23. Key criteria for determining the relevant liquidity horizon

Institucije morajo dokumentirati merila, ki jih uporabijo za določitev ustreznega obdobja likvidnosti za pozicijo ali niz pozicij. Prav tako morajo dokumentirati metodologijo za pretvorbo teh meril v opredeljeno obdobje likvidnosti in jo dosledno uporabljati za vse pozicije.

Likvidnost pozicije se lahko pokaže z vrsto meril, ki temeljijo na preteklih izkušnjah, strukturi trga ter kakovosti in kompleksnosti produkta. Institucije morajo opredeliti sklop meril, za katera menijo, da so bistvenega pomena za opredelitev obdobja likvidnosti njihovih portfeljev. Ta merila vključujejo:

• i. aktivnost trga, ki se izraža v številu in obsegu poslov trgovanja s finančnim instrumentom ali imenom ali v velikosti preteklih razponov med prodajnim in nakupnim tečajem;
• ii. struktura trga, kot sta število in porazdelitev vzdrževalcev trga in tržnih kotacij;
• iii. velikost pozicije (glede na povprečje trgovalnih obsegov/celotno velikost trga);
• iv. investicijska kakovost (na primer bonitetna ocena);
• v. geografska lokacija izdajatelja;
• vi. zapadlost.

Vsaj eno od meril, upoštevanih pri določitvi obdobja likvidnosti, mora biti neposredno povezano s koncentriranostjo pozicij (na primer na podlagi velikosti pozicije glede na velikost trga ali povprečje trgovalnih obsegov), glede na to da se pričakuje, da je obdobje likvidnosti daljše za pozicije, ki so koncentrirane, zaradi daljšega obdobja, potrebnega za unovčenje takih pozicij.

Pozicije morajo biti sistematično ocenjene glede na merila, ki so izbrana in dodeljena za ustrezna obdobja likvidnosti (najnižji prag treh mesecev). Kadar so za pozicijo ali niz pozicij na voljo omejeni podatki, morajo institucije konzervativno določiti ustrezno obdobje likvidnosti.

Pristop, ki se uporablja za povezovanje merila z daljšim ali krajšim obdobjem likvidnosti, je treba dokumentirati in podpreti s preteklimi dokazi, vključno z dokazi, ki temeljijo na izkušnjah unovčenja podobnih pozicij v izjemnih obdobjih, za zagotovitev, da se v analizi pomotoma ne uporabijo predpostavke, ki se zdijo teoretično smiselne, vendar v praksi ne držijo – na primer, morda v vseh primerih ne drži, da nižja bonitetna ocena pomeni daljše obdobje likvidnosti, če obstaja aktiven trg za nekatere vrste pozicij z nižjimi bonitetnimi ocenami. Kadar se na primer uporabljajo pretekli razponi med prodajnim in nakupnim tečajem, lahko institucije določijo prage, s katerimi opredelijo, za katero obdobje likvidnosti je pozicija dodeljena, izbiro teh pragov pa je treba utemeljiti.