4.4 Treatment of deficiencies and margin of conservatism

Institucije bi morale prepoznati vse pomanjkljivosti v zvezi z ocenjevanjem parametrov tveganja, zaradi katerih pri parametrih pride do pristranskosti količinske opredelitve ali povečane negotovosti, ki ni povsem zajeta v splošni napaki pri ocenjevanju, in vse pomanjkljivosti razvrstiti v naslednji kategoriji:

• (a) kategorija A: prepoznane podatkovne in metodološke pomanjkljivosti;
• (b) kategorija B: pomembne spremembe standardov glede odobravanja in spremljanja kreditnih poslov, nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganja, politik izterjave in upravljanja zapadlih izpostavljenosti ter kateri koli drug vir dodatne negotovosti.

Za namen prepoznave in razvrstitve vseh pomanjkljivosti iz odstavka 36 bi morale institucije upoštevati vse zadevne pomanjkljivosti metod, procesov , kontrol, podatkov ali informacijskih sistemov, ki jih je prepoznala enota za nadzor kreditnega tveganja, funkcija za validacijo, funkcija notranje revizije ali pa so bile prepoznane v okviru katerega drugega notranjega ali zunanjega pregleda, ter analizirati najmanj vse naslednje možne vire dodatne negotovosti pri količinski opredelitvi tveganja:

• (a) v kategoriji A:
• (i) manjkajoče ali pomembno spremenjene sprožilce neplačila v preteklih opazovanjih, vključno s spremenjenimi merili za prepoznavo pomembnih kreditnih obveznosti v zamudi;
• (ii) manjkajoč ali netočen datum nastopa neplačila;
• (iii) manjkajoče, netočno ali neažurno bonitetno razvrščanje, uporabljeno za ocenjevanje pretekli h bonitetnih razred ov ali skupine z namen om izračuna stopenj neplačil ali povprečnih dejanskih LGD po bonitetnih razredih ali skupinah;
• (iv) manjkajoče ali netočne informacije o viru denarnih tokov;
• (v) manjkajoče, netočne ali neažurne podatke o dejavnikih tveganja in bonitetnih merilih;
• (vi) manjkajoče ali netočne informacije, uporabljene za ocenjevanje prihodnjih poplačil iz odstavka 159;
• (vii) manjkajoče ali netočne podatke za izračun ekonomske izgube;
• (viii) omejeno reprezentativnost preteklih opazovanj zaradi uporabe zunanjih podatkov;
• (ix) možno pristranskost, ki izhaja iz izbire pristopa k izračunu povprečja ugotovljenih enoletnih stopenj neplačil v skladu z odstavkom 80;
• (x) potrebo po prilagoditvi povprečja ugotovljenih enoletnih stopenj neplačil v skladu z odstavkom 86;
• (xi) manjkajoče informacije za namen ocenjevanja stopenj izgub ali za namen upoštevanja obdobja gospodarske recesije pri ocenah LGD;
• (b) v kategoriji B:
• (i) spremembe standardov glede odobravanja in spremljanja kreditnih poslov, politik izterjave ali upravljanja neplačanih izpostavljenosti, nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganj ali drugih ustreznih notranjih postopkov;
• (ii) neupravičena odstopanja pri razponih vrednosti ključnih značilnosti tveganja aplikativnega portfelja v primerjavi z značilnostmi podatkovnega niza, uporabljenega za količinsko opredelitev tveganja;
• (iii) spremembe tržnega ali pravnega okolja;
• (iv) pričakovanja glede možnih prihodnjih sprememb v strukturi portfelja ali stopnji tveganja, zlasti pričakovanja v zvezi z že sprejeti mi ukrepi ali odločit vami , katerih vpliv ni razviden iz opazovanih podatk ov.

4.4.2 Primerna prilagoditev

Da bi institucije izničile pristranskosti pri ocenah parametrov tveganja, ki izhajajo iz prepoznanih pomanjkljivosti iz odstavkov 36 in 37, bi morale s primernimi metodologijami prepoznane pomanjkljivosti v čim večji meri odpraviti. Vpliv teh metodologij na parameter tveganja („primerna prilagoditev“), s katerim bi se morala doseči točnejša ocena parametra tveganja („najboljša ocena“), lahko povzroči bodisi zvišanja ali znižanja vrednosti parametra tveganja. Institucije bi morale zagotoviti in dokazati, da z uporabo primerne prilagoditve dosežejo najboljšo oceno.

Institucije bi morale po potrebi dokumentirati metode, s katerimi izvedejo primerne prilagoditve za odpravo prepoznanih pomanjkljivosti, pa tudi njihovo utemeljitev.

Institucije bi morale redno spremljati ustreznost primernih prilagoditev. Institucije s sprejetjem primerne prilagoditve ne bi smele nadomestiti potrebe po odpravi prepoznanih pomanjkljivosti.

4.4.3 Mera konservativnosti

Institucije bi morale v zvezi z zahtevo iz člena 179(1)(f) in člena 180(1)(e) Uredbe (EU) št. 575/2013, da svojim ocenam dodajo mero konservativ nosti (v nadaljnjem besedilu: MoC), ki je sorazmerna s pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju, vzpostaviti okvir za količinsko opredelitev, dokumentacijo in spremljanje napak pri ocenjevanju.

Končna MoC pri oceni parametra tveganja bi morala odražati negotovost ocene v zvezi z vsemi naslednjimi kategorijami:

kategorija A: MoC , povezana s podatkovnimi in metodološkimi pomanjkljivostmi, navedenimi v kategoriji A iz odstavka 36 (a) ;

kategorija B: MoC , povezana s pomembnimi spremembami standardov glede odobravanja in spremlja nja kreditnih poslov, nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganj, politik izterjave in upravljanja neplačanih izpostavljenosti ter s katerim koli drugim virom dodatne negotovosti, kot je navedeno v kategoriji B iz odstavka 36(b);

kategorija C: splošna napaka pri ocenjevanju.

Da bi institucije količinsko opredelile MoC , bi morale opraviti vse naslednje:

• (a) količinsko opredeliti MoC za prepoznane pomanjkljivosti iz odstavkov 36 in 37 v obsegu, v katerem te niso zajete v splošni napaki pri ocenjevanju, in sicer najmanj za kategoriji A in B na ravni umeritvenega segmenta, s čimer bi zagotovile naslednje:
• (i) kadar so uporabljene primerne prilagoditve v smislu odstavka 38, MoC upošteva morebitno povečanje negotovosti ali dodatno napako pri ocenjevanju, povezano s temi prilagoditvami;
• (ii) MoC na ravni kategorije, povezana z primernimi prilagoditvami, je sorazmerna z negotovostjo v zvezi s temi prilagoditvami;
• (iii) MoC se uporabi za odpravo negotovosti ocene parametra tveganja, ki izhaja iz katerih koli pomanjkljivosti iz odstavkov 36 in 37, ki niso bile popravljene z primernimi prilagoditvami iz točke (i);
• (b) količinsko opredeliti splošno napako pri ocenjevanju iz kategorije C iz odstavka 42, povezano z uporabljeno metodo ocenjevanja, in sicer najmanj za vsak umeritveni segment; MoC za splošno napako pri ocenjevanju bi morala odražati razpršenost porazdelitve statistične cenilke.

Za namen količinske opredelitve MoC iz odstavka 43(a) lahko institucije posebej za kategorijo A in kategorijo B razvrstijo vse ali izbrane pomanjkljivosti v skupine, kadar je to smiselno.

Institucije bi morale količinsko opredeliti končno MoC kot vsoto:

• (a) MoC za kategorijo A iz odstavka 43(a),
• (b) MoC za kategorijo B iz odstavka 43(a) in
• (c) MoC za splošno napako pri ocenjevanju (kategorijo C) iz odstavka 43(b) .

Institucije bi morale končno MoC prišteti k najboljši oceni parametra tveganja.

Institucije bi morale zagotoviti, da se zaradi končne MoC ocene parametrov tveganja ne znižajo in zlasti:

• (a) da je MoC , ki izhaja iz splošne napake pri ocenjevanju, večja od nič;
• (b) da je MoC , ki izhaja iz kategorije A oz. kategorije B, sorazmerna s povečano negotovostjo pri najboljši oceni parametrov tveganja, ki jo povzročajo prepoznane pomanjkljivosti, navedene za vsako kategorijo. V vsakem primeru bi morali biti MoC za kategorijo A in MoC za kategorijo B večji ali enaki nič.

Institucije bi morale upoštevati celoten vpliv prepoznanih pomanjkljivosti in končne MoC , ki izhaja iz njih, na zanesljivost modela ter zagotoviti, da se ocene parametrov tveganja in kapitalske zahteve, ki izhajajo iz njih, ne izkrivijo zaradi potrebe po pretiranih prilagoditvah.

Uporabljena MoC bi morala biti za vsak bonitetni sistem posebej dokumentirana v ustrezni dokumentaciji modela in metodoloških priročnikih. Dokumentacija bi morala vključevati vsaj naslednje:

• (a) izčrpen seznam vseh prepoznanih pomanjkljivosti, vključno z napakami in negotovostmi, ter s estavnih delov modela ali parametrov tveganja, na katere bi lahko vplivale;
• (b) kategorijo iz odstavka 42, v katero so pomanjkljivosti uvrščene;
• (c) opis metod za količinsko opredelitev MoC v zvezi s prepoznanimi pomanjkljivostmi iz odstavka 43(a), zlasti metodologije za količinsko opredelitev MoC po kategorijah.

Institucije bi morale redno spremljati ravni MoC. Institucije se s sprejetjem MoC ne bi smele izogniti potrebi po odpravi vzrokov za napake in negotovosti ter po tem, da modele popravijo, da zagotovijo popolno skladnost z zahtevami iz Uredbe (EU) št. 575/2013. Ko institucije ocenijo pomanjkljivosti ali vire negotovosti, bi morale pripraviti načrt za odpravo podatkovnih in metodoloških pomanjkljivosti ter katerih koli drugih virov dodatne negotovosti ter za zmanjšanje napak pri ocenjevanju v razumnem času, pri čemer bi morale upoštevati pomembnost napake pri ocenjevanju in pomembnost bonitetnega sistema.

Pri pregledovanju ravni MoC bi morale institucije zagotoviti vse naslednje:

• (a) da je MoC , ki izhaja iz kategorij A in B, opisanih v odstavkih 36 in 37, vključena v notranje poročanje za vsako kategorijo posebej ter se lahko skozi čas zmanjšuje in sčasoma povsem odpravi, ko se odpravijo pomanjkljivosti v vseh delih bonitetnega sistema, na katere so vplivale;
• (b) da je MoC , ki izhaja iz splošne napake pri ocenjevanju, opisane v odstavku 43(b), vključena v notranje poročanje kot ločena kategorija („C“);
• (c) da se raven MoC ocenjuje v okviru rednih pregledov, opisanih v poglavju 9, in zlasti, da je raven MoC v zvezi s splošno napako pri ocenjevanju po vključitvi najnovejših podatkov, ustreznih za ocenjevanje parametrov tveganja, še naprej ustrezna.

Institucije bi morale zagotoviti, da se potrebne spremembe v MoC uvedejo pravočasno.