9.4 Dodatni premisleki o ocenjevanju denar nega toka iz unovčenja zavarovanja s premoženjem

Kreditne institucije bi morale pri oceni denarnega toka iz unovčenja zavarovanja s premoženjem uporabljati ustrezne in verodostojne predpostavke. Pozornost bi morale nameniti zahtevam glede vrednotenja denarnega toka v skladu z MSRP 13 o merjenju poštene vrednosti. Finančne institucije bi morale izpolnjevati predvsem naslednje zahteve:

• a) določiti morajo predvideni čas prodaje, ob upoštevanju trenutnih in pričakovanih tržnih pogojev ter temeljnega nacionalnega pravnega okvira o prodaji zastavljenega premoženja;
• b) zagotoviti morajo, da cena premoženja, ki se uporabi za določitev ocenjene tržne vrednosti zavarovanja s premoženjem ob unovčenju, ne temelji na makroekonomskih napovedih/predpostavkah, ki so bolj optimistične kot napovedi zadevnih organov in organizacij, kot sta Mednarodni denarni sklad in evropski sistem centralnih bank/Evropski odbor za sistemska tveganja, ter zato ne predpostavlja izboljšanja trenutnih tržnih pogojev;
• c) zagotoviti morajo, da se ne predpostavi povečanje prihodkov iz zavarovanja s premoženjem s trenutnih ravni, razen če obstaja pogodbeni dogovor o takem povečanju. Poleg tega bi bilo treba pri izračunu denarnega toka prilagoditi trenutne prihodke iz premoženja za upoštevanje pričakovanih gospodarskih razmer. Kreditne institucije bi morale proučiti, ali je primerno predpostaviti pavšalne prihodke v okolju krčenja gospodarstva, v katerem se povečuje število praznih nepremičnin in/ali zmanjšuje povpraševaje po prevozu, s čimer se ustvarja pritisk na znižanje prihodkov;
• d) strategija držanja v posesti za zavarovanje s premoženjem ni sprejemljiva. Strategija držanja v posesti je opredeljena kot posedovanje premoženja po vrednosti nad tržno vrednostjo ob predpostavki, da se bo premoženje prodalo, ko bo trg okreval.

Pri uporabi vrednosti zavarovanja s premoženjem za oceno izterljivega zneska izpostavljenosti bi bilo treba dokumentirati vsaj naslednje:

• a) kako je bila določena vrednost, vključno z uporabo cenitev, predpostavkami v zvezi z vrednotenjem in izračuni;
• b) utemeljitev prilagoditev ocenjenih vrednosti, če obstajajo;
• c) po potrebi določitev stroškov prodaje;
• d) predpostavljeni časovni okvir za izterjavo;
• e) strokovno znanje in neodvisnost cenilca.

Če se za oceno izterljivega zneska izpostavljenosti uporabi opazovana tržna cena, bi bilo treba dokumentirati tudi njen znesek, vir in datum.

Kreditne institucije bi morale biti sposobne utemeljiti predpostavke, uporabljene pri oceni izterljivega zneska, ter na zahtevo pristojnemu organu zagotoviti podrobnosti o tržni vrednosti premoženja, znižanju tržne cene, pravnih stroških in stroških prodaje in o potrebnem času za unovčenje. Morale bi biti sposobne v celoti utemeljiti svoje predpostavke, kvalitativno in kvantitativno, ter pojasniti dejavnike svojih pričakovanj ob upoštevanju preteklih in tekočih izkušenj.