9.2 Pogostost vrednotenj

Za bonitetne namene bi morale kreditne institucije vrednotenja vseh zavarovanih izpostavljenosti posodabljati v skladu s členom 208(3) in členom 210(c) Uredbe (EU) št. 575/2013.

Skupino zavarovanj s premoženjem, ki so predmet rednih posamičnih vrednotenj in ponovnih vrednotenj, bi bilo treba posodobiti ob razvrstitvi izpostavljenosti kot nedonosne ter vsaj enkrat letno med njeno razvrstitvijo kot nedonosno. Kreditne institucije bi morale zagotoviti, da se za zavarovanja s premoženjem, za katera se uporabijo indeksacija ali druge podobne metode, indeksacija posodobi vsaj enkrat na leto.

Za nepremičnine s posodobljenim posamičnim vrednotenjem, ki se je opravilo v zadnjih 12 mesecih (v skladu z vsemi veljavnimi načeli in zahtevami iz tega poglavja), se vrednost nepremičnine lahko indeksira do obdobja pregleda oslabitev.

Kreditne institucije bi morale pogosteje spremljati vrednotenja pri pomembnih negativnih spremembah na trgu in/ali če obstajajo znaki večjega znižanja vrednosti posameznega zavarovanja s premoženjem.

V svojih politikah in postopkih za vrednotenje zavarovanj s premoženjem bi zato morale kreditne institucije opredeliti merila za določitev, ali se je vrednost zavarovanja s premoženjem močno znižala. Če je mogoče, bi ta morala vključevati kvantitativne pragove za vsako vrsto zavarovanja s premoženjem, ki temeljijo na ugotovljenih empiričnih podatkih in zadevnih kvalitativnih izkušnjah kreditne institucije, ob upoštevanju zadevnih dejavnikov, kot je gibanje tržne cene ali mnenje neodvisnih cenilcev.

Kreditne institucije bi morale imeti vzpostavljene ustrezne postopke in sisteme za opozarjanje na zastarela vrednotenja in sprožitev zahtev za poročila o vrednotenju.