Predmet urejanja in področje uporabe

V teh smernicah so določene zahteve glede oblikovanja in izvajanja politik in praks prejemkov v zvezi s ponujanjem ali zagotavljanjem bančnih produktov in storitev potrošnikom s strani institucij, kot so opredeljene v odstavku 17, da bi preprečili oškodovanje potrošnikov, do katerega bi lahko prišlo zaradi prejemkov prodajnega osebja.

Te smernice zagotavljajo podrobne informacije o tem, kako naj bi finančne institucije izvajale posamične določbe veljavnih direktiv Evropske unije, kot so: (i) člena 74(3) in 75(2) Direktive 2013/36/EU² , ki organ EBA pooblašča za pripravo smernic o ureditvah upravljanja kreditnih institucij, vključno s politikami in praksami prejemkov, (ii) člen 7(2) Direktive 2014/17/EU³ , v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti, da način, kako dajalci kreditov in kreditni posredniki plačujejo svoje osebje, ne ovira njihovega poštenega, pravičnega, preglednega in profesionalnega delovanja ter omogoča upoštevanje pravic in interesov potrošnikov, ter (iii) člen 11(4) Direktive (EU) 2015/2366⁴ in člen 3(1) Direktive 2009/110/ES⁵ , v skladu s katerima morajo plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja imeti stabilne ureditve upravljanja, če se nanašajo na politike in prakse prejemkov.

² Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES. 3 Direktiva 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34). 4 Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35). 5 Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L 267, 10.10.2009, str. 7). 6 Direktiva 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).

Te smernice ne obravnavajo prejemkov, ki jih institucije plačujejo kreditnim posrednikom (pogosto imenovanih „provizija“), in ne posegajo v pravila glede prejemkov iz Direktive 2014/17/EU⁶ in zlasti člena 7(2) navedene direktive, v skladu s katerim se zahteva, da v kolikor dajalci kreditov plačujejo kreditne posrednike, to storijo na način, ki dajalcu kredita, kreditnemu posredniku ali imenovanemu zastopniku ne preprečuje, da deluje pošteno, pravično, pregledno in profesionalno ter pri tem upošteva pravice in interese potrošnikov.

Zadevni bančni produkti in storitve so tisti, ki spadajo v področje uporabe zakonodajnih aktov, v skladu s katerimi so institucije pooblaščene za izvajanje svojih dejavnosti ali sprejmejo izvajanje teh dejavnosti, in so opredeljeni v odstavku 17.

Te smernice prav tako ne posegajo v izvajanje strožjih zahtev, določenih v veljavni sektorski zakonodaji in zlasti členu 7(4) Direktive 2014/17/EU, kar zadeva zagotavljanje svetovalnih storitev o kreditnih pogodbah, kot so opredeljene v členu 4(21) navedene direktive.

Pristojni organi bi lahko proučili možnost uporabe teh smernic tudi za subjekte, ki niso institucije, opredeljene v odstavku 17, zlasti za:

• a. posrednike, ki niso kreditni posredniki, kot so opredeljeni v členu 4(5) Direktive 2014/17/EU;
• b. imenovane predstavnike, kot so opredeljeni v členu 4(8) Direktive 2014/17/EU.

Pristojni organi bi lahko proučili možnost uporabe teh smernic za osebe, ki niso potrošniki, kot so opredeljeni v odstavku 17, na primer mikropodjetja ter mala in srednja podjetja (MSP).

Pristojni organi bi lahko prav tako proučili možnost razširitve zahtev glede prejemkov, določenih v teh smernicah, na prejemke, ki jih finančne institucije plačujejo kreditnim posrednikom (imenovane tudi „provizija“).

Kjer te smernice navajajo rezultat, je tega mogoče doseči na različne načine. Pristojni organi bodo morda želeli oceniti ustreznost načinov, ki jih je uporabila finančna institucija, ob upoštevanju njenega poslovnega modela, velikosti in kompleksnosti.

Izvajanje teh smernic ne posega v zahtevo, da kreditne institucije ravnajo skladno s Smernicami organa EBA o preudarnih politikah prejemkov v skladu s členoma 74(3) in 75(2) Direktive 2013/36/EU ter razkritjih v skladu s členom 450 Uredbe (EU) št. 575/2013.