8.1 Conservatism in the application of risk parameters

Za namen člena 171(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morale biti institucije pri rezultatih bonitetnega razvrščanja dodatno konservativne, kadar prepoznajo morebitne pomanjkljivosti, povezane z uvedbo modela v informacijski sistem ali v procesu dodelitve parametrov tveganja dolžnikom ali izpostavljenostim v trenutnem portfelju (uporabo parametrov tveganja), zlasti kadar so te pomanjkljivosti povezane s podatki, uporabljenimi pri bonitetnem razvrščanju. Za ta namen bi morale vzpostaviti okvir z naslednjimi fazami:

• (a) prepoznava pomanjkljivosti pri uvedbi modela v informacijski sistem ali pri uporabi parametrov tveganja;
• (b) določitev primerne oblike konservativnosti in količinska opredelitev ustrezne stopnje konservativnosti;
• (c) spremljanje in odpravljanje pomanjkljivosti;
• (d) dokumentiranje.

Za namen odstavka 195 (a) bi morale imeti institucije vzpostavljen zanesljiv proces za prepoznavo vseh pomanjkljivosti pri uvedbi in uporabi razvrščanja, v okviru katerega vsaka pomanjkljivost pomeni dodatno konservativno obravnavo razvrstitve v bonitetni razred ali skupino, na katero ta pomanjkljivost vpliva. Institucije bi morale upoštevati najmanj naslednje sprožilce dodatne konservativnosti:

• (a) manjkajoče podatki v zadevnem portfelju;
• (b) neposodobljene finančne izkaze ali podatke kreditnega biroja, kot so opisani v odstavku 59;
• (c) zastarele bonitetne ocene v zadevnem portfelju, pri čemer za zastarelo velja bonitetna ocena, ki ni v skladu s členom 25(2)(b) RTS o metodologiji ocenjevanja IRB;
• (d) manjkajoče bonitetne ocene, zaradi katerih izpostavljenost sicer spada na področje uporabe modela IRB, ni pa ocenjena.

Za namen odstavka 195(b) bi morale institucije zagotoviti, da so zaradi pojava katerega koli izmed sprožilcev iz odstavka 196 pri ocenjevanju parametrov tveganja za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti dodatno konservativne. Kadar se pojavi več kot en sprožilec, bi morala biti ocena konservativnejša. Dodatna konservativnost, povezana s posameznim sprožilcem, bi morala biti v sorazmerju z negotovostjo pri ocenjevanem parametru tveganja, ki jo povzroča sprožilec.

Institucije bi morale na ravni portfelja, zajetega v obravnavanem modelu, upoštevati celoten vpliv prepoznanih pomanjkljivosti in konservativnosti, ki izhaja iz njih, na zanesljivost razvrščanja v bonitetne razrede in skupine ter zagotoviti, da se kapitalske zahteve ne izkrivijo zaradi potrebe po pretiranih prilagoditvah.

Za namen odstavka 195 (c) bi morale institucije redno spremljati pomanjkljivosti pri uvedbi in uporabi postopka ter stopnje dodatne konservativnosti, povezane z njimi. Kadar koli je to mogoče, bi morale institucije sprejeti ukrepe za odpravo prepoznanih pomanjkljivosti. Po k ončanem ocenjevanju bi morala institucija oblikovati načrt za odpravo pomanjkljivosti v razumnem času, pri čemer upošteva, kolikšen vpliv imajo na kapitalske zahteve.

Za namen odstavka 195(d) bi morale institucije določiti ustrezne priročnike in postopke za dodatno konservativnost ter dokumentirati odpravo pomanjkljivosti pri uvedbi in uporabi parametrov tveganja. Dokumentacija bi morala vsebovati najmanj obravnavane sprožilce in njihove učinke na končno razvrstitev v bonitetni razred ali skupino, raven parametra tveganja ter kapitalske zahteve.