2.1. Pregled okvira SREP

Pristojni organi bi morali imeti celovit okvir SREP, ki bi zajemal naslednje elemente, ki bi jih bilo treba redno ocenjevati ob upoštevanju seznama pravnih aktov, objavljenega ločeno na spletni strani organa EBA, na podlagi katerega bi bilo treba oceniti skladnost institucije. Model posredovanja SREP iz oddelka 2.4 določa, kako je mogoče ta okvir prilagoditi različnim institucijam ob upoštevanju načela sorazmernosti. Ti elementi so:

• a. kategorizacija institucije iz oddelka 2.1.1;
• b. spremljanje ključnih kazalnikov iz naslova 3;
• c. analiza poslovnega modela iz naslova 4;
• d. ocena notranjega upravljanja in kontrol na ravni institucije iz naslova 5;
• e. ocena tveganj za kapital iz naslova 6;
• f. ocena kapitalske ustreznosti institucije iz naslova 7;
• g. ocena tveganj za likvidnost in financiranje ter ocena likvidnostne ustreznosti in ustreznosti financiranja SREP iz naslova 8;
• h. skupna ocena SREP (vključno z uporabo nadzorniških ukrepov – in po potrebi ukrepov za zgodnje posredovanje) in obveščanje iz naslova 9 oziroma oddelka 2.1.2.

Pristojni organi bi morali SREP obravnavati kot stalni proces, v katerem se rezultati vseh nadzorniških dejavnosti in vseh razpoložljivih virov informacij združijo v celovit nadzorniški pregled institucije. V okviru SREP bi bilo treba med drugim upoštevati naslednje:

• a. rezultate prejšnjih ocen SREP, analize poslovnega modela in stalnega nadzora na daljavo;
• b. finančno poročanje institucije, strateške načrte, regulativno poročanje (skupno poročanje – COREP, finančno poročanje – FINREP in register kreditov, če je na voljo) in notranje poročanje (npr. upravljavske informacije, poročanje o kapitalu in likvidnosti, notranja poročila o tveganjih);
• c. ureditve institucije glede ICAAP/ILAAP in ureditve načrtovanja sanacije;
• d. preglede na kraju samem;
• e. ocene notranjih modelov;
• f. ciljno usmerjeno poglobljeno analizo;
• g. horizontalne tematske preglede;
• h. analizo stresnega testiranja;
• i. poročila tretjih oseb (npr. revizijska poročila, poročila analitikov lastniškega kapitala/kreditov);
• j. druge ustrezne sektorske ali makroekonomske študije/raziskave. 2.1.1. Kategorizacija institucij

Pristojni organi bi morali vse institucije, ki so pod njihovim nadzorom, razvrstiti v štiri različne kategorije na podlagi velikosti, sistemskega pomena, narave, obsega in kompleksnosti dejavnosti zadevnih institucij ter ob upoštevanju člena 97(4) Direktive 2013/36/EU. Pri kategorizaciji bi bilo treba upoštevati oceno sistemskega tveganja, ki ga institucije pomenijo za finančni sistem.

Če pristojni organi v okviru skupine subjektov ugotovijo, da se pomembnost posameznih subjektov znotraj skupine na podlagi elementov, navedenih v odstavku 17, razlikuje, lahko uporabijo kategorizacijo na individualni ravni, da se upoštevajo te razlike (npr. dodelitev različnih kategorij različnim podrejenim družbam v skupini in/ali konsolidiranemu subjektu).

Pristojni organi bi morali kategorizacijo svojih institucij pregledovati redno in po nastanku dogodkov, ki bi lahko vplivali na tveganost poslovnih modelov, ali po izvedbi pomembnejših poslovnih operacij, kot so večja odprodaja, združitev ali prevzem, pomemben strateški ukrep.

Za zagotovitev minimalne ravni primerljivosti bi morali pristojni organi kot izhodišče upoštevati naslednje kategorije:

► Kategorija 1 – vse institucije, opredeljene kot „velike institucije“ v členu 4(1), točka 146, Uredbe (EU) št. 575/2013. Pristojni organi lahko zaradi sorazmernosti „velike institucije“ razvrstijo kot institucije kategorije 2 ali kategorije 3, če te institucije niso globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI). „Velike institucije“, ki niso GSPI, bi bilo treba prerazvrstiti v skladu s kvalitativnimi merili iz spodnjih kategorij 2 in 3, ob upoštevanju velikosti institucije, njenega sistemskega pomena ter narave, obsega in kompleksnosti njenih dejavnosti.

► Kategorija 2 – (i) srednje do velike institucije, ki niso vključene v kategorijo 1 ter niso „majhne in nekompleksne institucije“, kot so opredeljene v členu 4(1), točka 145, Uredbe (EU) št. 575/2013, in delujejo na več poslovnih področjih, vključno z nebančnimi dejavnostmi, ter ponujajo kreditne in finančne produkte fizičnim osebam in podjetjem; (ii) nesistemsko pomembne specializirane institucije z znatnimi tržnimi deleži v svojih panogah ali plačilnih sistemih ali trgovalnih platformah/trgih finančnih instrumentov; (iii) institucije, ki se zaradi svoje velikosti, dejavnosti ali poslovnega modela (npr. centralne institucije institucionalne sheme za zaščito vlog, centralne nasprotne stranke (CNS), centralne depotne družbe (CDD), centralne zadružne banke ali centralne hranilnice), štejejo za pomembne za gospodarstvo (npr. v smislu skupnih sredstev glede na bruto domači proizvod – skupna sredstva/BDP) ali za bančni sektor v določeni državi članici.

► Kategorija 3 – (i) male do srednje velike institucije, ki niso vključene v kategoriji 1 in 2 ter niso „majhne in nekompleksne institucije“, kot so opredeljene v členu 4(1), točka 145, Uredbe (EU) št. 575/2013, in delujejo na omejenem številu poslovnih področij ali opravljajo nepomembne čezmejne dejavnosti, pri čemer ponujajo predvsem kreditne produkte fizičnim osebam in podjetjem, njihova ponudba finančnih produktov pa je omejena; (iii) specializirane institucije z manjšimi tržnimi deleži v svojih panogah ali plačilnih sistemih ali borzah. ► Kategorija 4 – vse institucije, opredeljene kot „majhne in nekompleksne institucije“ v členu 4(1), točka 145, Uredbe (EU) št. 575/2013, in vse druge majhne nekompleksne institucije, ki ne spadajo v kategorije 1 do 3 (npr. z omejenim obsegom dejavnosti in nepomembnimi tržnimi deleži v svojih panogah).

2.1.2. Stalno ocenjevanje tveganj, okvir eskalacije in nadzorniški ukrepi

Pristojni organi bi morali v okviru svojih nadzorniških dejavnosti v skladu z modelom posredovanja SREP, opredeljenim v oddelku 2.4, stalno ocenjevati tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena institucija.

Pristojni organi bi morali zagotoviti, da so ugotovitve iz njihovih ocen jasno dokumentirane, pri čemer bi moral biti poudarek na temeljnih vzrokih ugotovljenih pomanjkljivosti. Te ugotovitve bi se morale odražati pri izračunu rezultatov SREP v skladu s temi smernicami ter bi morale biti podlaga za naknadne nadzorniške ukrepe, ki jih lahko pristojni organi sprejmejo v skladu s členi 102, 104 in 105 Direktive 2013/36/EU ter nacionalno zakonodajo, ter po potrebi za ukrepe zgodnjega posredovanja iz člena 27 Direktive 2014/59/EU ali za kombinacijo obojih.

Pristojni organi bi morali v okviru svojih stalnih nadzorniških dejavnosti izvesti ustrezne in pravočasne nadaljnje ukrepe, da bi institucija učinkovito odpravila ugotovljene pomanjkljivosti. V zvezi s tem bi morali pristojni organi vzpostaviti okvir na visoki ravni za eskalacijo nadzorniških ukrepov, ki bi omogočal izbiro najustreznejših ukrepov (kvantitativnih in kvalitativnih) za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. To ne vpliva na nadzorniška pooblastila, določena v veljavnem pravnem okviru, niti na diskrecijsko pravico pristojnih organov, da določijo najustreznejše ukrepe na podlagi konkretnih okoliščin in pomanjkljivosti.

Pri okviru, navedenem v prejšnjem odstavku, bi bilo treba upoštevati naslednje ukrepe, ki se ne izvedejo v strogem zaporedju in se lahko po potrebi zaostrijo ali omilijo:

• a. vzpostavitev okrepljenega nadzorniškega dialoga z institucijo, kot je sestanek z upravljalnim organom ali zahteva, da institucija izvede samooceno;
• b. obveščanje o popravnih ukrepih, ki se pričakujejo od institucije (nezavezujoči ukrepi), kot so nadzorniška pričakovanja ali priporočila;
• c. zahtevo po specifičnih popravnih ukrepih institucije (zavezujoči ukrepi), kot so določitev kvalitativnih ukrepov, ki jih mora institucija izpolnjevati, in/ali določitev/povečanje zahteve glede kapitala ali likvidnostnih zahtev v okviru stebra 2;
• d. izvršilne nadzorniške ukrepe za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti, kot so upravne kazni, ukrepi za odpravo pomanjkljivosti ali globe.

Pristojni organi bi morali pri izbiri nadzorniških ukrepov opredeliti celoten postopek eskalacije, pri tem pa upoštevati razpoložljive informacije, naravo, velikost in kompleksnost institucije ter potrebo po zagotovitvi pravočasne odprave ugotovljenih pomanjkljivosti. Pri izbiri bi bilo treba upoštevati naslednje vidike, kot je ustrezno:

• a. predvideni rezultat, ki naj bi bil z ukrepi dosežen, in kjer je to izvedljivo, pričakovani časovni okvir, v katerem mora institucija pomanjkljivosti odpraviti;
• b. resnost pomanjkljivosti in morebitni bonitetni vpliv, če težava ne bo odpravljena (tj. ali je treba težavo odpraviti s specifičnim ukrepom), ter ali so bile pomanjkljivosti že obravnavane/zajete z drugimi ukrepi;
• c. dokazano sposobnost ali namero institucije, da odpravi pomanjkljivosti;
• d. ali bi bilo mogoče enak cilj doseči z drugimi ukrepi, ki bi imeli manjši upravni in finančni vpliv na institucijo;
• e. možnost, da so ugotovljena tveganja in ranljivosti med seboj povezani ali se medsebojno krepijo ali oboje, tako da je treba nadzorniške ukrepe zaostriti;
• f. vse druge dejavnike, ki jih pristojni organi štejejo za pomembne.

Brez poseganja v diskrecijsko pravico pristojnih organov pri izbiri najustreznejših ukrepov bi bilo treba vse razpoložljive kvantitativne in kvalitativne ukrepe uporabljati tako, da je mogoče kar najbolje obravnavati raven tveganja in/ali pomanjkljivosti. Pri tem bi bilo treba upoštevati naravo tveganja (kvantitativno in/ali kvalitativno), postopek eskalacije in dejstvo, da bi bilo treba uporabiti kvantitativne ukrepe za odpravo pomanjkljivosti pri notranjem upravljanju, vključno z ureditvami notranje kontrole, ter drugih težav, pri katerih drugi nadzorniški ukrepi niso bili učinkoviti ali se štejejo za nezadostne, da bi bilo mogoče ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti v ustreznem časovnem okviru⁷ .

⁷ V skladu s členom 104a(1), točka (b), Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2013/36/2026-01-11).

Določbe tega naslova ne posegajo v možnost pristojnih organov, da sprejmejo nadzorniške ukrepe, ki so neposredno povezani z rezultati morebitnih nadzorniških dejavnosti (npr. pregledov na kraju samem ali ocen primernosti članov upravljalnega organa in ključnih funkcij), kadar so glede na rezultate takih dejavnosti takoj potrebni nadzorniški ukrepi za obravnavo pomembnih pomanjkljivosti.

2.1.3. Dialog z institucijami

Pristojni organi bi morali med izvajanjem nadzorniških dejavnosti vzpostaviti dialog z institucijami.

Pristojni organi bi morali instituciji sporočiti rezultate ocene SREP v skladu z naslovom 9 in jo obvestiti o morebitnih ukrepih, potrebnih za uskladitev z nadzorniškimi ukrepi, uporabljenimi na podlagi zadevnih ugotovitev.