8.6. Primerjalna analiza in določitev kvantitativnih zahtev glede likvidnosti in financiranja

Za podporo ocenjevanju likvidnostne ustreznosti in ustreznosti financiranja ter za umerjanje posebnih kvantitativnih zahtev, kadar se to zdi morebiti potrebno (npr. kateri koli od ukrepov iz zgornje tabele 18, ki so kvantitativni), bi morali pristojni organi nadzorniške primerjalne vrednosti za likvidnost in financiranje šteti za kvantitativna orodja. Uporabiti bi jih morali za zagotovitev preudarne, dosledne, pregledne in primerljive primerjalne vrednosti za izračun in primerjavo posebnih kvantitativnih likvidnostnih zahtev za institucije s podobnimi poslovnimi modeli in profili tveganja. Pristojni organi bi morali pri razvoju nadzorniških primerjalnih vrednosti uporabiti nadzorniško oceno tveganj za likvidnost in financiranje ter rezultate nadzorniških stresnih testov likvidnosti.

Pristojni organi bi morali uporabiti najustreznejšo primerjalno vrednost za poslovni model institucije in presojo rezultata primerjalne vrednosti, da se po potrebi upoštevajo vidiki, specifični za poslovni model. Kadar pristojni organi pri določanju posebnih likvidnostnih zahtev upoštevajo nadzorniške primerjalne vrednosti, bi morali instituciji pojasniti utemeljitev in splošna osnovna načela, na katerih temeljijo primerjalne vrednosti.

Pristojni organi bi morali oceniti primernost morebitnih primerjalnih vrednosti, uporabljenih za institucije, ter jih stalno pregledovati in posodabljati glede na izkušnje v zvezi z njihovo uporabo.

Ključni vhodni podatki za primerjalne vrednosti pristojnega organa za količinsko opredelitev posebnih kvantitativnih zahtev glede likvidnosti ali financiranja bodo podatki, zbrani na podlagi nadzorniškega poročanja v skladu s členom 415 Uredbe (EU) št. 575/2013 o likvidnosti in stabilnem financiranju na posamični in konsolidirani podlagi ter o dodatnih metrikah za spremljanje likvidnosti.

Spodaj je nekaj primerov možnih pristopov:

• a. primer 1: institucija z začetnim likvidnostnim blažilnikom v višini 1 200 milijonov EUR. Kumulativni prilivi in kumulativni odlivi, ocenjeni v stresnih pogojih, so načrtovani v časovnem obdobju petih mesecev. V tem časovnem obdobju institucija uporabi likvidnostni blažilnik vedno, kadar so prilivi nižji od odlivov. Rezultat tega je, da bi lahko institucija v opredeljenih stresnih pogojih preživela štiri mesece in pol, kar je dlje od minimalnega obdobja preživetja, ki so ga določili nadzorniki (v tem primeru trije meseci); Tabela 19. Primer primerjalne vrednosti za količinsko opredelitev likvidnosti

obdobje Časovno mesecih v Kumulativni odlivi Kumulativni prilivi Kumulativni neto odlivi (blažilnik Neto likvidnostna – odlivi) kumulativni pozicija neto Likvidnost, na dan na 0 voljo Slika 4. Primer določanja posebne kvantitativne likvidnostne zahteve

Če pristojni organi niso razvili svoje primerjalne vrednosti za količinsko opredelitev posebnih kvantitativnih likvidnostnih zahtev, lahko zlasti v primeru likvidnostnega tveganja uporabijo primerjalno vrednost na podlagi naslednjih korakov:

• a. izvedbe primerjalne analize neto denarnih odlivov in upravičenih likvidnih sredstev v stresnih pogojih v sklopu časovnih obdobij: do enega meseca (tudi čez noč), od enega meseca do treh mesecev in od treh mesecev do enega leta; v ta namen bi morali pristojni organi načrtovati neto odlive (bruto odlive in prilive);
• b. zmožnosti nadomestitve v različnih skupinah zapadlosti ob upoštevanju stresnih pogojev (na primer preudarno vrednotenje na podlagi stresnih predpostavk za likvidna sredstva glede na trenutno vrednotenje v običajnih pogojih in po odbitku), pri čemer se stresna lestvica zapadlosti oblikuje za eno leto vnaprej;
• c. ocene obdobja preživetja institucije na podlagi ocene stresne lestvice zapadlosti;
• d. določitve želenega/nadzorniškega minimalnega obdobja preživetja ob upoštevanju profila tveganja institucije ter tržnih in makroekonomskih pogojev;
• e. če je želeno/nadzorniško minimalno obdobje preživetja daljše od trenutnega obdobja preživetja institucije, lahko pristojni organi ocenijo dodatne zneske likvidnih sredstev (dodatne likvidnostne blažilnike), ki jih mora imeti institucija za podaljšanje obdobja preživetja na zahtevano minimalno obdobje.

Oblikovanje posebnih kvantitativnih zahtev glede likvidnosti in financiranja

Za ustrezno opredelitev posebnih kvantitativnih likvidnostnih zahtev bi morali pristojni organi uporabiti enega od naslednjih pristopov, razen če se v posebnih okoliščinah šteje, da je ustreznejši drug pristop:

• a. pristop 1 – zahteva, da je količnik likvidnostnega kritja višji od regulativnega minimuma, in sicer da je tako visok, da so ugotovljene pomanjkljivosti dovolj zmanjšane;
• b. pristop 2 – zahteva, da je minimalno obdobje preživetja tako dolgo, da so ugotovljene pomanjkljivosti dovolj zmanjšane; obdobje preživetja se lahko določi neposredno kot zahteva ali posredno z določitvijo zgornje meje zneska odlivov v upoštevanih ustreznih časovnih intervalih; pristojni organi lahko zahtevajo različne vrste likvidnih sredstev (npr. sredstva, primerna za centralne banke) za kritje tveganj, ki niso (zadostno) krita s količnikom likvidnostnega kritja;
• c. pristop 3 – zahteva za minimalni skupni znesek likvidnih sredstev ali zmožnost nadomestitve kot minimalen skupni znesek ali kot minimalen znesek, ki presega veljaven regulativni minimum in je tako visok, da so ugotovljene pomanjkljivosti dovolj zmanjšane; pristojni organi lahko določijo zahteve za sestavo likvidnih sredstev, vključno z operativnimi zahtevami (npr. neposredna pretvorba v gotovino ali bančna vloga likvidnih sredstev pri centralni banki).

Za ustrezno opredelitev posebnih kvantitativnih zahtev glede stabilnega financiranja bi morali pristojni organi uporabiti enega od naslednjih pristopov, razen če se v posebnih okoliščinah šteje, da je ustreznejši drug pristop:

• a. pristop 4 – zahteva, da je količnik neto stabilnih virov financiranja višji od regulativnega minimuma, in sicer da je tako visok, da so ugotovljene pomanjkljivosti dovolj zmanjšane;
• b. pristop 5 – zahteva, da je opredeljen minimalni skupni znesek razpoložljivega stabilnega financiranja, bodisi kot minimalen skupni znesek bodisi kot minimalen znesek, ki presega veljaven regulativni minimum in je tako visok, da so ugotovljene pomanjkljivosti dovolj zmanjšane.

Pristojni organi bi morali kvantitativne zahteve glede likvidnosti ali financiranja strukturirati tako, da se zagotovijo na splošno skladni bonitetni rezultati za vse institucije, ob upoštevanju, da se lahko vrste zahtev med posameznimi institucijami razlikujejo zaradi njihovih individualnih okoliščin. Poleg količine bi morala struktura določati pričakovano sestavo in naravo zahteve. V vseh primerih bi morala določati nadzorniško zahtevo in morebitne veljavne zahteve v skladu z Direktivo 2013/36/EU. Likvidnostni blažilniki in zmožnost nadomestitve, ki jih ima institucija za izpolnitev nadzorniških zahtev, bi morali biti instituciji na voljo za uporabo v obdobju stresnih razmer.

Pristojni organi bi morali zagotoviti, da jih institucija takoj obvesti, če zahtev ne izpolnjuje ali ne pričakuje, da jih bo kratkoročno izpolnila. Uradnemu obvestilu bi moral biti priložen načrt, ki ga institucija pripravi za pravočasno ponovno vzpostavitev skladnosti z zahtevami. Pristojni organi bi morali oceniti izvedljivost načrta in sprejeti ustrezne nadzorniške ukrepe, če menijo, da načrt ni izvedljiv. Kadar se šteje, da je načrt izvedljiv, bi morali pristojni organi: določiti morebitne potrebne vmesne nadzorniške ukrepe na podlagi okoliščin institucije; spremljati izvajanje načrta za ponovno vzpostavitev skladnosti in pozorno spremljati likvidnostno pozicijo institucije ter zahtevati, da institucija po potrebi poveča pogostost poročanja.

Ne glede na navedeno lahko pristojni organi določijo kvalitativne zahteve v obliki omejitev/zgornjih meja/limitov za neusklajenosti, koncentracije, nagnjenost k prevzemanju tveganja, kvantitativne omejitve izdajanja zavarovanih posojil itd. v skladu z merili, opredeljenimi v naslovu 9 smernic.

Spodaj je nekaj primerov različnih pristopov za strukturo posebnih kvantitativnih likvidnostnih zahtev:

• b. primer 2: nadzorniško minimalno obdobje preživetja je določeno na tri mesece. Alternativni ukrep, ki se lahko uporabi namesto določanja minimalnega obdobja preživetja in s katerim se lahko obravnava tudi nadzorniška zaskrbljenost, da je razlika med prilivi in odlivi nesprejemljivo velika, je določitev zgornje meje za odlive. Na spodnji sliki je mehanizem za določanje zgornje meje za odlive prikazan s črno vodoravno črto. Institucija mora zmanjšati svoje odlive na raven pod zgornjo mejo. Zgornja meja se lahko določi za enega ali več časovnih intervalov in za neto odlive (po popravku za prilive) ali bruto odlive. Možnost, da se namesto tega doda zahteva po blažilniku, je prikazana v tretjem stolpcu:

Slika 5. Primer določanja posebnih kvantitativnih zahtev