4.2 Opredelitev, izračun in razporeditev kapitala

Pri ocenjevanju znesko v, vrst in razdelitve notranjega kapitala v skladu s členom 73 Direktive 2013/36/EU bi morale institucije zagotoviti, da prispevek IRRBB k skupni oceni notranjega kapitala temelji na rezultatih notranjega sistema merjenja v instituciji, pri čemer se upoštevajo ključne predpostavke in omejitve tveganja. Splošna raven kapitala bi morala biti sorazmerna z dejansko izmerjeno ravnjo tveganja institucije (vključno za IRRBB) in njeno nagnjenostjo k tveganju, dokumentirati pa bi jo bilo treba v poročilu o procesu o cenjevanja ustreznega notranjega kapitala (poročilo ICAAP).

Institucije bi morale dokazati, da je njihov notranji kapital sorazmeren z ravnjo IRRBB, ob upoštevanju vpliva, ki ga imajo morebitne spremembe ekonomske vrednosti in prihodnjih prihodkov institucije, ki so posledica sprememb obrestne mere, na notranji kapital. Od institucij se ne pričakuje, da svoj notranji kapital upoštevajo dvakrat, in sicer za ekonomsko vrednost in mere prihodkov.

Institucije bi morale pri svoji analizi ICAAP v zvezi z zneskom notranjega kapitala, potrebnega za IRRBB, upoštevati:

• (a) notranji kapital za tveganja za ekonomsko vrednost, ki lahko izhajajo iz neželenega gibanja obrestnih mer, ter
• (b) potrebe po notranjem kapitalu, ki izhajajo iz vpliva sprememb obrestne mere na prihodnjo zm ožnost zagotavljanja prihodkov, in njihove posledice na ravni notranjega kapitalskega blažilnika.

Institucije se ne bi smele zanašati le na nadzorniške ocene ustreznosti kapitala za IRRBB ali na rezultat nadzorniškega testa odstopanja (glej poglavje 4.5), ampak bi morale razviti in uporabljati lastne metodologije za razporeditev kapitala na podlagi svoje nagnjenosti k tveganju, ravni tveganja in politik za upravljanje tveganja. Pri določanju ustrezne ravni kapitala bi morale institucije upoštevali znesek in količino potrebnega kapitala.

Pri ocenjevanju ustreznosti kapitala za IRRBB bi bilo treba upoštevati:

• (a) obseg in trajanje notranjih omejitev izpostavljenosti IRRBB ter ali so te omejitve na točki izračuna kapitala dosežene ali ne;
• (b) pričakovane stroške zavar ovanja odprtih pozicij, katerih namen je izkoristiti notranja pričakovanja glede prihodnje ravni obrestnih mer;
• (c) občutljivost notranjih merjenj IRRBB za ključne ali nepopolne predpostavke modeliranja;
• (d) vpliv scenarijev šoka in stresnega scenarija, katerih ce na se določi z različnimi indeksi obrestnih mer (osnovno tveganje);
• (e) vpliv ekonomske vrednosti in prihodkov (vključno z učinki na pošteno vrednost s portfeljem drugih vseobsegajočih donosov (FVOCI)) neusklajenih pozicij v različnih valutah;
• (f) vpliv vgrajenih izgub in vgrajenih dobičkov;
• (g) razporeditev kapitala glede na tveganja med pravnimi organi, vključenimi v bonitetni obseg konsolidacije skupine, poleg ustreznosti celotnega kapitala na konsolidirani osnovi;
• (h) vzroke osnovnega tveganja ter
• (i) okoliščine, v katerih se tveganje lahko uresniči.

Rezultate ustreznosti kapitala za IRRBB bi bilo treba upoštevati v postopku ICAAP institucije in pri ocenah kapitala iz poslovnih dejavnosti.

Pri določanju količine notranjega kapitala, ki se zadrži za IRRBB, bi morale instituc ije uporabljati sisteme merjenja in različne scenarije šoka in stresa na področju obrestnih mer, ki so prilagojeni profilu tveganja institucije, da se količinsko določi morebitni obseg učinkov IRRBB v neugodnih pogojih.

Institucije, ki upravljajo modele ekonomskega kapitala, bi morale zagotoviti, da se razporeditev notranjega kapitala za IRRBB pravilno upošteva pri razporeditvi celotnega ekonomskega kapitala, da se predpostavke glede razpršitve dokumentirajo ter da se preverita njihova zanesljivost in stabilnost z uporabo zgodovinskih podatkov, primernih za posamezno institucijo in trge, na katerih deluje. Stroški ekonomskega kapitala se lahko vrnejo poslovnim enotam in produktom za zagotovitev, da osebe, ki upravljajo osnovne poslovne dejavnosti ali produkte, pravilno razumejo vse stroške teh poslovnih dejavnosti ali produktov.

Pri odločanju, ali naj se razporeditev notranjega kapitala izvede ob upoštevanju IRRBB glede prihodkov ali ne, bi morale institucije upoštevati:

• (a) relativno pomembnost neto prihodka od obresti glede na skupne neto prihodke in s tem vpliv znatnih razlik v neto prihodku od obresti v različnih letih;
• (b) dejanske ravni neto prihodka od obresti, ki jih je mogoče doseči v različnih scenarijih (tj. obseg, v katerem so kritja dovolj obsežna, da lah ko absorbirajo nestanovitnost, ki izhaja iz pozicij iz naslova obrestne mere in sprememb stroškov obveznosti);
• (c) možnosti dejanskih izgub, do katerih lahko pride v stresnih pogojih ali zaradi izrednih sprememb v tržnem okolju, npr. ko je včasih treba zapreti pozicije, ki so predvidene kot dolgoročna naložba, da se stabilizirajo prihodki;
• (d) relativno pomembnost instrumentov, občutljivih na obrestno mero (vključno z obrestnimi izvedenimi finančnimi instrumenti), v netrgovalni knjigi, z morebitnimi učinki, ki so r azvidni iz bilance uspeha ali neposredno v lastniškem kapitalu (npr. prek drugih vseobsegajočih donosov); ter
• (e) nihanje neto prihodka od obresti, moč in stabilnost toka prihodkov ter raven prihodka, potrebnega za oblikovanje in ohranitev normalnih poslovnih dejavnosti. Institucije z visoko ravnjo IRRBB, ki utegne v verjetnem obsegu tržnih scenarijev privesti do izgub, bi morale pri omejevanju normalne distribucije dividend ali zmanjšanju poslovnih dejavnosti zagotoviti, da imajo dovolj kapitala za kljubovanje neželenemu vplivu teh scenarijev.

Institucije bi morale razmisliti o prilagoditvah notranjega kapitalskega blažilnika, kadar rezultati njihovega testiranja izjemnih situacij kažejo, da bi se lahko v stresnih scenarijih prihodki (in s tem zmožnost ustvarjanja kapitala) zmanjšali.