Element Metoda Osredotočenost

Za merjenje in spremljanje IRRBB bi morale institucije uporabiti najmanj eno merjenje na podlagi prihodkov in najmanj eno metodo merjenja ekonomske vrednosti, ki skupaj zajameta vse s estavine IRRBB. Velike institucije s čezmejnimi dejavnostmi, zlasti institucije iz kategorij 1 in 2 iz smernic o SREP, in institucije z zapletenimi ali izpopolnjenimi poslovnimi modeli bi morale uporabljati več metod merjenja, ki so podrobneje opredeljene v Prilogi II. 4.4.3 Scenariji šoka na področju obrestnih mer pri neprekinjenem upravljanju

Institucije bi morale redno, tj. vsaj četrtletno, v času večje nestanovitnosti obrestnih mer ali povečanih ravni IRRBB pa pogosteje, meriti svojo izpostavljenost IRRBB z vidika sprememb ekonomske vrednosti in prihodkov v skladu z različnimi scenariji šoka na področju obrestnih mer glede morebitnih sprememb ravni in oblike krivulj donosa obrestne mere in izpostavljenost spremembam v razmerju med različnimi obrestnimi merami (tj. osnovno tveganje).

Institucije bi morale tudi razmisliti, ali želijo uporabiti p ristop pogojnega ali nepogojnega modeliranja denarnih tokov. Večje in bolj zapletene institucije, zlasti institucije kategorij 1 in 2 iz smernic o SREP, bi morale upoštevati tudi scenarije, v katerih se upoštevajo različna gibanja obrestne mere in nekatere predpostavke (npr. v zvezi z vedenjem, prispevkom k tveganju ter obsegom in sestavo bilance stanja) same povzročajo spremembe ravni obrestnih mer.

Institucije bi morale oceniti izpostavljenosti v vsaki posamezni valuti, v kateri imajo pozicije. Za izposta vljenosti v glavni valuti bi morali biti scenariji šoka na področju obrestnih mer značilni za valuto in skladni s temeljnimi ekonomskimi značilnostmi. Institucije bi morale v svoje notranje sisteme merjenja vključiti metode za združevanje svojega IRRBB v različnih valutah. Če institucije uporabljajo predpostavke o odvisnostih med obrestnimi merami v različnih valutah, bi morale imeti za to potrebno raven znanj in spretnosti ter izpopolnjenosti. Institucije bi morale upoštevati vpliv predpostavk glede odvisnosti med obrestnimi merami v različnih valutah.

Pri izbiri scenarijev šoka na področju obrestnih mer bi morale institucije upoštevati:

• (a) da morajo biti njihovi notranje oblikovani scenariji šoka na področju obrestnih mer sorazmerni z naravo, obsegom in zapletenostjo njihovih dejavnosti ter njihovim profilom tveganja, pri čemer je treba upoštevati nenadne in postopne vzporedne in nevzporedne premike ter spremembe krivulj donosa. Scenariji bi morali temeljiti na zgodovinskih gibanjih in gibanju obrestnih mer ter simulaciji prihodnjih obrestnih mer;
• (b) scenarije obrestnih mer, ki izražajo spremembe razmerja med ključnimi tržnimi obrestnimi merami, da se obravnava osnovno tveganje;
• (c) šest predpisanih scenarijev šoka na področju obrestnih mer iz Priloge III;
• (d) dodatne sce narije šoka na področju obrestnih mer, ki jih zahtevajo nadzorniki.

V okoljih z nizko obrestno mero bi morale institucije upoštevati tudi negativne scenarije obrestnih mer in možnost nesimetričnih učinkov negativnih obrestnih mer na njihove instrumente, ob čutljive na obrestno mero.

Rezultate scenarijev šoka bi bilo treba vključiti v odločanje na ustrezni ravni upravljanja. To vključuje strateške ali poslovne odločitve, razporeditev notranjega kapitala in odločitve o upravljanju tveganja, ki jih sprejmejo upravljalni organ ali njegovi predstavniki. Rezultate bi bilo treba upoštevati tudi pri oblikovanju in pregledu politik in omejitev za IRRBB. 4.4.4 Stresni scenarij na področju obrestnih mer

Testiranje izjemnih situacij IRRBB bi bilo treba upoštevati v ICAAP, pri čemer bi morale institucije izvajati strogo, v prihodnost usmerjeno testiranje izjemnih situacij, s katerim se opredelijo morebitne neželene posledice večjih sprememb tržnih pogojev na njihov kapital ali zaslužke, vključno s spremembami vedenja njihove baz e strank. Testiranje izjemnih situacij za IRRBB bi moralo biti vključeno v splošni okvir testiranja izjemnih situacij s strani institucij, vključno z obrnjenim testiranjem izjemnih situacij, ter bi moralo biti sorazmerno z naravo, velikostjo in zapletenostjo ter poslovnimi dejavnostmi in celotnim profilom tveganja institucij.

Testiranje izjemnih situacij za IRRBB bi bilo treba izvajati redno, tj. vsaj enkrat letno, v času večje nestanovitnosti obrestnih mer ali povečanih ravni IRRBB pa pogosteje.

Okvir test iranja izjemnih situacij za IRRBB bi moral vključevati jasno opredeljene cilje, scenarije, prilagojene poslom in tveganjem institucije, dobro dokumentirane predpostavke in zanesljive metodologije.

Izračunati bi bilo treba teste izjemnih situacij za celotno podjetje, medsebojni vpliv, IRRBB in drugih kategorij tveganja (npr. kreditno tveganje, likvidnostno tveganje, tržno tveganje) ter pomembne sekundarne učinke.

Institucije bi morale izvajati povratne teste izjemnih situacij za (i) opredelitev scenarijev obrestnih mer, ki bi lahko resno ogrozili kapital in prihodke institucije, ter (ii) razkritje ranljivosti, ki izhajajo iz njenih strategij zavarovanja in morebitnih vedenjskih odzivov njenih strank.

Pri testiranju ranljivosti v stresnih pogojih bi morale ins titucije uporabljati obsežnejše in korenitejše premike in spremembe obrestnih mer, kot so tiste, ki se uporabljajo za neprekinjeno upravljanje, kar bi vključevalo vsaj naslednje:

• a) znatne spremembe v odnosih med ključnimi tržnimi obrestnimi merami (osnovno tveganje);
• b) nenadne in pomembne premike krivulje donosa (vzporedne in nevzporedne);
• c) razčlenitev ključnih predpostavk v zvezi z vedenjem razredov sredstev in obveznosti;
• d) spremembe ključnih predpostavk v zvezi s korelacijo obrestnih mer;
• e) znatne spremembe trenutnih tržnih in makro pogojev ter konkurenčnega in ekonomskega okolja, pa tudi njihov možen razvoj, ter
• f) posebne scenarije, ki se nanašajo na posamezen poslovni model in profil institucije.

Rezultate stresnih scenarijev bi bilo treba vključiti v postopek odločanja na ustrezni ravni upravljanja. To vključuje strateške ali poslovne odločitve, razporeditev notranjega kapitala in odločitve o upravljanju tveganja, ki jih sprejmejo upravljalni organ ali njegovi predstavniki. Rezultate bi bilo treba upoštevati tudi pri oblikovanju in pregledu politik in omejitev za IRRBB.

4.4.5 Predpostavke za merjenje

Pri merjenju IRRBB bi morale institucije v celoti razumeti in dokumentirati ključne vedenjske predpostavke in predpostavke modeliranja. Te predpostavke bi morale biti usklajene s poslovnimi strategijami in bi jih bilo treba redno preverjati.

Institucije bi morale pri merjenju IRRBB na podlagi ekonomske vrednosti in prihodkov upoštevati predpostavke, oblikovane za določitev obsega tveganja v zvezi z vsaj naslednjimi podro čji:

• a) izvrševanje (samodejnih ali vedenjskih) opcij obrestnih mer s strani institucij in njenih strank v skladu s posebnimi scenariji šoka in stresa na področju obrestnih mer;
• b) obravnavanje stanj in tokov plačil obresti, ki izvirajo iz nedospelih vlog;
• c) obravnavanje vezanih depozitov s tveganjem predčasnega odkupa;
• d) obravnavanje posojil z nespremenljivo obrestno mero in obvez iz posojil z nespremenljivo obrestno mero;
• e) obravnavanje lastnega kapitala pri notranjih merah ekonomske vrednosti;
• f) posledice računovodskih praks za merjenje IRRBB in zlasti učinkovitost obračunavanja varovanja pred tveganjem.

Ker se tržni pogoji, konkurenčno okolje in strategije s časom spreminjajo, bi morale institucije pomembne predpostavke za merjenje pregledati vsaj enkrat letno, ob hitro spreminjajočih se tržnih pogojih pa pogosteje.