5.5 Uporaba nadzorniških ukrepov in sankcij

Konsolidacijski nadzornik ali pristojni organ matične države bi moral na podlagi ugotovitev procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja in posebnih ugotovitev ocene tveganja podružnice za institucijo uporabljati nadzorniške ukrepe iz členov 104 in 105 Direktive 2013/36/EU, kadar se ukrepi uporabljajo v zvezi s tveganji, ki jim je institucija izpostavljena prek pomembnejše podružnice, ali s pomanjkljivostmi, ugotovljenimi pri tej podružnici.

Konsolidacijski nadzornik ter pristojni organi matične države in države gostiteljice bi morali brez poseganja v člen 41 Direktive 2013/36/EU uskladiti uporabo nadzorniških in previdnostnih ukrepov, sprejetih v zvezi s pomembnejšo podružnico, v okviru kolegija nadzornikov, pri čemer bi morali upoštevati zlasti:

• a. vrsto ukrepov, ki se sprejmejo;
• b. časovni razpored ukrepov in njihovo trajanje;
• c. obseg ukrepov, kar zadeva izpostavljenosti ali upravljanje ali katero koli drugo pomembno vprašanje ali posameznike, če so namenjeni posameznikom, in
• d. povezave do nadzorniških ugotovitev, poudarjene v oceni tveganja podružnice.

Konsolidacijski nadzornik ter pristojni organi matične države in države gostiteljice bi se morali med seboj redno obveščati o kakršnih koli makrobonitetnih ukrepih ali drugih ukrepih, ki se uporabljajo za institucije ali podružnice za namen ohranjanja finančne stabilnosti, ki bi lahko bili pomembni za institucijo ali pomembnejšo podružnico.

Konsolidacijski nadzornik ali pristojni organ matične države bi moral upoštevati informacije o makrobonitetnih ukrepih, ki jih v skladu s prejšnjim odstavkom prejme za namen odločitve, ali naj v skladu z določbami o prostovoljni vzajemnosti za makrobonitetne ukrepe, ki jih je določil Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB)⁸ , ukrepe razširi na celotno institucijo.

⁸ Glej priporočilo ESRB o ocenjevanju čezmejnih učinkov ukrepov makrobonitetne politike in njihovi prostovoljni vzajemnosti (ESRB/2015/2).

Pri odločanju o sprejetju vzajemnih makrobonitetnih ukrepov, ki se v državi članici gostiteljici uporabljajo za institucijo, ki posluje prek podružnice, bi moral konsolidacijski nadzornik ali pristojni organ matične države upoštevati tudi:

• a. vrsto, obseg in naravo makrobonitetnih ukrepov ter ali spadajo med „ukrepe prvega stebra“ (npr. spremembe uteži tveganja v skladu s členom 124 Uredbe (EU) št. 575/2013) ali „ukrepe drugega stebra“ (npr. uporaba spodnje meje uteži v skladu s členom 103 Direktive 2013/36/EU);
• b. obseg in naravo dejavnosti podružnice, zlasti ali bi makrobonitetni ukrepi vplivali na njene dejavnosti ali izpostavljenosti, če bi jih opravljala institucija, ki v državi članici gostiteljici posluje prek podrejene družbe, ne podružnice;
• c. makrobonitetni okvir in obstoječe makrobonitetne ukrepe v matični državi članici, ki se uporabljajo za institucijo (in posledično za njene podružnice), ter ali so slednji namenjeni obravnavanju istih tveganj kot ukrepi, ki jih uporablja pristojni organ države gostiteljice;
• d. priporočila ESRB, ki določajo minimalne standarde vzajemnosti na makrobonitetnem področju⁹ .

⁹ Prav tam.