6.2 Model development in LGD estimation

Institucije bi morale prepoznati in analizirati možne dejavnike tveganja, ki zadevajo njihove konkretne okoliščine in konkretne značilnosti vrste izpostavljenosti, zajete v bonitetnem sistemu. Med možnimi dejavniki tveganja, ki jih institucije analizirajo, bi morali biti predvsem naslednji:

• (a) značilnosti tveganja v zvezi z izpostavljenostjo, vključno z vrsto produkta, vrsto zavarovanja s premoženjem, geografsko lokacijo premoženja, osebnim kreditnim zavarovanjem, pravicami glede prednosti pri poplačilu, razmerjem med vrednostjo kredita in vrednostjo zavarovanja (LTV), velikostjo izpostavljenosti, sezonskostjo ter postopki upravljanja neplačanih izpostavljenosti;
• (b) značilnosti tveganja v zvezi z dolžnikom, vključno z velikostjo, strukturo kapitala, geografsko regijo, industrijskim sektorjem in poslovnim področjem, če je to v posameznem primeru ustrezno;
• (c) dejavniki v zvezi z institucijo, vključno z notranjo organizacijo in notranjim upravljanjem, ustreznimi dogodki, kot so združitve, in morebitnim obstojem subjektov znotraj skupine, ki se ukvarjajo posebej z upravljanjem neplačanih izpostavljenosti;
• (d) zunanji dejavniki, vključno z obrestnimi merami, pravnim okvirom in drugimi dejavniki, ki vplivajo na pričakovano dolžino procesa upravljanja neplačanih izpostavljenosti.

Institucije bi morale analizirati dejavnike tveganja ne samo za trenutek nastopa neplačila, temveč tudi za vsaj eno leto pred nastopom neplačila. Institucije bi morale za dejavnik tveganja uporabiti referenčni datum, ki je reprezentativen za primere realizacije dejavnika tveganja v letu pred nastopom neplačila. Pri izbiri primernega referenčnega datuma za dejavnik tveganja bi morale institucije upoštevati njegovo nestanovitnost skozi čas. Institucije bi morale pri teh praksah upoštevati tudi referenčni datum vrednotenja zavarovanja s premoženjem; vrednost zavarovanja s premoženjem na referenčni datum ne bi smela odražati vpliva znižanja kreditne kakovosti izpostavljenosti tik pred nastopom neplačila.

Institucije bi morale pri uporabi ocen LGD določiti ali izračunati dejavnike tveganja na enak način, kot jih določijo ali izračunajo pri ocenjevanju LGD.

6.2.2 Primernost zavarovanja s premoženjem

V skladu s členom 170 in členom 181(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013 lahko institucije pri ocenjevanju LGD upoštevajo obstoj vseh vrst zavarovanja s premoženjem, za katere so oblikovale notranje zahteve za upravljanje z zavarovanji, pravno gotovost in upravljanje tveganj, ki so v splošnem skladne s tistimi iz oddelka 3 poglavja 4 naslova II dela 3 navedene uredbe. Vrste zavarovanja s premoženjem, ki niso navedene v poglavju 4 naslov a II dela 3 Uredbe, lahko institucije uporabljajo pri ocenjevanju LGD, če njihova politika ter postopki v zvezi z notranjimi zahtevami za vrednotenje in pravno gotovost tega zavarovanja s premoženjem ustrezajo uporabljeni vrsti zavarovanja s premoženjem.

Institucije bi morale v obsegu, v katerem ocene LGD upoštevajo obstoj osebnega kreditnega zavarovanja, določiti merila ter metodologijo za priznavanje zavarovanja v obliki jamstev in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki izpolnjujejo merila, določena v členu 60 RTS o metodologiji ocenjevanja IRB, ter vključitev takega zavarovanja v svoje ocene LGD.

Institucije bi morale kot dejavnik tveganja ali merilo za segmentacijo upoštevati informacije

• o vseh glavnih vrstah zavarovanja s premoženjem, ki so uporabljene na področju uporabe modela LGD. Institucije bi morale v svojih notranjih politikah jasno opredeliti glavne in druge vrste zavarovanj s premoženjem, ki se uporabljajo za vrsto izpostavljenosti, zajeto v bonitetnem sistemu, ter zagotoviti, da so v obsegu, v katerem ocene LGD upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem, politike v zvezi z upravljanjem teh vrst zavarovanja skladne z zahtevami iz člena 181(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013. Institucije bi morale glavne vrste zavarovanj določiti tako, da zaradi denarnih tokov iz ostalih vrst zavarovanja s premoženjem ne bo prišlo do znatne pristranskosti pri ocenjevanju poplačil, realiziranih brez zavarovanja s premoženjem.

Zavarovanje s premoženjem, ki ne izpolnjuje zahtev iz člena 181(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013, ne more biti vključeno v ocenjevanje LGD kot dejavnik tveganja. Denarni tokovi, pridobljeni iz tega zavarovanja, bi se morali obravnavati, kot da so bili prejeti brez uporabe zavarovanja s premoženjem. Ne glede na tako obravnavo pri ocenjevanju LGD bi morale institucije zbirati informacije o viru denarnih tokov, povezanih s tem zavarovanjem, in jih dodeliti temu zavarovanju. Institucije bi morale redno spremljati ravni takih denarnih tokov in tudi obseg uporabe povezanih vrst zavarovanja s premoženjem. Kadar je to potrebno, bi morale institucije opraviti primerne prilagoditve, da bi se izognile morebitni pristranskosti ocen LGD.

6.2.3 Vključitev zavarovanja s premoženjem v ocenjevanje LGD

Za namen ocenjevanja LGD lahko institucije združijo vrste zavarovanja s premoženjem, ki so v smislu vzorcev poplačil homogene, pri čemer upoštevajo tako povprečno dolžino procesa upravljanja neplačanih izpostavljenosti kot stopnje poplačljivosti pri teh vrstah zavarovanja.

Pristop, ki ga oblikujejo institucije, da bi v ocenjevanje LGD vključile vpliv zavarovanja s premoženjem, bi moral izpolnjevati vse naslednje pogoje:

• (a) Institucije bi se morale izogibati pristranskosti, ki lahko izhaja iz tega, da denarne tokove, povezane z unovčenjem zavarovanja s premoženjem, vključijo v ocenjevanje poplačil, realiziranih brez zavarovanja s premoženjem, in obratno.
• (b) Kadar institucije za določene vrste zavarovanja s premoženjem ocenjujejo ločene stopnje poplačljivosti, bi se morale izogibati pristranskosti, ki lahko izhaja iz tega, da v o cenjevalni vzorec vključijo opažanja, pri katerih je bila izpostavljenost zavarovana samo z delom vrednosti premoženja. Za ta namen bi morale institucije sprejeti razumne ukrepe za pridobitev podatkov o skupni vrednosti zavarovanj s premoženjem in skupni prodajni ceni zavarovanj s premoženjem ter te informacije, kadar so na voljo, vključiti v ocenjevanje.
• (c) Kadar institucije za določene vrste zavarovanja s premoženjem ocenjujejo ločene stopnje poplačljivosti, bi morale tudi prepoznati neposredne stroške v zvezi z unovčenjem vsake vrste zavarovanja s premoženjem posebej in jih vključiti v ocenjevanje.
• (d) Kadar institucije za določene vrste zavarovanja s premoženjem ocenjujejo ločene stopnje poplačljivosti, bi morale v to ocenjevanje vključiti vsa poplačila, realizirana iz določene vrste zavarovanja s premoženjem, vključno s tistimi, realiziranimi pri izpostavljenostih, pri katerih je bilo unovčenje zavarovanja s premoženjem izpolnjeno, celoten proces upravljanja neplačane izpostavljenosti pa se še ni zaključil.
• (e) Kadar je z istim zavarovanjem s premoženjem kritih več izpostavljenosti, bi morale institucije določiti ustrezno metodologijo razporeditev, da zavarovanj s premoženjem ne bi štele dvakrat; metodologija razporeditev bi morala biti pri ocenjevanju LGD in uporabi ocen LGD enaka ter skladna z računovodsko metodologijo.
• (f) Ocene ne bi smele temeljiti izključno na ocenjeni tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem, temveč bi morale upoštevati tudi realizirana poplačila pri preteklih likvidacijah ter potencialno možnost, da institucija ne bo sposobna pridobiti kontrole nad zavarovanjem in ga unovčiti. Za ta namen bi morale institucije pri ocenjevanju upoštevati pretekla opažanja, pri katerih se zavarovanje s premoženjem ni moglo unovčiti ali pa je proces upravljanja ne plačanih izpostavljenosti trajal dlje, kot je bilo pričakovano, ker je bilo nemogoče ali težko pridobiti kontrolo nad zavarovanjem ali ga unovčiti. Kadar institucije ocenjujejo stopnje poplačljivosti, povezane z določenimi vrstami zavarovanja s premoženjem, bi morale upoštevati čas med trenutkom nastopa neplačila in prejemom denarnih tokov, povezanih z unovčenjem teh vrst zavarovanja s premoženjem, ter v ocenjevanje vključiti opažanja, pri katerih se zavarovanje ni unovčilo, ker niso pridobile kontrole.
• (g) Oce ne bi morale upoštevati možna znižanja vrednosti zavarovanja s premoženjem med trenutkom ocenjevanja LGD in morebitnim poplačil om , zlasti, kadar do tega pride zaradi sprememb v tržnih razmerah, stanja in starosti premoženja in, kjer je ustrezno, nihanja va lut. Če so institucije doživele znižanja vrednosti zavarovanja s premoženjem in se ta že odražajo v opaženih poplačilih, zaradi teh opažanj ne bi smele dodatno prilagoditi ocen LGD. Kadar se možna znižanja vrednosti zavarovanja s premoženjem ne odražajo v preteklih opažanjih ali kadar institucije predvidijo nadaljnja, še večja znižanja v prihodnosti, bi jih morale vključiti v količinsko opredelitev ocen LGD v obliki primerne prilagoditve na podlagi pričakovanj za prihodnost. Vendar pa se ocene LGD ne bi smele prilagoditi, da bi upoštevale kakršna koli možna zvišanja vrednosti zavarovanja s premoženjem.
• (h) Ocene bi morale konservativno upoštevati stopnjo odvisnosti med tveganjem dolžnika in tveganjem zmanjševanja vrednosti zavarovanja s premoženjem ter tudi stroški unovčenja zavarovanja.

6.2.4 Homogenost bonitetnih razredov ali skupin izpostavljenosti

Da bi institucije izpolnile zahtevo iz člena 38 RTS o metodologiji ocenjevanja IRB, bi morale oceniti homogenost izpostavljenosti, ki so bile na podlagi podatkov v RDS razvrščene v isti bonitetni razred ali skupino, in zlasti zagotoviti, da so razredi opredeljeni tako, da so posamezni razredi v smislu značilnosti izgub dovolj homogeni.