4. Merila glede enostavnosti

Za namene člena 20(1) Uredbe (EU) 2017/2402 in podkrepitev zaupanja tretjih oseb, vključno s tretjimi osebami, ki preverjajo skladnost z merili glede enostavnosti, preglednosti in standardiziranosti (STS) v skladu s členom 28 navedene uredbe, in pristojnimi organi, bi bilo treba za izpolnitev zahtev iz navedenega člena zagotoviti vse spodaj našteto:

• (a) potrditev prave prodaje ali potrditev, da v skladu z veljavnim nacionalnim okvirom odstop ali prenos ločuje osnovne izpostavljenosti od prodajalca, njegovih upnikov in likvidacijskih upraviteljev, tudi pri insolventnosti prodajalca, ter ima enake pravne učinke, kot se dosežejo s pravo prodajo;
• (b) potrditev izvršljivosti prave prodaje, odstopa ali prenosa, ki ima enake pravne učinke, iz točke (a) proti prodajalcu ali kateri koli tretji osebi v skladu z veljavnim nacionalnim pravnim okvirom;
• (c) oceno tveganj vračila sredstev in tveganj prerazvrstitve.

Potrditev vidikov iz odstavka 10 bi morala temeljiti na predložitvi pravnega mnenja, ki ga zagotovi usposobljen zunanji pravni svetovalec, razen pri ponovnih izdajah v samostojnih strukturah listinjenja ali centralnih skladih, ki za prenos uporabljajo isti pravni mehanizem, vključno s primeri, v katerih je pravni okvir isti.

Pravno mnenje iz odstavka 11 bi moralo biti dostopno in dano na razpolago kateri koli zadevni tretji osebi, ki preverja skladnost z merili glede STS v skladu s členom 28 Uredbe (EU) 2017/2402, in kateremu koli zadevnemu pristojnemu organu i z člena 29 navedene uredbe.

Resno poslabšanje kreditne kakovosti prodajalca

Za namene člena 20(5) Uredbe (EU) 2017/2402 bi bilo treba v dokumentaciji o poslu v zvezi z dogodkom, ki sproži „resno poslabšanje kreditne kakovosti prodajalca“, opredeliti prage kreditne kakovosti, ki jih je mogoče nepristransko opazovati in so povezani s finančn o trdnostjo prodajalca.

Insolventnost prodajalca

Za namene člena 20(5) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moral dogodek, ki sproži „insolventnost prodajalca“, nanašati vsaj na dogodke pravne insolventnosti, kot so opredeljeni v nacionalnih pravnih okvirih. 4.2 Merila primernosti za osnovne izpostavljenosti, aktivno upravljanje portfeljev (člen 20(7)

Aktivno upravljanje portfeljev

Za namene člena 20(7) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moralo aktivno upravljanje portfeljev razumeti kot upravljanje portfeljev, za katere se uporablja katera koli od naslednjih zahtev:

• (a) upravljanje portfeljev povezuje uspešnost listinjenja z uspešnostjo osnovnih izpostavljenosti in uspešnostjo upravljanja por tfeljev v listinjenju, s čimer se investitorju prepreči modeliranje kreditnega tveganja osnovnih izpostavljenosti brez upoštevanja strategije upravljanja portfeljev upravitelja portfeljev;
• (b) upravljanje portfeljev se izvaja v špekulativne namene s ciljem dos eči večjo uspešnost, večji donos, celotni finančn i donos ali drugo čisto finančno ali ekonomsko korist.

Tehnike upravljanja portfeljev, ki se ne bi smele šteti za aktivno upravljanje portfeljev, vključujejo:

• (a) zamenjavo ali ponovni odkup osnovnih izpostavljenosti zaradi kršitve zagotovil ali jamstev;
• (b) zamenjavo ali ponovni odkup osnovnih izpostavljenosti, ki so predmet regulativnega spora ali preiskave za rešitev spora ali končane preiskave;
• (c) obnovitev osnovnih izpostavljenosti z novimi osnovnimi izpostavljenostmi kot nadomestili za odplačane ali neplačane izpostavljenosti v obdobju obnovitve;
• (d) pridobitev novih osnovnih izpostavljenosti v uvajalnem obdobju za uskladitev vrednosti osnovnih izpostavljenosti z vrednostjo obveznosti listinjenja;
• (e) ponovni odkup osnovnih izpostavljenosti v okviru uveljavljanja vgrajenih nakupnih opcij v skladu s členom 244(3)(g) Uredbe (EU) 2017/2401;
• (f) ponovni odkup neplačanih izpostavljenosti za olajšanje postopka izterjave in likvidacije v zvezi z navedenimi izpostavljenostmi;
• (g) ponovni odkup osnovnih izpostavljenosti na podlagi obveznosti povratnega odkupa v skladu s členom 20(13) Uredbe (EU) 2017/2402.

Jasna merila primernosti

Za namene člena 20(7) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moralo razumeti, da so merila „jasna“, če lahko skladnost z n jimi opredeli sodišče kot pravno vprašanje ali dejstvo ali oboje. Merila primernosti, ki jih morajo izpolnjevati izpostavljenosti, ki se prenesejo na SSPE po zaključku posla

Za namene člena 20(7) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moralo „izpolnjevanje meril primernosti, ki se uporabljajo za začetne osnovne izpostavljenosti“, razumeti, da pomeni merila primernosti, ki so v skladu z enim od naslednjega:

• (a) pri običajnih listinjenjih niso manj stroga kot merila primernosti, ki se uporabijo za začetne osnovne izpostavljenosti ob zaključku posla;
• (b) pri listinjenjih, v katerih se izda več serij vrednostnih papirjev, vključno s centralnimi skladi, niso manj stroga kot merila primernosti, ki se uporabijo za začetne osnovne izpostavljenosti ob zadnji izdaji, zato se merila pr imernosti lahko od zaključka do zaključka razlikujejo na podlagi dogovora strank listinjenja in v skladu z dokumentacijo
• o poslu.

Merila primernosti, ki se uporabljajo za osnovne izpostavljenosti v skladu z odstavkom 18, bi morala biti navedena v dokumentaciji o poslu in bi morala upoštevati merila primernosti, ki se uporabljajo na ravni izpostavljenosti.

4.3 Homogenost, obveznosti osnovnih izpostavljenosti, redni tokovi plačil, neprenosljivi vrednostni papirji (člen 20(8))

Pogodbeno zavezujoče in izvršljive obveznosti

Za namene člena 20(8) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moralo razumeti, da se „obveznosti, ki so pogodbeno zavezujoče in izvršljive, s pravico do popolnega regresa do dolžnikov in po potrebi izdajateljev jamstev“ nanašajo na vse obveznosti iz pogodbene opredelitve osnovnih izpostavljenosti, ki so pomembne za investitorje, ker vplivajo na obveznosti do lžnika in, če je ustrezno, izdajatelja jamstva za izvedbo plačil ali zagotovitev varovanja.

Izpostavljenosti z rednimi tokovi plačil

Za namene člena 20(8) Uredbe (EU) 2017/2402 bi morale izpostavljenosti z opredeljenimi rednimi tokov plačil vključevati:

• (a) iz postavljenosti, plačljive v enem obroku v primeru obnavljajočih se listinjenj , v skladu s členom 20(12) Uredbe (EU) 2017/2402;
• (b) izpostavljenosti, povezane s poslovanjem s kreditnimi karticami;
• (c) izpostavljenosti, pri katerih obroke sestavljajo obresti, glavni ca pa se odplača ob zapadlosti, vključno s hipotekami, za katere se plačujejo samo obresti , glavnica pa se poravna kot pavšal na dogovorjen dan;
• (d) izpostavljenosti, pri katerih obroke sestavljajo obresti in odplačilo dela glavnice ter ki izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev:
• (i) preostala glavnica se odplača ob zapadlosti;
• (ii) odplačilo glavnice je odvisno od prodaje premoženja, s katerim je zavarovana izpostavljenost, v skladu s členom 20(13) Uredbe (EU) 2017/2402 in odstavki 48 do 50;
• (e) izpostavljenosti z začasnim moratorijem na odplačevanje dolga v skladu s pogodbenim dogovorom me d dolžnikom in posojilodajalcem.

4.4 Standardi za odobritev izpostavljenosti, originatorjevo strokovno st (člen 20(10))

Podobne izpostavljenosti

Za namene člena 20(10) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moralo za izpostavljenosti šteti, da so podobne, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

• (a) izpostavljenosti spadajo v eno od naslednjih kategorij premoženja iz delegirane uredbe, ki podrobneje opredeljuje, katere osnovne izpostavljenosti se štejejo za homogene v skladu s členoma 20(8) in 24(15) Uredbe (EU) 2017/24 02:
• (i) stanovanjski krediti, zavarovani z eno ali več hipotek na stanovanjski nepremičnini, ali stanovanjski krediti, za katera v celoti jamči eden od primerih dajalcev zavarovanja iz člena 201(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki izpolnjuje pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2 ali višjo stopnjo v skladu s poglavjem 2 naslova II Dela III navedene uredbe;
• (ii) krediti za podjetja, zavarovani z eno ali več hipotek na poslovni nepremičnini ali drugih poslovnih prostorih;
• (iii) krediti za posameznike za osebno, družinsko al i gospodinjsko potrošnjo;
• (iv) krediti za nakup avtomobilov in zakup avtomobilov;
• (v) terjatve iz naslova poslovanja s kreditnimi karticami;
• (vi) denarne terjatve iz trgovanja;
• (b) izpostavljenosti spadajo v eno od naslednjih premoženjskih kategorij kreditov za mikro, mala, srednje velika podjetja ter druge vrste podjetij in gospodarskih družb, vključno s krediti in zakupi, v skladu s členom 2(d) delegirane uredbe, ki podrobneje opredeljuje, katere osnovne izpostavljenosti se štejejo za homogene v skladu s členoma 20(8) in 2 4(15) Uredbe (EU) 2017/2402, kot osnovne izpostavljenosti določene vrste dolžnika;
• (c) če osnovne izpostavljenosti ne spadajo v nobeno premoženjsko kategorijo iz točk (a) in (b) tega odstavka ter kot je navedeno v delegirani uredbi, ki podrobneje opredeljuje, katere osnovne izpostavljenosti se štejejo za homogene v skladu s členoma 20(8) in 24(15) Uredbe (EU) 2017/2402, imajo podobne značilnosti glede na vrsto dolžnika, razvrstitev pravic iz zavarovanja, vrsto nepremičnine in/ali jurisdikcijo.

Standardi za odobritev izpostavljenosti, ki so najmanj enako strogi

Za namene člena 20(10) Uredbe (EU) 2017/2402 bi bilo treba standarde za odobritve, ki se uporabijo za listinjene izpostavljenosti, primerjati s standardi za odobritev, ki se uporabijo za podobne izpostavljenosti ob nastanku listinjenih izpostavljenosti.

Za zagotovitev skladnosti s to zahtevo ne bi bilo treba zahtevati, da ima originator ali prvotni kreditodajalec v bilanci stanja podobne izpostavljenosti v času izbire listinjenih izpostavljenosti ali to čno ob njihovem listinjenju ter da so podobne izpostavljenosti dejansko nastale ob odobritvi listinjenih izpostavljenosti.

Razkritje pomembnih sprememb predhodnih standardov za odobritev izpostavljenosti

Za namene člena 20(10) Uredbe (EU) 2017/2402 bi bilo treba razumeti, da so pomembne spremembe predhodnih standardov za odobritev, ki jih je treba v celoti razkriti, pomembne spremembe predhodnih standardov za odobritev, ki se uporabljajo za izpostavljenosti, ki se prenesejo na SSPE ali so odstopljeni SSPE po zaključku listinjenja v okviru upravljanja portfeljev v skladu z odstavkoma 15 in 16.

Spremembe takih standardov za odobritev izpostavljenosti bi bilo treba šteti za pomembne, če se nanašajo na eno od naslednjih vrst sprememb standardov za odobritev izpostavljenosti :

• (a) spremembe, ki vplivajo na zahtevo glede podobnosti standardov za odobritev izpostavljenosti, ki je podrobneje opredeljena v delegirani uredbi, ki podrobneje opredeljuje, katere osnovne izpostavljenosti se štejejo za homogene v skladu s členoma 20(8) in 24(15) Uredbe (EU) 2017/2402;
• (b) spremembe, ki bistveno vplivajo na celotno kreditno tveganje ali pričakovano povprečno uspešnost portfelja osnovnih izpostavljenosti, pri čemer pa se pristopi k oceni kreditnega tveganja, povezanega z osnovnimi izpostavljenostmi, bistveno ne spremenijo.

Razkritje vseh sprememb standardov za odobritev izpostavljenosti bi moralo vključevati pojasnilo namena takih sprememb.

V zvezi z denarnimi terjatvami iz trgovanja, ki niso v obliki kredita, bi bilo treba sklicevanje na standarde za odobritev izpostavljenosti iz člena 20(10) razumeti kot sklicevanje na bonitetne standarde, ki jih prodajalec uporabi za kratkoročne kredite, ki navadno predstavljajo listinjene izpostavljenosti, ter ki jih predlaga kupcem v zvezi s prodajo svojih izdelkov in storitev. Stanovanjski krediti

Za namene člena 20(10) Uredbe (EU) 2017/2402 skupina osnovnih izpostavljenosti ne bi smela zajemati stanovanjskih kreditov, ki so bili trženi in sklenjeni ob predpostavki, da so bili prosilec za kredit ali posredniki se znanjeni s tem, da kreditodajalec morda ni preveril predloženih informacij.

V to zahtevo niso zajeti stanovanjski krediti, ki so bili sklenjeni, ne pa tudi trženi, ob postavki, da so bili prosilec za kredit ali posredniki seznanjeni s tem, da kreditodajalec morda ni preveril predloženih informacij, ali da so bili seznanjeni po sklenitvi kredita.

Za namene člena 20(10) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se morale predložene „informacije“ šteti za edine relevantne informacije. Relevantnost informacij bi morala temeljiti na oceni, ali so informacije relevantno merilo za odobritev izpostavljenosti, kot so informacije, ki se štejejo kot relevantne za oceno kreditne sposobnosti kreditojemalca, oceno dostopa do zavarovanja s premoženjem in zmanjšanje tveganja goljufij.

Pri s plošnih hipotekah na stanovanjske nepremičnine, ki ne ustvarjajo prihodkov, bi bilo po navadi treba šteti za relevantne informacije prihodek, pri hipotekah na stanovanjske nepremičnine, ki ustvarjajo prihodke, pa bi bilo po navadi treba šteti za relevantne informacije prihodek iz najemnine. Informacije, ki niso koristne kot merilo za odobritev izpostavljenosti, kot na primer številke mobilnih telefonov, se ne bi smele šteti za relevantne informacije.

Enakovredne zahteve v tretjih državah

Za namene člena 20(10) Uredbe (EU) 2017/2402 bi bilo treba kreditno sposobnost kreditojemalcev v tretjih državah , kjer je to primerno, oceniti na podlagi naslednjih načel iz direktiv 2008/48/ES in 2014/17/ES:

• (a) pred sklenitvijo kreditne pogodbe na podlagi zadostnih informacij; kreditodajalec oceni kreditojemalčevo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od kreditojemalca in po potrebi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov;
• (b) če se po sklenitvi kreditne pogodbe stranki dogovorita o spremembi skupnega zneska kredita, bi moral kreditodajalec posodobiti finančne informacije v zvezi s kreditojemalcem, ki so mu na voljo, in pred kakršnim koli večjim zvišanjem skupnega zneska kredita oceniti kreditojemalčevo kreditno sposobnost;
• (c) kreditodajalec bi moral pred sklenitvijo kreditne pogodbe opraviti temeljito oceno kreditojemalčeve kreditne sposobnosti, ob ustreznem upoštevanju dejavnikov, pomembnih za preverjanje pričakovanj , da bo kreditojemalec izpolnil obveznosti iz kreditne pogodbe;
• (d) postopki in informacije, na katerih temelji ocena, bi se morali dokumentirati in vzdrževati ;
• (e) ocena kreditne sposobnosti ne bi smela temeljiti v prvi vrsti na tem, da vrednost stanovanjske nepremičnine presega znesek kredita, ali na predpostavki, da bo v rednost stanovanjske nepremičnine narasla, razen če je namen kreditne pogodbe izgradnja ali obnova stanovanjske nepremičnine;
• (f) kreditodajalcu se ne bi smelo omogočiti, da prekliče ali spremeni že sklenjeno kreditno pogodbo v škodo kreditojemalca, ker je bil a ocena kreditne sposobnosti napačno izvedena;
• (g) kreditodajalec bi moral dati kredit na voljo kreditojemalcu le, če ocena kreditne sposobnosti pokaže, da bodo obveznosti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, verjetno izpolnjene tako, kot zahteva navedena pogodba;
• (h) kreditojemalčevo kreditno sposobnost bi bilo treba na podlagi posodobljenih informacij ponovno oceniti pred vsakim večjim povišanjem skupnega zneska kredita po sklenitvi kreditne pogodbe, razen če je bil tak dodatni kredit predviden in vključen v prvotno oceno kreditne sposobnosti.

Merila za določitev strokovnega znanja originatorja ali prvotnega kreditodajalca

Za namene določitve, ali originator ali prvotni kreditodajalec razpolaga s strokovnim znanjem na področju odobritve izpostavljenosti, ki so po svoji naravi podobne listinjenim, v skladu s členom 20(10) Uredbe (EU) 2017/2402, bi bilo treba uporabiti obe naslednji merili:

• (a) člani upravljalnega organa originatorja ali prvotnega kreditodajalca ter člani vodstvenega osebja, ki niso člani upravljalnega organa, odgovorni za upravljanje in odobritev izpostavljenosti, ki so po svoji naravi podobne listinjenim, bi morali imeti ustrezno znanje in spretnosti v zvezi z odobritvijo izpostavljenosti, ki so po svoji naravi podobne listinjenim;
• (b) upoštevati bi bilo treba katero koli od naslednjih načel o kakovosti strokovnega znanja:
• (i) zahtevane sposobnosti članov upravlja lnega organa in vodstvenega osebja bi morale ustrezati njihovi vlogi in nalogam;
• (ii) člani upravlja lnega organa in vodstvenega osebja bi morali imeti zadostne izkušnje, pridobljene na predhodnih delovnih mestih ter v predhodnem izobraževanju in usposabljanju;
• (iii) člani upravlja lnega organa in vodstvenega osebja bi morali biti ustrezno vključeni v strukturo upravljanja funkcije za odobritev izpostavljenosti;
• (iv) pri subjektu, za katerega se uporabljajo bonitetni predpisi, bi se morale regulativne odobritve ali dovoljenja, ki jih ima subjekt, šteti za relevantna za odobritev izpostavljenosti, ki so po svoji naravi podobne listinjenim.

Za originatorja ali prvotnega kreditodajalca bi bilo treba šteti, da ima zahtevano strokovnost, če se uporablja katera koli od naslednjih zahtev:

• (a) poslovanje subjekta ali konsolidirane skupine, ki ji pripada subjekt za računovodske ali bonitetne namene, je vsaj pet let vključevalo odobrite v izpostavljenosti, podobnih listinjenim;
• (b) če zahteva iz točke (a) ni izpolnjena, bi bilo treba za originatorja ali prvotnega kreditodajalca šteti, da ima zahtevano strokovnost , če izpolnjuje oba naslednja pogoja:
• (i) najmanj dva člana upravljalnega organa imata na osebni ravni vsaj petletne ustrezne delovne izkušnje z odobritvijo izpostavljenosti, podobnih listinjenim izpostavljenostim;
• (ii) člani vodstvenega osebja, razen članov upravljalnega organa, ki so v subjektu odgovorni za upravljanje odobritev izpostavljenosti, podobnih listinjenim izpostavljenostim, imajo na osebni ravni vsaj petletne ustrezne delovne izkušnje z odobritvijo izpostavljenosti, ki so po svoji naravi podobne listinjenim.

Za namene dokaza števila let delovnih izkušenj bi bilo treba ustrezno strokovnost dovolj podrobno razkriti in v skladu z veljavnimi zahtevami glede zaupnosti investitorjem dovoliti, da izpolnijo svoje obveznosti iz člena 5(3)(c) Uredbe (EU) 2017/2402.

4.5 Brez neplačanih izpostavljenosti ali izpostavljenosti do dolžnikov oziroma izdajateljev jamstev s slabo kreditno kakovostjo (člen 20(11))

Neplačane izpostavljenosti

Za namene prvega pododstavka člena 20(11) Uredbe (EU) 2017/2402 bi bilo treba neplačane izpostavljenosti razlagati v smislu člena 178(1) Uredbe (EU) 575/2013, kot so podrobneje opredeljene z delegirano uredbo o pragu pomembnosti za kreditne obveznosti v zamudi, oblikovanem v skladu s členom 178 navedene uredbe, in s smernicami organa EBA o uporabi opredelitve neplačila, pripravljenimi v skladu s členo m 178(7) navedene uredbe.

Če originator ali prvotni kreditodajalec ni institucija in se zato zanj ne uporablja Uredba (EU) 575/2013, bi moral originator ali prvotni kreditodajalec upoštevati smernice iz predhodnega odstavka, če se taka uporaba ne šteje za preveliko obremenitev. V tem primeru bi moral originator ali prvotni kreditodajalec uporabiti vzpostavljene postopke in informacije v zvezi z nastankom izpostavljenosti, ki jih posredujejo dolžniki, informacije, pridobljene s strani originatorja med njegovim servisiranjem izpostavljenosti ali informacij o njegovem postopku upravljanja tveganja ali informacij, ki jih originatorju sporoči tretja oseba. Izpostavljenosti do dolžnika ali izdajatelja jamstva s slabo kreditno kakovostjo

Za namene člena 20(11) Ured be (EU) 2017/2402 bi bilo treba primere iz točk (a) do (c) navedenega odstavka razumeti kot opredelitve kreditne nesposobnosti. Za druge primere kreditne nesposobnosti, ki v točkah (a) do (c) niso zajeti, bi bilo treba šteti, da so izključeni iz te zahteve.

Prepoved izbire in prenosa na SSPE osnovnih izpostavljenosti „do dolžnika oziroma izdajatelja jamstva s slabo kreditno kakovostjo“ v skladu s členom 20(11) Uredbe (EU) 2017/2402 bi bilo treba razumeti kot zahtevo, da bi morala v času izbire obstajati pra vica do regresa za celotni znesek listinjene izpostavljenosti do vsaj ene stranke brez slabe kreditne kakovosti, ne glede na to, ali je navedena stranka dolžnik ali izdajatelj jamstva. Osnovne izpostavljenosti zato ne bi smele vključevati:

• (a) izpostavljenosti do dolžnika s slabo kreditno kakovostjo, če ni izdajatelja jamstva za celoten znesek listinjene izpostavljenosti;
• (b) izpostavljenosti do dolžnika s slabo kreditno kakovostjo, ki ima izdajatelja jamstva s slabo kreditno izpostavljenostjo.

Po najboljši vednosti originatorja ali prvotnega kreditodajalca

Za namene člena 20(11) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moralo za merilo „po najboljši vednosti“ šteti, da je izpolnjeno, samo na podlagi informacij, pridobljenih iz katere koli naslednje kombinacije virov in primerov :

• (a) informacij v zvezi z nastankom izpostavljenosti, ki jih posredujejo dolžniki;
• (b) informacij, ki jih zagotovi originator med servisiranjem izpostavljenosti ali med postopkom upravljanja tveganja;
• (c) na podlagi obvestil, ki jih originatorju pošlje tretja oseba;
• (d) na podlagi javno razpoložljivih informacij ali informacij o vpisih v enem ali več registrih kreditov oseb z negativno zgodovino preteklega plačevanja kreditov ob odobritvi osnovne izpostavljenosti, samo če so se te informacije upoštevale že v zvezi s točka mi (a), (b) in (c) ter v skladu z zadevnimi regulativnimi in nadzorniškimi zahtevami, vključno v zvezi z zanesljivimi merili za odobritev kreditov iz člena 9 Uredbe (EU) 2017/2402. Pri tem so izjema denarne terjatve iz trgovanja, ki niso v obliki kredita, za katere se izpolnjevanje meril za odobritev kreditov ne zahteva.

Izpostavljenosti do dolžnikov ali izdajateljev jamstev s slabo kreditno kakovostjo, za katere je bil opravljen postopek prestrukturiranja dolga

Za namene člena 20(11)(a) Uredbe (EU) 2017/24 02 bi bilo treba zahtevo za izključitev izpostavljenosti do dolžnikov ali izdajateljev jamstev s slabo kreditno kakovostjo, za katere je bil opravljen postopek prestrukturiranja dolga v zvezi z njihovimi nedonosnimi izpostavljenostmi, razumeti, da se nanaša na restrukturirane izpostavljenosti zadevnega dolžnika ali izdajatelja jamstva ter tiste njegove izpostavljenosti, ki niso bile vključene v restrukturiranje. Za namene tega člena se zaradi restrukturiranih izpostavljenosti, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (i) in (ii) navedenega člena, dolžnika ali izdajatelja jamstva ne bi smelo označiti kot dolžnika oziroma izdajatelja jamstva s slabo kreditno kakovostjo.

Register kreditov

Zahteva iz člena 20(11)(b) Uredbe (EU) 2017/2402 bi morala biti omejena na izpostavljenosti do dolžnikov ali izdajateljev jamstev, za katere se ob nastanku osnovne izpostavljenosti uporabljata obe naslednji zahtevi:

• (a) dolžnik ali izdajatelj jamstva je v registru kreditov izrecno izpostavljen kot subjekt z negativno zgodovino preteklega pla čevanja kreditov zaradi negativnega stanja ali negativnih informacij, shranjenih v registru kreditov;
• (b) dolžnik ali izdajatelj jamstva je v registru kreditov iz razlogov, relevantnih za namene ocene kreditnega tveganja.

Tveganje, da pogodbeno dogovorjena plačila ne bodo izvedena, je občutno višje kot za primerljive izpostavljenosti

Za namene člena 20(11)(c) Uredbe (EU) 2017/2402 se za izpostavljenosti ne bi smelo šteti, da njihova „bonitetna ocena ali kreditna ocena kaže, da je tveganje, da pogodbeno dogovorjena plačila ne bodo izvedena, občutno višje kot za primerljive izpostavljenosti v lasti originatorja, ki niso listinjene“, če se uporabljajo naslednji pogoji:

• (a) najbolj relevantni dejavniki, ki določajo pričakovano uspeš nost osnovnih izpostavljenosti, so podobni;
• (b) zaradi podobnosti iz točke (a) je bilo na podlagi informacij o na primer pretekli uspešnosti ali uporabljenih modelih razumno mogoče pričakovati, da se v času trajanja posla ali največ štiri leta, če posel traja več kot štiri leta, njihova uspešnost ne bo bistveno spremenila.

Za zahtevo iz predhodnega odstavka bi bilo treba šteti, da je bila izpolnjena, če se uporablja kateri koli od naslednjih pogojev:

• (a) osnovne izpostavljenosti ne vključujejo izpostavljenosti, ki so razvrščene kot negotove, slabe kakovosti, nedonosne ali razvrščene s podobnim učinkom v skladu z zadevnimi računovodskimi načeli;
• (b) osnovne izpostavljenosti ne vključujejo izpostavljenosti, ki se po kreditni kakovosti, določeni na podlagi bonitetnih ocen ali drugih pragov kreditne kakovosti, bistveno razlikujejo od primerljivih izpostavljenosti, ki jih originator odobri med svojim običajnim dajanjem kreditov v skladu s strategijo kreditnega tveganja.

4.6 Izvedeno najmanj eno plačilo (člen 20(12))

Področje uporabe merila

Za namene člena 20(12) Uredbe (EU) 2017/2402 se za dodatno povečanje izpostavljenosti do določenega kreditojemalca ne bi smelo šteti, da to sproži v zvezi s tako izpostavljenostjo novo zahtevo za „najmanj eno plačilo“.

Najmanj eno plačilo

Za namene člena 20(12) Uredbe (EU) 2017/2402 bi moralo biti plačilo iz zahteve, v skladu s katero bi moralo biti v času prenosa izvedeno „najmanj eno plačilo“, plačilo najemnine, glavnice ali obresti ali plačilo katere koli druge vrste.

4.7 Brez pretežne odvisnosti od prodaje sredstev (člen 20(13))

Pretežna odvisnost od prodaje sredstev

Za namene člena 20(13) Uredbe (EU) 2017/2402 bi se moralo za transakcije, za katere se uporabljajo vsi naslednji pogoji ob odobritvi listinjenja pri listinjenju z odplačilom a li v obdobju obnovitve pri obnavljajočih se listinjenjih, šteti, da niso pretežno odvisne od prodaje sredstev, s katerimi so zavarovane osnovne izpostavljenosti, zato bi bilo treba dovoliti:

• (a) da pogodbeno dogovorjen dolgovani znesek glavnice ob pogodbeni zapadlosti osnovnih izpostavljenosti, odvisnih od prodaje sredstev, s katerimi so zavarovane navedene osnovne izpostavljenosti, za poplačilo glavnice ustreza največ 50 % skupne začetne vrednosti izpostavljenosti vseh pozicij v listinjenju;
• (b) zapadlosti osnovni h izpostavljenosti iz točke (a) ne vključujejo bistvenih koncentracij in so zadovoljivo razporejene med trajanjem posla;
• (c) skupna vrednost izpostavljenosti vseh osnovnih izpostavljenosti iz točke (a) do enega dolžnika ne presega 2 % skupne vrednosti izpostavljenosti vseh osnovnih izpostavljenosti v listinjenju.

Če v listinjenju ni osnovnih izpostavljenosti, odvisnih od prodaje sredstev za poplačilo neporavnanega zneska glavnice ob pogodbeni zapadlosti, se zahteve iz odstavka 48 ne bi smele uporabljati.

Izjema iz drugega pododstavka člena 20(13) Uredbe (EU) 2017/2402

Pri izjemi iz drugega pododstavka člena 20(13) Uredbe (EU) 2017/2402 v zvezi s poravnavo obveznosti do imetnikov pozicij v listinjenju, katerih osnovne izpostavljenosti so zavarovane s sredstvi, katerih vrednost je zajamčena ali v celoti varovana z obveznostjo povratnega odkupa sredstev, s katerimi so zavarovane osnovne izpostavljenosti, ali samih osnovnih izpostavljenosti s strani druge tretje osebe ali oseb, bi morali prodajalec ali tretje osebe izpolnjevati oba naslednja pogoja:

• (a) niso insolventni;
• (b) ni razloga za domnevo, da subjekt ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti na podlagi jamstva ali obveznosti povratnega odkupa.