitetne ocene, ker ne izražajo dovolj trenutnih tržnih cen.

Pozicije, ki migrirajo v stanje neplačila, je treba vrednotiti na podlagi stopnje poplačila ali stopnje izgube ob neplačilu. Stopnjo izterjave je treba uporabiti za fiktivno vrednost pozicije, razen če so pridobljene ocene glede na tržne vrednosti pozicij. Pristojnim organom je treba dokazati, da je ocena ustrezno ločena glede na različne kategorije dolžnikov in instrumentov. Izračuni morajo biti skladni med instrumenti. Vsak drug pristop je treba ustrezno utemeljiti in dokumentirati, zlasti če so uporabljene splošne tržne LGD, institucija pa mora imeti vzpostavljen dokumentiran postopek, ki opisuje, katera merila LGD za posamezne pozicije je treba prilagoditi.

Model mora zajemati odstopanja, ki izhajajo iz razlik v opredelitvi kreditnega dogodka, podrejenosti v strukturi kapitala ali izpostavljenosti različnim subjektom v skupini. To se lahko na primer izvaja z uporabo stohastičnih stopenj poplačil. Obveznice v položaju neplačila so načeloma vključene v portfelj IRC, če so v trgovalni knjigi (primerjaj z odstavkom 4.5). Zato mora model zajemati tveganje, da lahko ocene LGD po neplačilu odstopajo od njihovih ocen pred neplačilom. Začetne LGD ali stopnjo poplačila, ki se uporablja za posamezne neplačane pozicije, je treba posodabljati enako pogosto za izračun IRC kot za izračun dobičkov in izgub, LGD pa morajo biti skladne s številkami, uporabljenimi za izračun dobičkov in izgub.