19. Notranje zahteve za pravno gotovost in vrednotenje zavarovanja s premoženjem, ki so jih …

Notranje zahteve za pravno gotovost in vrednotenje zavarovanja s premoženjem, ki so jih oblikovale institucije v skladu s členom 181(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morale biti za namene člena 55 RTS o metodologiji ocenjevanja pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (IRB) ter zaradi zagotovitve skladnosti s splošnimi načeli o pravni gotovosti in vrednotenju zavarovanja s premoženjem v odstavkih 17 in 18 v celoti skladne z naslednjimi zahtevami oddelka 3 poglavja 4 dela 3 naslova II navedene uredbe:

• (a) v primeru zavarovanja s finančnim premoženjem bi morale biti skladne s členom 207(3) in členom 207(4)(d) navedene uredbe.
• (b) V primeru zavarovanja z nepremičninami in izpostavljenosti iz naslova zakupa, ki se obravnavajo kot zavarovane s premoženjem in pri katerih je sredstvo, dano v zakup, nepremičnina, bi morale biti skladne s členom 208(2) in (3) navedene uredbe.

Institucije bi morale pri vrednotenju zavarovanja z nepremičninami in pregledovanju njegove vrednosti pod pogoji iz člena 208(3)(b) navedene uredbe zagotoviti naslednje:

• (i) Zavarovanje z nepremičninami oceni neodvisni cenilec po tržni vrednost i ali po vrednosti, ki je nižja od tržne. V državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti, lahko nepremičnino oceni neodvisni cenilec, in sicer po hipotekarni kreditni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od hipotekarne kreditne vrednosti. Institucije od neodvisnega cenilca zahtevajo, da pri ocenjevanju hipotekarne kreditne vrednosti ne upošteva špekulativnih elementov.
• (ii) Neodvisni cenilec dokumentira tržno vrednost ali hipotekarno kred itno vrednost na pregleden in jasen način.
• (iii) Vrednost zavarovanja s premoženjem je tržna vrednost ali hipotekarna kreditna vrednost, ustrezno zmanjšana, da se upoštevajo rezultati spremljanja in kakršne koli predhodne terjatve vzpostavljene na nepremičnini .
• (iv) Neodvisni cenilec bi moral imeti potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve ter biti neodvisen od postopka odločanja o kreditih. Če zaposleni v instituciji izpolnjuje vse navedene pogoje, se lahko obravnava kot neodvisni cenilec.
• (c) V primeru zavarovanja z denarnimi terjatvami bi morale te biti skladne s členom 209(2) navedene uredbe. Vrednost denarne terjatve bi morala ustrezati znesku denarne terjatve.
• (d) V primeru zavarovanja z drugim stvarnim premoženjem in izpostavljenosti iz naslov a zakupa, ki se obravnavajo kot zavarovane s premoženjem in pri katerih sredstvo, dano v zakup, ni nepremičnina, bi morali biti zavarovanje in izpostavljenosti skladni s členom 210(a) in (g) navedene uredbe. Institucije bi morale pri vrednotenju in prevred notenju zavarovanja s premoženjem v skladu s členom 210(g) navedene uredbe zavarovanje s stvarnim premoženjem vrednotiti po njegovi tržni vrednosti, ki bi morala biti ocenjeni znesek, za katerega bi se zavarovanje zamenjalo na datum vrednotenja med za to p ripravljenima kupcem in prodajalcem pod običajnimi tržnimi pogoji.
• (e) V primeru drugega stvarnega kreditnega zavarovanja bi le-to moralo biti skladno s členoma 212(1)(a) in 212(2)(f) navedene uredbe.

1. Pregled

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

3. Povezani standardi

• EBA - Published by the European Banking Authority at https://www.eba.europa.eu/