9.7 Vrednotenje zaseženega premoženja

Kreditne institucije bi morale resno razmisliti o razvrstitvi zaseženega premoženja med nekratkoročna sredstva za prodajo v skladu s MSRP 5. Ta računovodska obravnava pomeni, da mora biti premoženje na voljo za takojšnjo prodajo v trenutnem stanju (MSRP 5.7), da bi moral upravljalni organ odobriti individualni načrt prodaje premoženja v kratkem časovnem okviru (običajno v enem letu) in da bi bilo treba voditi politiko aktivne prodaje (MSRP 5.8), za pomoč pri izterjavah.

Prejeto zaseženo premoženje bi bilo treba vrednotiti po nižji od naslednjih dveh vrednosti:

• a) knjigovodski vrednosti finančnega premoženja, pri čemer se zaseženo premoženje ali premoženje, prejeto v plačilo dolga, obravnava kot zavarovanje s premoženjem;
• b) pošteni vrednosti zaseženega premoženja, zmanjšani za stroške prodaje.

Kadar poštena vrednost ni pridobljena ob upoštevanju delujočega trga, ampak temelji na tehniki vrednotenja (na ravni 2 ali 3), so potrebne nekatere prilagoditve, predvsem zaradi dveh dejavnikov:

• a) stanja ali lokacije premoženja. Tveganje in negotovost glede premoženja bi bilo treba vključiti v oceno poštene vrednosti;
• b) obsega ali ravni dejavnosti na trgih v zvezi s tem premoženjem. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati predhodne izkušnje kreditne institucije v zvezi s subjektom pri unovčenju ter razlikami med zneski, dobljenimi s tehniko vrednotenja, in končnimi prejetimi zneski iz unovčenj. Predpostavke, sprejete za merjenje te prilagoditve, je morda treba dokumentirati, na zahtevo pa bi morale biti na voljo nadzorniku. Lahko se upoštevajo znižanja zaradi neunovčljivosti.

Kreditne institucije, ki zasežejo premoženje, ki je še v gradnji, in se odločijo, da ga pred prodajo zgradijo do konca, bi morale dokazati prednosti take strategije, stroški pa ne bi smeli presegati poštene vrednosti, zmanjšane za stroške dokončanja, premoženje pa bi morale prodati ob upoštevanju ustreznega znižanja cene zaradi neunovčljivosti, kot je opisano zgoraj.

Kadar zaseženo premoženje preseže povprečno obdobje posedovanja podobnega premoženja, za katero se uporabljajo politike aktivne prodaje, bi morale kreditne institucije znova preučiti znižanje zaradi neunovčljivosti iz zgoraj opisanega postopka vrednotenja in ga ustrezno povečati. V takih okoliščinah bi se morala kreditna institucija vzdržati pripoznanja ponovnih vknjižb/razveljavitev obstoječe akumulirane oslabitve premoženja, saj njegova dolgotrajna prisotnost v bilanci stanja dokazuje, da premoženja po zvišani vrednosti ne more prodati.

Pogostost vrednotenja zaseženega premoženja in zadevni postopki bi morali biti usklajeni z obravnavo nepremičnin v skladu s poglavjema 9.1.2 in 9.2.