5.1 Zahteve glede primernosti stvarnega kreditnega zavarovanja

Če institucije pri ocenah LGD upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem, bi morale v skladu s členom 181(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013 za namen oblikovanja notranjih zahtev glede pravne gotovosti, ki so na splošno skladne z zahtevami iz oddelka 3 poglavja 4 naslova II dela 3 navedene uredbe, zagotoviti, da je dogovor o zavarovanju s premoženjem, s katerim se to zavar ovanje zagotavlja, pravno učinkovit in izvršljiv v vseh zadevnih jurisdikcijah, kar instituciji daje pravico, da v primeru neplačila, stečaja ali insolventnosti dolžnika in, če je primerno, skrbnika zavarovanja unovči zavarovanje s premoženjem ali zaseže premoženje v razumnem času.

Če institucije pri ocenah LGD upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem , bi morale v skladu s členom 181(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013 za namen oblikovanja notranjih zahtev glede vrednotenja zavarovanja s premoženjem, ki so na splošno skladne z zahtevami iz oddelka 3 poglavja 4 naslova II dela 3 navedene uredbe, zagotoviti, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

• (a) pravila, ki urejajo prevrednotenje zavarovanja s premoženjem, vključno z metodami in pogostostjo spremljanja vrednosti zavarovanja s premoženjem, so dosledna pri posamezni vrsti zavarovanja s premoženjem in so opredeljena v notranjih politikah institucije;
• (b) v primeru pomembnih sprememb pogojev na trgu se pogosteje spremlja vrednost premoženja .

Notranje zahteve za pravno gotovost in vrednotenje zavarovanja s premoženjem, ki so jih oblikovale institucije v skladu s členom 181(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morale biti za namene člena 55 RTS o metodologiji ocenjevanja pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (IRB) ter zaradi zagotovitve skladnosti s splošnimi načeli o pravni gotovosti in vrednotenju zavarovanja s premoženjem v odstavkih 17 in 18 v celoti skladne z naslednjimi zahtevami oddelka 3 poglavja 4 dela 3 naslova II navedene uredbe:

• (a) v primeru zavarovanja s finančnim premoženjem bi morale biti skladne s členom 207(3) in členom 207(4)(d) navedene uredbe.
• (b) V primeru zavarovanja z nepremičninami in izpostavljenosti iz naslova zakupa, ki se obravnavajo kot zavarovane s premoženjem in pri katerih je sredstvo, dano v zakup, nepremičnina, bi morale biti skladne s členom 208(2) in (3) navedene uredbe.

Institucije bi morale pri vrednotenju zavarovanja z nepremičninami in pregledovanju njegove vrednosti pod pogoji iz člena 208(3)(b) navedene uredbe zagotoviti naslednje:

• (i) Zavarovanje z nepremičninami oceni neodvisni cenilec po tržni vrednost i ali po vrednosti, ki je nižja od tržne. V državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti, lahko nepremičnino oceni neodvisni cenilec, in sicer po hipotekarni kreditni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od hipotekarne kreditne vrednosti. Institucije od neodvisnega cenilca zahtevajo, da pri ocenjevanju hipotekarne kreditne vrednosti ne upošteva špekulativnih elementov.
• (ii) Neodvisni cenilec dokumentira tržno vrednost ali hipotekarno kred itno vrednost na pregleden in jasen način.
• (iii) Vrednost zavarovanja s premoženjem je tržna vrednost ali hipotekarna kreditna vrednost, ustrezno zmanjšana, da se upoštevajo rezultati spremljanja in kakršne koli predhodne terjatve vzpostavljene na nepremičnini .
• (iv) Neodvisni cenilec bi moral imeti potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve ter biti neodvisen od postopka odločanja o kreditih. Če zaposleni v instituciji izpolnjuje vse navedene pogoje, se lahko obravnava kot neodvisni cenilec.
• (c) V primeru zavarovanja z denarnimi terjatvami bi morale te biti skladne s členom 209(2) navedene uredbe. Vrednost denarne terjatve bi morala ustrezati znesku denarne terjatve.
• (d) V primeru zavarovanja z drugim stvarnim premoženjem in izpostavljenosti iz naslov a zakupa, ki se obravnavajo kot zavarovane s premoženjem in pri katerih sredstvo, dano v zakup, ni nepremičnina, bi morali biti zavarovanje in izpostavljenosti skladni s členom 210(a) in (g) navedene uredbe. Institucije bi morale pri vrednotenju in prevred notenju zavarovanja s premoženjem v skladu s členom 210(g) navedene uredbe zavarovanje s stvarnim premoženjem vrednotiti po njegovi tržni vrednosti, ki bi morala biti ocenjeni znesek, za katerega bi se zavarovanje zamenjalo na datum vrednotenja med za to p ripravljenima kupcem in prodajalcem pod običajnimi tržnimi pogoji.
• (e) V primeru drugega stvarnega kreditnega zavarovanja bi le-to moralo biti skladno s členoma 212(1)(a) in 212(2)(f) navedene uredbe.

Institucije bi morale pridobiti pravno mnenje, ki potrjuje pravno učinkovitost in izvršljivost dogovora o zavarovanju s premoženjem v vseh zadevnih jurisdikcijah za namen odstavka 17. To pravno mnenje:

• (a) bi moralo biti pripravljeno vsaj za vsako vrsto dogovora o zavarovanju s premoženjem in bi ga
• (b) moral v pisni obliki zagotoviti pravni svetovalec. Če je pravni svetovalec zaposlen v instituciji, bi moral biti neodvisen od postopka odločanja o kreditih, s kateri m se odobravajo ali obnavljajo obravnavane izpostavljenosti.

V odstavku 20 se lahko institucije zanesejo na eno samo pravno mnenje v zvezi z več d ogovori

• o zavarovanju s premoženjem, če se zanje uporablja isto pravo. Institucije bi morale pridobiti dodatno pravno mnenje v zvezi s kakršno koli bistveno spremembo pogodbenih določil dogovora o zavarovanju, ki bi lahko vplivala na pravno učinkovitost in izvršljivost določenega dogovora o zavarovanju s premoženjem. Spremembe pravnega okvira, ki veljajo za dogovore o zavarovanju s premoženjem, in uporaba dogovora o zavarovanju s premoženjem pri drugih vrstah izpostavljenosti ali dolžnikov, uvrščenih v drug e kategorije izpostavljenosti ali med druge vrste dolžnikov, to je posameznike ali pravne subjekte, bi bilo treba vedno obravnavati kot primere bistvene spremembe pogodbenih določil dogovora o zavarovanju s premoženjem.

V odstavku 20 se lahko institucije zanesejo na eno samo pravno mnenje, ki zajema več jurisdikcij. Z lasti če so mednarodni predpisi del mednarodnega prava ali imajo drugo obliko mednarodnega sporazuma, lahko pravno mnenje zajema nekatere ali vse jurisdikcije, v katerih so ti predpisi sprejeti. V pravnem mnenju bi bilo v tem primeru treba vsaj:

• (a) proučiti, ali predpisi zagotavljajo pravno učinkovitost in izvršljivost zavarovanja s premožen jem v vseh jurisdikcijah, v katerih se predpisi uporabljajo;
• (b) jasno opredeliti vse jurisdikcije, v katerih se predpisi uporabljajo;
• (c) jasno opredeliti vse oblike zavarovanja s premoženjem, za katere veljajo predpisi.

Institucije bi morale zagotoviti, da si v skladu z odstavkom 20 pridobijo pravno mnenje ali mnenja, ki potrjujejo, da je dogovor o zavarovanju s premoženjem, s katerim se zagotavlja zavarov anje z drugim stvarnim premoženjem, pravno učinkovit in izvršljiv vsaj v naslednjih jurisdikcijah:

• (a) v jurisdikciji, katere pravo se uporablja za dogovor o zavarovanju s premoženjem;
• (b) če obstaja javni register za to vrsto zavarovanja s premoženjem, v jurisdik ciji, v kateri je dogovor o zavarovanju s premoženjem registriran; sicer pa v jurisdikciji, v kateri ima lastnik premoženja, ki predstavlja zavarovanje, sedež ali prebivališče, če je lastnik premoženja, ki predstavlja zavarovanje, fizična oseba;
• (c) če se to zdi pomembno za določeno zavarovanje s premoženjem, v jurisdikcijah, v kateri imata sedež institucija in dolžnik; v vsakem primeru, če je dolžnik fizična oseba, v jurisdikciji njegovega prebivališč a;
• (d) v jurisdikciji, v kateri bo najverjetneje izvršeno unovčenje zavarovanja s premoženjem , če bo to potrebno ;
• (e) v kateri koli drugi jurisdikciji, ki se šteje kot pomembna za določeno zavarovanje s premoženjem.